Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pod pionirsko zastavo prisegam …

17.12.2019

Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?

Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?

Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Ker je število Slovencev omejeno in je število vlad neomejeno, sklepamo, da bo krilatica ‘vsak Slovenec minister’ uresničena nekje proti polovici tisočletja … Če pa se bo Karel Erjavec kdaj upokojil, se bo to zgodilo že nekaj stoletij prej …

Večji dosežek je torej ne postati minister v slovenski vladi, kot pa kititi se z nazivom minister v slovenski vladi.

Da ne slepomišimo. Kristalno jasno je, čemu imenovanje Angelike Mlinar povzroča takšno razburjenje. Gospa namreč do pred nekaj dnevi ni imela slovenskega državljanstva. In preden pademo pod križe in težave z državljanstvom, droben detajl, na katerega se ni obesil noben izmed številnih kritikov nove državljanke.

V novinarskem poročilu navajajo, da je Angelika Mlinar prisegla kot slovenska državljanka. Čez nekaj dni bo prisegla še kot ministrica, tako da se bo v tem tednu naprisegala, ampak to je že druga zgodba.

Dejstvo, da morajo novi Slovenci priseči ob pridobitvi državljanstva, namreč ni široko znano. Ampak nekaj klikov v današnjih vsevednih časih pojasni zadrego. Priseči je treba pred načelnikom upravne enote, kar sicer ni neka čast. Hočemo povedati, da birokrat, ki je še pred nekaj minutami mešal štrene slovenske javne uprave, ni ravno oseba, ki naj bi novim državljanom vtisnila slavnostni trenutek v spomin za vedno. Kakšen sodnik, mogoče matičarji, ki znajo s čustvi, ali pa celo predsednik republike na kak fantastičen dan se zdijo bolj primerni kandidati za poslušanje prisege. Ki je nakracana pač, kot so prisege nakracane. Polne lojalnosti novi državi in branjenja vseh teh visokih vrednot, ki nas povezujejo v demokratično skupnost.

In hopsasa in tralala.

S prisegami je načelno hudič že sam po sebi. Generacije, ki smo danes v najboljših letih, smo prisegale kot po tekočem traku: od pionirskih rutic, do strumnega vojaškega koraka in prisege, da bomo dali življenje … Pa potem nismo počeli nič drugega, kot te prisege kršili. Že samo to nas bo odpeljalo v upravnopostopkovni pekel. Tako je morala uboga Angelika skozi prisego pred načelnikom upravne enote.

Ampak zdaj k bistvu zapleta. Zakaj morajo prisegati samo novi državljani Slovenije, starim pa nam ni treba? Citiramo prvi del prisege:

 “Izrekam zvestobo svoji novi domovini Republiki Sloveniji in se s prisego zavezujem, da bom spoštoval svobodni demokratični ustavni red Republike Slovenije, vrednote in načela svobode in demokracije in da bom kot državljan Republike Slovenije izpolnjeval svoje dolžnosti in obveznosti.”

Torej novi državljani so s prisego obvezani k zvestobi, stari pa nismo dali nobene takšne zaveze. Recimo, da smo si z osamosvojitvijo nabrali toliko kredita in nam je bil duh zvestobe Sloveniji vdihnjen leta 1991. Kaj pa generacije, rojene po tem letu? Dojenčki lahko kakajo po Sloveniji, kolikor hočejo, saj jih ne veže nobena prisega … Cerkev, recimo, je s krstom veliko bolj modra; država pa je, kot toliko stvari, zašlampala tudi prisego zvestobe državi, ki bi morala biti dana v prvem letu življenja. Hočemo povedati, da imamo skoraj dva milijona državljanov, ki državi nikoli niso prisegli zvestobe. In le nekaj tisoč naturaliziranih državljanov, ki pa imajo upravno in moralno slovenstvo urejeno, kot je treba.

Tako je skrajno hecno, ko se je oni dan veliki koordinator Luka Mesec obregnil ob potencialno ministrico. Kako je neoliberalka in to še ekstremna in kako je Levica, dokler jo bo on koordiniral, ne bo nikoli marala.

Ampak zaradi čiste korektnost … “Hej, Luka, umirite svoj veliki koordinatorski ego! Gospa je na upravni enoti prisegla zvestobo Sloveniji … kdaj ste zvestobo prisegli vi?”

Izven prisege pa razmišljujočega zmoti še nekaj. To, da smo se šli teh državljanskih igric s koroško Slovenko, je za drobnjakarsko in žlehtno ljubljansko nrav celo razumljivo. Ne pričakujemo, da novodobni poznajo zgodovino, se pravi politične in socialne razmere ter trpljenje naših koroških rojakov v dvajsetem stoletju. Zato samo provokacija: najbrž so na oni strani Alp uspešneje obranili slovenstvo, kot smo ga mi na tej strani. Mogoče bi Levica morala koordinirano prebirati Haderlapovo, preden govori o uvozu neoliberalcev; kar mimogrede gospo Mlinarjevo poniža na raven blaga.

Je pa za žolčnim odzivom dela javnosti in dela politike razumljiv strah. Naša politika je kadrovsko izžeta. Povedano drugače – nihče pri zdravi pameti se ne gre bosti s to galerijo grotesknih tipov. In možnost, da politike uvozimo iz drugih držav, je neposreden napad na privilegije političnih elit. Kot so nam pokazali športniki s tujimi trenerji, bi bilo modro poskusiti tudi z uvoženimi upravljavci države. Če ne drugega, bi izostala iracionalna komponenta, ki zdaj blokira slovensko politiko. Namesto volitev vsakih nekaj mesecev bi imeli opravka le načelniki upravnih enot, jezik pa tudi ne bi bil ovira.

Če bi uvoženi politiki o upravljanju s Slovenijo govorili v tujem in nam nerazumljivem jeziku, bi bila situacija povsem enaka kot danes – ko politikov ne razumemo kljub temu, da govorijo v slovenščini.


Zapisi iz močvirja

759 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Pod pionirsko zastavo prisegam …

17.12.2019

Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?

Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?

Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Ker je število Slovencev omejeno in je število vlad neomejeno, sklepamo, da bo krilatica ‘vsak Slovenec minister’ uresničena nekje proti polovici tisočletja … Če pa se bo Karel Erjavec kdaj upokojil, se bo to zgodilo že nekaj stoletij prej …

Večji dosežek je torej ne postati minister v slovenski vladi, kot pa kititi se z nazivom minister v slovenski vladi.

Da ne slepomišimo. Kristalno jasno je, čemu imenovanje Angelike Mlinar povzroča takšno razburjenje. Gospa namreč do pred nekaj dnevi ni imela slovenskega državljanstva. In preden pademo pod križe in težave z državljanstvom, droben detajl, na katerega se ni obesil noben izmed številnih kritikov nove državljanke.

V novinarskem poročilu navajajo, da je Angelika Mlinar prisegla kot slovenska državljanka. Čez nekaj dni bo prisegla še kot ministrica, tako da se bo v tem tednu naprisegala, ampak to je že druga zgodba.

Dejstvo, da morajo novi Slovenci priseči ob pridobitvi državljanstva, namreč ni široko znano. Ampak nekaj klikov v današnjih vsevednih časih pojasni zadrego. Priseči je treba pred načelnikom upravne enote, kar sicer ni neka čast. Hočemo povedati, da birokrat, ki je še pred nekaj minutami mešal štrene slovenske javne uprave, ni ravno oseba, ki naj bi novim državljanom vtisnila slavnostni trenutek v spomin za vedno. Kakšen sodnik, mogoče matičarji, ki znajo s čustvi, ali pa celo predsednik republike na kak fantastičen dan se zdijo bolj primerni kandidati za poslušanje prisege. Ki je nakracana pač, kot so prisege nakracane. Polne lojalnosti novi državi in branjenja vseh teh visokih vrednot, ki nas povezujejo v demokratično skupnost.

In hopsasa in tralala.

S prisegami je načelno hudič že sam po sebi. Generacije, ki smo danes v najboljših letih, smo prisegale kot po tekočem traku: od pionirskih rutic, do strumnega vojaškega koraka in prisege, da bomo dali življenje … Pa potem nismo počeli nič drugega, kot te prisege kršili. Že samo to nas bo odpeljalo v upravnopostopkovni pekel. Tako je morala uboga Angelika skozi prisego pred načelnikom upravne enote.

Ampak zdaj k bistvu zapleta. Zakaj morajo prisegati samo novi državljani Slovenije, starim pa nam ni treba? Citiramo prvi del prisege:

 “Izrekam zvestobo svoji novi domovini Republiki Sloveniji in se s prisego zavezujem, da bom spoštoval svobodni demokratični ustavni red Republike Slovenije, vrednote in načela svobode in demokracije in da bom kot državljan Republike Slovenije izpolnjeval svoje dolžnosti in obveznosti.”

Torej novi državljani so s prisego obvezani k zvestobi, stari pa nismo dali nobene takšne zaveze. Recimo, da smo si z osamosvojitvijo nabrali toliko kredita in nam je bil duh zvestobe Sloveniji vdihnjen leta 1991. Kaj pa generacije, rojene po tem letu? Dojenčki lahko kakajo po Sloveniji, kolikor hočejo, saj jih ne veže nobena prisega … Cerkev, recimo, je s krstom veliko bolj modra; država pa je, kot toliko stvari, zašlampala tudi prisego zvestobe državi, ki bi morala biti dana v prvem letu življenja. Hočemo povedati, da imamo skoraj dva milijona državljanov, ki državi nikoli niso prisegli zvestobe. In le nekaj tisoč naturaliziranih državljanov, ki pa imajo upravno in moralno slovenstvo urejeno, kot je treba.

Tako je skrajno hecno, ko se je oni dan veliki koordinator Luka Mesec obregnil ob potencialno ministrico. Kako je neoliberalka in to še ekstremna in kako je Levica, dokler jo bo on koordiniral, ne bo nikoli marala.

Ampak zaradi čiste korektnost … “Hej, Luka, umirite svoj veliki koordinatorski ego! Gospa je na upravni enoti prisegla zvestobo Sloveniji … kdaj ste zvestobo prisegli vi?”

Izven prisege pa razmišljujočega zmoti še nekaj. To, da smo se šli teh državljanskih igric s koroško Slovenko, je za drobnjakarsko in žlehtno ljubljansko nrav celo razumljivo. Ne pričakujemo, da novodobni poznajo zgodovino, se pravi politične in socialne razmere ter trpljenje naših koroških rojakov v dvajsetem stoletju. Zato samo provokacija: najbrž so na oni strani Alp uspešneje obranili slovenstvo, kot smo ga mi na tej strani. Mogoče bi Levica morala koordinirano prebirati Haderlapovo, preden govori o uvozu neoliberalcev; kar mimogrede gospo Mlinarjevo poniža na raven blaga.

Je pa za žolčnim odzivom dela javnosti in dela politike razumljiv strah. Naša politika je kadrovsko izžeta. Povedano drugače – nihče pri zdravi pameti se ne gre bosti s to galerijo grotesknih tipov. In možnost, da politike uvozimo iz drugih držav, je neposreden napad na privilegije političnih elit. Kot so nam pokazali športniki s tujimi trenerji, bi bilo modro poskusiti tudi z uvoženimi upravljavci države. Če ne drugega, bi izostala iracionalna komponenta, ki zdaj blokira slovensko politiko. Namesto volitev vsakih nekaj mesecev bi imeli opravka le načelniki upravnih enot, jezik pa tudi ne bi bil ovira.

Če bi uvoženi politiki o upravljanju s Slovenijo govorili v tujem in nam nerazumljivem jeziku, bi bila situacija povsem enaka kot danes – ko politikov ne razumemo kljub temu, da govorijo v slovenščini.


31.12.2019

Veliki pok

Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.


10.12.2019

Kralji ugodnih cen

Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.


03.12.2019

Enega brezogljičnega, prosim

O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


26.11.2019

Teče mi, teče greznica ...

Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"


19.11.2019

Mafija za mafijo

Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič


12.11.2019

Butalci in most

Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.


05.11.2019

Drage naše lidije

Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?


29.10.2019

Kreditiranje na obroke

Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


22.10.2019

M. T. vs. M. Š.

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.


15.10.2019

El Clásico

Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.


08.10.2019

AirKreso

Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.


01.10.2019

Južno od Schengna

Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.


24.09.2019

Rdeča kapica

Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.


16.07.2019

“Last minute” za nič

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.


09.07.2019

Ministrstvo za tratenje časa in kopanje rude

Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.


02.07.2019

“Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje”

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič


25.06.2019

Nujna prometna

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič


18.06.2019

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.


11.06.2019

V galaksiji, daleč, daleč vstran

Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.


Stran 12 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov