Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke DeSUS, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja
Danes se medijsko poslavljamo od Karla Erjavca; skoraj dve desetletji nam je delal družbo in pogrešali ga bomo. Čeprav je večinski del Desusa in dobršen del javnosti olajšano dahnil: “Hvala bogu,” nam bo medijem žal. In ne strmite ob teh besedah … Še niste nikoli slišali za hipokrizijo? Nič nam v medijih ni bilo lažje in ljubše, kot analizirati, osirati in se norčevati iz Karla; a hkrati nam je ta nenavadni politik zagotavljal bralce in poslušalce, rezal programsko pogačo in nam posredno pomagal uveljavljati ali celo prodajati naše medije. Karl je bil zanimiv mož nedoločljivega političnega kreda in njegova odsotnost bo odnesla del barvitosti iz slovenske politične freske. Oziroma bo ta ostala povsem črno-bela; ali rdeče-črna, ali rdeče-bela … Odvisno, kako si pač barvno predstavljate slovenski dualizem.
Skoraj zagotovo Karlova naslednica ne bo imela njegove širne domišljije, njegove otroške naivnosti in neskončne samozaverovanosti – vseh teh lastnosti, ki so naredile zgodbo že samo ob omembi njegovega imena in priimka. Čeprav se s Karlovim odstopom, kot pravijo analitiki, stabilizira Desus, stabilizira vlada, stabilizira država in stabilizira vojska, se pa destabilizira in s tem končuje čas političnih veseljakov. Nove generacije politikov se zdijo veliko bolj učinkovite, manj obremenjene s preteklostjo, bolj profesionalne in načelne; se pravi obdane z lastnostmi, ki so dolgočasne, da bog pomagaj.
Demokratične odločitve ali odločitve, ki temeljijo na demokratičnem principu, razumejo – ali bi vsaj morale razumeti – kot svojo posledico napredek. Posameznika, stranke, družbe. Če napredka ni, je tudi takšna demokracija jalova.
Ampak kljub temu se dve manjši zgodbi, za običajne analitike skriti pod radarjem, potikata okoli odstopa večnega Karla. Najprej mantra, da je notranja demokracija v Desusu pokazala svojo moč in da so delegati Karlu odrekli zaupanje v sozvočju z najvišjimi demokratičnimi standardi. Če smo že pri tem: Karlu smo kolektivno odrekli zaupanje na zadnjih volitvah; ampak tega ni hotel razumeti. Glede notranje demokracije pa … Odstavitev Karla Erjavca se bo pokazala kot demokratična v tistem trenutku, ko bo Desus pod novim vodstvo zacvetel, se razvijal in se profiliral povsem drugače, kot je previharil zadnji dve desetletji. Če pa se bo zgodilo, da bo stranka nadaljevala svojo sankaško tekmo, ne bodo demokratične volitve na kongresu stranke nič drugega kot vojaški puč. Demokratične odločitve ali odločitve, ki temeljijo na demokratičnem principu, razumejo – ali bi vsaj morale razumeti – kot svojo posledico napredek. Posameznika, stranke, družbe. Če napredka ni, je tudi takšna demokracija jalova.
Če bo stranka nadaljevala svoj prosti padec, bo najmanj, kar jo bo doletelo, Karel v kopalkah, ki v Umagu rešuje sudoku in strga korenček: “Saj sem vam rekel!”
Drugi manjši pok, ob katerem je Karl v megli izginil za zaveso, je izjava, da po porazu zapušča tako politično kot javno življenje. Vsi mediji so izjavo prenesli v triumfalni intonaciji, ne da bi se kateri od komentatorjev sploh vprašal, kaj za hudiča to pomeni.
Razumnemu je sicer jasno, kaj je Karl mislil s “političnim življenjem,” ki ga zapušča … Ne bo več šef stranke, ne bo več poslanec, ne bo več minister. Častno in načelno dejanje.
Ampak kaj je mislil z umikom iz javnega življenja? V katerem segmentu javnega življenja pa je Karl deloval, ki ni bil hkrati tudi politično življenje? Gre za pogosto zmoto ali celo pomensko zlorabo slovenskih politikov; po njihovem je vsako politično delovanje tudi javno delovanje, javno delovanje pa je politično delovanje le, če ga opravljajo politiki.
Če izbrskamo še takšne trivialnosti, ki jih je Karl počel kot predsednik Desusa, kot okoljski, obrambni ali zunanji minister, se težko domislimo dejavnosti, ki bi jo lahko kategorizirali kot “javno delovanje”. Ni bil humanitarec, ni se zavzemal za pravice manjšin, ni pel v pevskih zborih – nič podobnega ni počel. Še najbolj javno je bilo njegovo življenje, ko se je tožil s sosedi za re-lokacijo bele tehnike – če povzamemo njegov zadnji dokumentiran besednjak …
V katerem segmentu javnega življenja pa je Karl deloval, ki ni bil hkrati tudi politično življenje? Gre za pogosto zmoto ali celo pomensko zlorabo slovenskih politikov; po njihovem je vsako politično delovanje tudi javno delovanje, javno delovanje pa je politično delovanje le, če ga opravljajo politiki.
Vse po njegovem javno življenje, predvsem vsi stiki z upokojensko bazo, so bili politično in ne javno življenje. Javno se od političnega življenja razlikuje predvsem v tem, da od javnosti ničesar ne zahteva. Kot to počne politično življenje.
Po našem svetem prepričanju Karl Erjavec javnega življenja izven političnega ni imel! Torej se po logiki stvari ne more umakniti iz nečesa, kar ni nikoli zares živel. Častna bi bila recimo izjava, da se sicer umika iz političnega življenja, se bo pa aktiviral kot javna oseba v javnem življenju. Princip v demokratični tradiciji ni neznan, da ne zapišemo, kako je to na njenem samem začetku.
Mogoče Karl Erjavec kot javna oseba v javnem življenju ne bi zmogel voditi sveta modrecev, zagotovo pa bi lahko v tej druščini bil predsednik čajne sekcije …
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke DeSUS, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja
Danes se medijsko poslavljamo od Karla Erjavca; skoraj dve desetletji nam je delal družbo in pogrešali ga bomo. Čeprav je večinski del Desusa in dobršen del javnosti olajšano dahnil: “Hvala bogu,” nam bo medijem žal. In ne strmite ob teh besedah … Še niste nikoli slišali za hipokrizijo? Nič nam v medijih ni bilo lažje in ljubše, kot analizirati, osirati in se norčevati iz Karla; a hkrati nam je ta nenavadni politik zagotavljal bralce in poslušalce, rezal programsko pogačo in nam posredno pomagal uveljavljati ali celo prodajati naše medije. Karl je bil zanimiv mož nedoločljivega političnega kreda in njegova odsotnost bo odnesla del barvitosti iz slovenske politične freske. Oziroma bo ta ostala povsem črno-bela; ali rdeče-črna, ali rdeče-bela … Odvisno, kako si pač barvno predstavljate slovenski dualizem.
Skoraj zagotovo Karlova naslednica ne bo imela njegove širne domišljije, njegove otroške naivnosti in neskončne samozaverovanosti – vseh teh lastnosti, ki so naredile zgodbo že samo ob omembi njegovega imena in priimka. Čeprav se s Karlovim odstopom, kot pravijo analitiki, stabilizira Desus, stabilizira vlada, stabilizira država in stabilizira vojska, se pa destabilizira in s tem končuje čas političnih veseljakov. Nove generacije politikov se zdijo veliko bolj učinkovite, manj obremenjene s preteklostjo, bolj profesionalne in načelne; se pravi obdane z lastnostmi, ki so dolgočasne, da bog pomagaj.
Demokratične odločitve ali odločitve, ki temeljijo na demokratičnem principu, razumejo – ali bi vsaj morale razumeti – kot svojo posledico napredek. Posameznika, stranke, družbe. Če napredka ni, je tudi takšna demokracija jalova.
Ampak kljub temu se dve manjši zgodbi, za običajne analitike skriti pod radarjem, potikata okoli odstopa večnega Karla. Najprej mantra, da je notranja demokracija v Desusu pokazala svojo moč in da so delegati Karlu odrekli zaupanje v sozvočju z najvišjimi demokratičnimi standardi. Če smo že pri tem: Karlu smo kolektivno odrekli zaupanje na zadnjih volitvah; ampak tega ni hotel razumeti. Glede notranje demokracije pa … Odstavitev Karla Erjavca se bo pokazala kot demokratična v tistem trenutku, ko bo Desus pod novim vodstvo zacvetel, se razvijal in se profiliral povsem drugače, kot je previharil zadnji dve desetletji. Če pa se bo zgodilo, da bo stranka nadaljevala svojo sankaško tekmo, ne bodo demokratične volitve na kongresu stranke nič drugega kot vojaški puč. Demokratične odločitve ali odločitve, ki temeljijo na demokratičnem principu, razumejo – ali bi vsaj morale razumeti – kot svojo posledico napredek. Posameznika, stranke, družbe. Če napredka ni, je tudi takšna demokracija jalova.
Če bo stranka nadaljevala svoj prosti padec, bo najmanj, kar jo bo doletelo, Karel v kopalkah, ki v Umagu rešuje sudoku in strga korenček: “Saj sem vam rekel!”
Drugi manjši pok, ob katerem je Karl v megli izginil za zaveso, je izjava, da po porazu zapušča tako politično kot javno življenje. Vsi mediji so izjavo prenesli v triumfalni intonaciji, ne da bi se kateri od komentatorjev sploh vprašal, kaj za hudiča to pomeni.
Razumnemu je sicer jasno, kaj je Karl mislil s “političnim življenjem,” ki ga zapušča … Ne bo več šef stranke, ne bo več poslanec, ne bo več minister. Častno in načelno dejanje.
Ampak kaj je mislil z umikom iz javnega življenja? V katerem segmentu javnega življenja pa je Karl deloval, ki ni bil hkrati tudi politično življenje? Gre za pogosto zmoto ali celo pomensko zlorabo slovenskih politikov; po njihovem je vsako politično delovanje tudi javno delovanje, javno delovanje pa je politično delovanje le, če ga opravljajo politiki.
Če izbrskamo še takšne trivialnosti, ki jih je Karl počel kot predsednik Desusa, kot okoljski, obrambni ali zunanji minister, se težko domislimo dejavnosti, ki bi jo lahko kategorizirali kot “javno delovanje”. Ni bil humanitarec, ni se zavzemal za pravice manjšin, ni pel v pevskih zborih – nič podobnega ni počel. Še najbolj javno je bilo njegovo življenje, ko se je tožil s sosedi za re-lokacijo bele tehnike – če povzamemo njegov zadnji dokumentiran besednjak …
V katerem segmentu javnega življenja pa je Karl deloval, ki ni bil hkrati tudi politično življenje? Gre za pogosto zmoto ali celo pomensko zlorabo slovenskih politikov; po njihovem je vsako politično delovanje tudi javno delovanje, javno delovanje pa je politično delovanje le, če ga opravljajo politiki.
Vse po njegovem javno življenje, predvsem vsi stiki z upokojensko bazo, so bili politično in ne javno življenje. Javno se od političnega življenja razlikuje predvsem v tem, da od javnosti ničesar ne zahteva. Kot to počne politično življenje.
Po našem svetem prepričanju Karl Erjavec javnega življenja izven političnega ni imel! Torej se po logiki stvari ne more umakniti iz nečesa, kar ni nikoli zares živel. Častna bi bila recimo izjava, da se sicer umika iz političnega življenja, se bo pa aktiviral kot javna oseba v javnem življenju. Princip v demokratični tradiciji ni neznan, da ne zapišemo, kako je to na njenem samem začetku.
Mogoče Karl Erjavec kot javna oseba v javnem življenju ne bi zmogel voditi sveta modrecev, zagotovo pa bi lahko v tej druščini bil predsednik čajne sekcije …
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov