Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega.
Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
V preteklem tednu je kip Melanie Trump postal prvi odoveli kip na svetu, ob požigu lesenega Trumpa pa sprašujemo o tem, kaj je umetnost in kaj pomeni napad nanjo
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega.
Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Moravški kip in njegov požig sta bila namreč ovrednotena tudi kot napad na umetnost; napad na svobodo umetniškega izražanja in podobno. In v tem kontekstu je sežiganje umetnosti na javnem mestu seveda šokantno in celo če se strinjamo, da je bil leseni kip Donalda Trumpa vrhunski simbolizem, sestavljen iz palet in colarc, je grozljivo, da živimo v deželi, kjer umetniška dela sežigamo. Kot stari dobri Bonaventura, ki je požgal Cankarja. Na take reči smo v teh krajih občutljivi.
Ampak vsi ti argumenti stopijo v ozadje, ko vam razkrijemo identiteto človeka, ki je pritaknil vžigalico. To ni bil nihče drug kot užaljeni umetnostni kritik. Besni kritik upodabljajočih umetnosti je s požigom kipa storil pogumno dejanje za svojo stroko, za status umetnostne kritike pri nas, za čast likovne umetnosti in ne navsezadnje tudi za odrešitev samega sebe.
Moravški kip in njegov požig sta bila namreč ovrednotena tudi kot napad na umetnost; napad na svobodo umetniškega izražanja in podobno. In v tem kontekstu je sežiganje umetnosti na javnem mestu seveda šokantno in celo če se strinjamo, da je bil leseni kip Donalda Trumpa vrhunski simbolizem, sestavljen iz palet in colarc, je grozljivo, da živimo v deželi, kjer umetniška dela sežigamo. Kot stari dobri Bonaventura, ki je požgal Cankarja. Na take reči smo v teh krajih občutljivi.
Zadeva je namreč ta, da umetnostni kritiki v tej deželi živijo življenje kot v peklu. Klasično izobraženi so spali po najhujših luknjah v Firencah, da so se potem med sendviči lahko napajali z velikani renesanse. Potikali so se po pariškem kolodvoru in s ponarejenimi študentskimi izkaznicami moledovali za popust v Louvru. Memoriali so vse te biografske podatke in se muzali ob ekscentričnih izpadih največjih v zgodovini. In to – za kaj? Da morajo danes pisati utemeljitve in razloge in analizirati stanje duha mladih umetnikov, ki v galerijah zakopavajo televizorje v zemljo in na njih predvajajo izmenjujoče se črno-bele meglice. Razlagati morajo moderno, premoderno in postmoderno umetnost javnosti, ki si ne želi ničesar bolj, kot vsaj enkrat v življenju v živo videti božanski nasmeh Gioconde. Svaljkati se morajo po razstavah, kjer majhne upodabljajoče domislice poveličujejo kot vrhunske dosežke, in kolikor bi radi že zakričali, da je cesar gol, jih obeti bednih zaslužkov vežejo za jasli sodobne umetnosti. S tem niso likovni kritiki nič drugačni od književnih, glasbenih, gledaliških in vseh ostalih ostrih kritiških umov – še več … Nič drugačni niso od mnogih ustvarjalnih poklicev, soočenih s plehkostjo sodobnosti – in tu niso izključeni niti novinarji. Pa vendar je nek likovni kritik imel dovolj.
“To ni umetnost,” je zamrmral v gluhi moravški noči in prižgal vžigalico, ki je za nekaj trenutkov osvetlila njegov trdi umetnostnokritiški obraz!
Torej ne vandali; kip Donalda Trumpa je sežgala slovenska umetnostna kritika … In če kaj vemo, je naslednja na vrsti Melanija Sevniška.
Razlagati morajo moderno, premoderno in postmoderno umetnost javnosti, ki si ne želi ničesar bolj, kot vsaj enkrat v življenju v živo videti božanski nasmeh Gioconde. Svaljkati se morajo po razstavah, kjer majhne upodabljajoče domislice poveličujejo kot vrhunske dosežke, in kolikor bi radi že zakričali, da je cesar gol, jih obeti bednih zaslužkov vežejo za jasli sodobne umetnosti. S tem niso likovni kritiki nič drugačni od književnih, glasbenih, gledaliških in vseh ostalih ostrih kritiških umov – še več … Nič drugačni niso od mnogih ustvarjalnih poklicev, soočenih s plehkostjo sodobnosti – in tu niso izključeni niti novinarji. Pa vendar je nek likovni kritik imel dovolj.
Če smo že pri Melaniji, pa poglejmo še ta globalni fenomen mačje naličenih oči.
Takoj po izvolitvi se nam je kolektivno zazdelo, da smo pa zdaj s krvjo, če že ne po sposobnostih, stopili v dvorano slavnih. In da bodo že drobtinice s Trumpove mize dovolj, da se nasiti vsa država – in še bo ostalo za sorodnike, ko pridejo na obisk. Ampak Melanija ni prišla na obisk. Govori se, da celo kdaj pa kdaj kaj donira, ampak svoje slovenstvo javno skriva kot kača noge. S staro domovino jo še najbolj vežejo tožbe proti medijem. In medtem ko je večina prebivalcev Amerike moteče ponosna na svoje evropske korenine, jih Melanija skriva … Najbrž zato, ker jo je sram, da so v Ameriki, kjer jim geografija ni jasna, njene korenine razumljene kot vzhodnoevropske.
Po vseh teh letih v Beli hiši je razumnemu postalo jasno, da je celo v času gibanja »Me too« gospa predvsem vrhunska kura. Ki noče imeti s kuro Slovenijo nič skupnega.
Na nek način je podobna vrhunski kuri Meghan Markle, ki je v svoje čare zapletla princa Harryja. Najprej dolgih dvanajst mesecev eno samo jamranje: “Želim biti princesa, želim biti princesa, v perspektivi želim biti kraljica”, ko pa princesa postane: “Nočem biti več princesa, nočem biti več princesa, prenaporno bi bilo biti kraljica!”
Tudi Melanijino stališče nemočne žrtve vrhunskega tepca Donalda Trumpa temelji na slavni dilemi: bi-ne bi!
“Sem ujetnica v zlati kletki in bom tožila vsakega, ki se bo delal iz mene norca!”
Mi pravimo: “Loči se od kreature, pridi živet v Sevnico, tam ti bo župan dodelil vrt, lahko boš gojila endivijo in redkev ter se ne brigala za zlobne jezike, ki se posmehujejo tvoji angleščini, izobrazbi in plaščem, vrženim čez ram. Pa tudi žaljivih kipov tako za umetnost kot za oba portretiranca ne bodo več izdelovali!”
Tako za princeso Susseško kot za Melanijo Trump se zdi, da je bil največji dan njunega življenja poroka. Od takrat pa je šlo vse le še navzdol.
In še za konec. Če se vam zdi, da smo zaradi bizarnega naključja, ker je ameriška prva dama nosilka lokalnega DNK in ker ALU proizvaja abnormalne količine upodabljajočih umetnikov, upravičeni do smetenja naše pastoralne krajine z vsem mogočim, se motite. Preveč ljudskih rezbarjev, forma viv, bronastih političnih veljakov in reklamnih panojev že stoji po naših trgih in mestih in krožiščih – zato je treba temu enkrat reči konec. Javni prostor ni stenčas, še manj pa je alternativna galerija. Že tako komaj živimo ob barvnih paletah slovenskih fasad, da ni, da bi nas zdaj po travnikih začeli napadati še pogledi posameznikov na sodobno umetnost.
P. S.
Moravški župan je napovedal graditev novega kipa iz bolj obstojnega, predvsem pa negorljivega materiala. Kip bo simboliziral strpnost. Predlagamo malo plastiko Leonardove študije rok. Predvsem tiste, na kateri je iztegnjen sredinec.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega.
Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
V preteklem tednu je kip Melanie Trump postal prvi odoveli kip na svetu, ob požigu lesenega Trumpa pa sprašujemo o tem, kaj je umetnost in kaj pomeni napad nanjo
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega.
Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Moravški kip in njegov požig sta bila namreč ovrednotena tudi kot napad na umetnost; napad na svobodo umetniškega izražanja in podobno. In v tem kontekstu je sežiganje umetnosti na javnem mestu seveda šokantno in celo če se strinjamo, da je bil leseni kip Donalda Trumpa vrhunski simbolizem, sestavljen iz palet in colarc, je grozljivo, da živimo v deželi, kjer umetniška dela sežigamo. Kot stari dobri Bonaventura, ki je požgal Cankarja. Na take reči smo v teh krajih občutljivi.
Ampak vsi ti argumenti stopijo v ozadje, ko vam razkrijemo identiteto človeka, ki je pritaknil vžigalico. To ni bil nihče drug kot užaljeni umetnostni kritik. Besni kritik upodabljajočih umetnosti je s požigom kipa storil pogumno dejanje za svojo stroko, za status umetnostne kritike pri nas, za čast likovne umetnosti in ne navsezadnje tudi za odrešitev samega sebe.
Moravški kip in njegov požig sta bila namreč ovrednotena tudi kot napad na umetnost; napad na svobodo umetniškega izražanja in podobno. In v tem kontekstu je sežiganje umetnosti na javnem mestu seveda šokantno in celo če se strinjamo, da je bil leseni kip Donalda Trumpa vrhunski simbolizem, sestavljen iz palet in colarc, je grozljivo, da živimo v deželi, kjer umetniška dela sežigamo. Kot stari dobri Bonaventura, ki je požgal Cankarja. Na take reči smo v teh krajih občutljivi.
Zadeva je namreč ta, da umetnostni kritiki v tej deželi živijo življenje kot v peklu. Klasično izobraženi so spali po najhujših luknjah v Firencah, da so se potem med sendviči lahko napajali z velikani renesanse. Potikali so se po pariškem kolodvoru in s ponarejenimi študentskimi izkaznicami moledovali za popust v Louvru. Memoriali so vse te biografske podatke in se muzali ob ekscentričnih izpadih največjih v zgodovini. In to – za kaj? Da morajo danes pisati utemeljitve in razloge in analizirati stanje duha mladih umetnikov, ki v galerijah zakopavajo televizorje v zemljo in na njih predvajajo izmenjujoče se črno-bele meglice. Razlagati morajo moderno, premoderno in postmoderno umetnost javnosti, ki si ne želi ničesar bolj, kot vsaj enkrat v življenju v živo videti božanski nasmeh Gioconde. Svaljkati se morajo po razstavah, kjer majhne upodabljajoče domislice poveličujejo kot vrhunske dosežke, in kolikor bi radi že zakričali, da je cesar gol, jih obeti bednih zaslužkov vežejo za jasli sodobne umetnosti. S tem niso likovni kritiki nič drugačni od književnih, glasbenih, gledaliških in vseh ostalih ostrih kritiških umov – še več … Nič drugačni niso od mnogih ustvarjalnih poklicev, soočenih s plehkostjo sodobnosti – in tu niso izključeni niti novinarji. Pa vendar je nek likovni kritik imel dovolj.
“To ni umetnost,” je zamrmral v gluhi moravški noči in prižgal vžigalico, ki je za nekaj trenutkov osvetlila njegov trdi umetnostnokritiški obraz!
Torej ne vandali; kip Donalda Trumpa je sežgala slovenska umetnostna kritika … In če kaj vemo, je naslednja na vrsti Melanija Sevniška.
Razlagati morajo moderno, premoderno in postmoderno umetnost javnosti, ki si ne želi ničesar bolj, kot vsaj enkrat v življenju v živo videti božanski nasmeh Gioconde. Svaljkati se morajo po razstavah, kjer majhne upodabljajoče domislice poveličujejo kot vrhunske dosežke, in kolikor bi radi že zakričali, da je cesar gol, jih obeti bednih zaslužkov vežejo za jasli sodobne umetnosti. S tem niso likovni kritiki nič drugačni od književnih, glasbenih, gledaliških in vseh ostalih ostrih kritiških umov – še več … Nič drugačni niso od mnogih ustvarjalnih poklicev, soočenih s plehkostjo sodobnosti – in tu niso izključeni niti novinarji. Pa vendar je nek likovni kritik imel dovolj.
Če smo že pri Melaniji, pa poglejmo še ta globalni fenomen mačje naličenih oči.
Takoj po izvolitvi se nam je kolektivno zazdelo, da smo pa zdaj s krvjo, če že ne po sposobnostih, stopili v dvorano slavnih. In da bodo že drobtinice s Trumpove mize dovolj, da se nasiti vsa država – in še bo ostalo za sorodnike, ko pridejo na obisk. Ampak Melanija ni prišla na obisk. Govori se, da celo kdaj pa kdaj kaj donira, ampak svoje slovenstvo javno skriva kot kača noge. S staro domovino jo še najbolj vežejo tožbe proti medijem. In medtem ko je večina prebivalcev Amerike moteče ponosna na svoje evropske korenine, jih Melanija skriva … Najbrž zato, ker jo je sram, da so v Ameriki, kjer jim geografija ni jasna, njene korenine razumljene kot vzhodnoevropske.
Po vseh teh letih v Beli hiši je razumnemu postalo jasno, da je celo v času gibanja »Me too« gospa predvsem vrhunska kura. Ki noče imeti s kuro Slovenijo nič skupnega.
Na nek način je podobna vrhunski kuri Meghan Markle, ki je v svoje čare zapletla princa Harryja. Najprej dolgih dvanajst mesecev eno samo jamranje: “Želim biti princesa, želim biti princesa, v perspektivi želim biti kraljica”, ko pa princesa postane: “Nočem biti več princesa, nočem biti več princesa, prenaporno bi bilo biti kraljica!”
Tudi Melanijino stališče nemočne žrtve vrhunskega tepca Donalda Trumpa temelji na slavni dilemi: bi-ne bi!
“Sem ujetnica v zlati kletki in bom tožila vsakega, ki se bo delal iz mene norca!”
Mi pravimo: “Loči se od kreature, pridi živet v Sevnico, tam ti bo župan dodelil vrt, lahko boš gojila endivijo in redkev ter se ne brigala za zlobne jezike, ki se posmehujejo tvoji angleščini, izobrazbi in plaščem, vrženim čez ram. Pa tudi žaljivih kipov tako za umetnost kot za oba portretiranca ne bodo več izdelovali!”
Tako za princeso Susseško kot za Melanijo Trump se zdi, da je bil največji dan njunega življenja poroka. Od takrat pa je šlo vse le še navzdol.
In še za konec. Če se vam zdi, da smo zaradi bizarnega naključja, ker je ameriška prva dama nosilka lokalnega DNK in ker ALU proizvaja abnormalne količine upodabljajočih umetnikov, upravičeni do smetenja naše pastoralne krajine z vsem mogočim, se motite. Preveč ljudskih rezbarjev, forma viv, bronastih političnih veljakov in reklamnih panojev že stoji po naših trgih in mestih in krožiščih – zato je treba temu enkrat reči konec. Javni prostor ni stenčas, še manj pa je alternativna galerija. Že tako komaj živimo ob barvnih paletah slovenskih fasad, da ni, da bi nas zdaj po travnikih začeli napadati še pogledi posameznikov na sodobno umetnost.
P. S.
Moravški župan je napovedal graditev novega kipa iz bolj obstojnega, predvsem pa negorljivega materiala. Kip bo simboliziral strpnost. Predlagamo malo plastiko Leonardove študije rok. Predvsem tiste, na kateri je iztegnjen sredinec.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov