Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Pozor! Relativnega neobveznega prednostnega glasu ne gre zamenjevati z neobvezno relativnim neprednostnim glasom, ki ga uveljavlja skoraj polovica volivcev, ki ne hodijo več na volitve
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni.
Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Zadeva je zapletena že od dne, ko si je tisti bradati Grk po pošteni orgiji izmislil demokracijo. “Vsi naj upravljajo javne zadeve,” je navdušeno kriknil in iz amfore potegnil prvega dopoldanskega. Žal pa je bila ta izjava prepusta, preveč birokratska, da bi prišla v medije in s tem v zgodovino, tako kot recimo “ne dotikajte se mojih krogov” ali kaj podobnega.
Kako izbrati predstavnike, da bodo v našem imenu upravljali javno, je torej eno bistvenih vprašanj demokracije in kljub dvatisočletni demokratični tradiciji volitve še vedno lomijo kopja političnih elit.
Preden skočimo v domače loge, poglejmo k samoimenovani materi demokracije: Američani v Iowi so zelo ponosni, da imajo že stoletja vrhunsko volilno rešitev, vzeto naravnost iz demokratične biblije. Volivci, ki svoj glas namenijo enemu izmed kandidatov, se preprosto zberejo v gručah oziroma po kotih sobe ali prostora in potem jih pooblaščenci preštejejo. Eno telo, en glas.
Ampak ta arhaizem ni mogel preživeti, zato so se teoretiki domislili, da lahko tisti, katerih kandidat je oplel, imajo pa še vedno nekaj volje za postajanje v gručah, svoj glas – oziroma v tem primeru svoje telo – uporabijo še drugič; morajo le pristopili h gruči enega izmed dveh preživelih kandidatov. To pa za volivce že pomeni dodaten telesni ter seveda tudi miselni napor; da bi stvari do konca zapletli, so ta arhaični demokratični volilni sistem nacepili na sodobno računalniško aplikacijo, ki – kot seveda vse sodobne računalniške aplikacije – med volitvami ni delovala.
In potem so ubogi demokrati v kmetijski Iowi postajali po kotih telovadnic, se belo gledali ter se spominjali časov, ko so njihovi predniki na skoraj enak način preštevali krave v ogradi.
Zdaj pa v domače loge. Kako bomo volili, je vprašanje, ki nas tare že vsa leta naše demokracije. Celo na referendum smo šli in ustavno sodišče se je vpletlo, ampak, kot rečeno, povprečno inteligentni smo še sposobni nekako razumeti prednosti in slabosti večinskega ali pa proporcionalnega sistema, z vzponom nadpovprečno inteligentnih ter njihovim posegom v volilno zakonodajo pa nam je stvar postala nerazumljiva.
Gre pa za to: ker smo na ekspresnem tiru proti predčasnim volitvam, bi bilo primerno, da volimo po pripombah, ki jih je na sedanjo volilno zakonodajo dalo ustavno sodišče. Še posebno ker kaže, da se bomo s tem tempom odstopanja vlad na volitve odpravljali vsakih nekaj mesecev. Od decembra naprej bo trenutno veljavni volilni sistem neustaven, neustavne volitve pa nekako niso najbolj v skladu same s sabo. Zato je skupina sedmih strank predlagala novelo k trenutno veljavni volilni zakonodaji. Sicer jim do ustavne večine, ki je potrebna za sprejetje, manjka en sam glas, vendar nas trenutno bolj zanima, kaj ta zakonodaja prinaša. In tu trčimo na omejitev intelektualnega naboja, kajti prostodušno moramo priznati, da ne razumemo, kaj prinaša.
Sprememba volilnih okrajev in oblikovanje list kandidatov na ravni volilnih enot še nekako gre, pri prednostnem glasu pa se že zaplete. To ne bo navaden prednostni glas, kakršne je najti recimo na travnikih, ko skopni sneg, temveč bo relativen prednosti glas. Pa še to ne čisto navaden relativen prednostni glas, temveč neobvezen prednostni glas. Se pravi, da na naša volišča prihaja relativen, neobvezen prednostni glas – to je zagotovo pomemben trenutek v naši demokraciji.
Pozor: relativnega neobveznega prednostnega glasu ne gre zamenjevati z neobvezno relativnim neprednostnim glasom, ki ga uveljavlja skoraj polovica volivcev, ki ne hodijo več na volitve.
Nadaljujmo. Sicer ne vemo, kaj relativen neobvezen prednostni glas natančno pomeni in prinaša, zgodovinsko gledano pa toliko pridevnikov na kupu vedno pomeni nekaj dobrega. Teoretično ta famozni glas daje posameznemu volivcu večji nadzor nad tem, kdo izmed kandidatov bo dobil pozlačen žiroračun, in ta privilegij odvzema strankarskim bogovom. V srednjem veku bi temu rekli “spor glede investiture”.
Zdaj pa se zaplete. Sedanja ureditev, po kateri sta bila stranka in kandidat siamska dvojčka, se izgublja, z njo pa tudi sistem, po katerem je vsak volilni okraj vseboval enega kandidata. Ta očitno zastareli in nepravični sistem, ki ga je treba spremeniti, nadomešča ureditev, po kateri ima vsaka izmed volilnih enot svojo glasovnico, vsaka kandidatna lista na njej pa enajst kandidatov.
Če do zdaj še razumete, je nadaljevanje namenjeno le nadpovprečno inteligentni večini, saj na prizorišče stopi relativni neobvezni prednostni glas, ki volivcu ponudi – ali pa mu omogoča – tri možnosti:
Tako. Vaša volilna pravica se je pred vašimi očmi s spolno delitvijo razdelila na tri volilne pravice in če se boste po oddaji glasovnice počutili kot v osmem razredu, ko so po kariernem testiranju o vas rekli: “Ta pa ne bo za gimnazijo,” bo tega krivo le žalostno dejstvo, da je večina državljanov, ki bodo novi sistem zlahka dojeli, pametnejša od vas.
Ob obletnicah osamosvojitve TV-dnevniki radi kažejo arhivske posnetke, na katerih stare mamice navdušeno mečejo osamosvojitev v škatlico. Danes kaj takega ne bo več mogoče, saj stare mamice nimajo nobene možnosti, da bi razumele, kako in kaj naj volijo, da bo promile njihove politične volje našel svoj izraz v parlamentu.
Do zdaj smo bili prepričani, da so najzapletenejša navodila tista, ki jih dobite ob nakupu bele tehnike. Z morebitnim sprejemom in aplikacijo nove volilne zakonodaje pa bodo kavnim mlinčkom in opekačem prevzele primat volitve.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Pozor! Relativnega neobveznega prednostnega glasu ne gre zamenjevati z neobvezno relativnim neprednostnim glasom, ki ga uveljavlja skoraj polovica volivcev, ki ne hodijo več na volitve
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni.
Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Zadeva je zapletena že od dne, ko si je tisti bradati Grk po pošteni orgiji izmislil demokracijo. “Vsi naj upravljajo javne zadeve,” je navdušeno kriknil in iz amfore potegnil prvega dopoldanskega. Žal pa je bila ta izjava prepusta, preveč birokratska, da bi prišla v medije in s tem v zgodovino, tako kot recimo “ne dotikajte se mojih krogov” ali kaj podobnega.
Kako izbrati predstavnike, da bodo v našem imenu upravljali javno, je torej eno bistvenih vprašanj demokracije in kljub dvatisočletni demokratični tradiciji volitve še vedno lomijo kopja političnih elit.
Preden skočimo v domače loge, poglejmo k samoimenovani materi demokracije: Američani v Iowi so zelo ponosni, da imajo že stoletja vrhunsko volilno rešitev, vzeto naravnost iz demokratične biblije. Volivci, ki svoj glas namenijo enemu izmed kandidatov, se preprosto zberejo v gručah oziroma po kotih sobe ali prostora in potem jih pooblaščenci preštejejo. Eno telo, en glas.
Ampak ta arhaizem ni mogel preživeti, zato so se teoretiki domislili, da lahko tisti, katerih kandidat je oplel, imajo pa še vedno nekaj volje za postajanje v gručah, svoj glas – oziroma v tem primeru svoje telo – uporabijo še drugič; morajo le pristopili h gruči enega izmed dveh preživelih kandidatov. To pa za volivce že pomeni dodaten telesni ter seveda tudi miselni napor; da bi stvari do konca zapletli, so ta arhaični demokratični volilni sistem nacepili na sodobno računalniško aplikacijo, ki – kot seveda vse sodobne računalniške aplikacije – med volitvami ni delovala.
In potem so ubogi demokrati v kmetijski Iowi postajali po kotih telovadnic, se belo gledali ter se spominjali časov, ko so njihovi predniki na skoraj enak način preštevali krave v ogradi.
Zdaj pa v domače loge. Kako bomo volili, je vprašanje, ki nas tare že vsa leta naše demokracije. Celo na referendum smo šli in ustavno sodišče se je vpletlo, ampak, kot rečeno, povprečno inteligentni smo še sposobni nekako razumeti prednosti in slabosti večinskega ali pa proporcionalnega sistema, z vzponom nadpovprečno inteligentnih ter njihovim posegom v volilno zakonodajo pa nam je stvar postala nerazumljiva.
Gre pa za to: ker smo na ekspresnem tiru proti predčasnim volitvam, bi bilo primerno, da volimo po pripombah, ki jih je na sedanjo volilno zakonodajo dalo ustavno sodišče. Še posebno ker kaže, da se bomo s tem tempom odstopanja vlad na volitve odpravljali vsakih nekaj mesecev. Od decembra naprej bo trenutno veljavni volilni sistem neustaven, neustavne volitve pa nekako niso najbolj v skladu same s sabo. Zato je skupina sedmih strank predlagala novelo k trenutno veljavni volilni zakonodaji. Sicer jim do ustavne večine, ki je potrebna za sprejetje, manjka en sam glas, vendar nas trenutno bolj zanima, kaj ta zakonodaja prinaša. In tu trčimo na omejitev intelektualnega naboja, kajti prostodušno moramo priznati, da ne razumemo, kaj prinaša.
Sprememba volilnih okrajev in oblikovanje list kandidatov na ravni volilnih enot še nekako gre, pri prednostnem glasu pa se že zaplete. To ne bo navaden prednostni glas, kakršne je najti recimo na travnikih, ko skopni sneg, temveč bo relativen prednosti glas. Pa še to ne čisto navaden relativen prednostni glas, temveč neobvezen prednostni glas. Se pravi, da na naša volišča prihaja relativen, neobvezen prednostni glas – to je zagotovo pomemben trenutek v naši demokraciji.
Pozor: relativnega neobveznega prednostnega glasu ne gre zamenjevati z neobvezno relativnim neprednostnim glasom, ki ga uveljavlja skoraj polovica volivcev, ki ne hodijo več na volitve.
Nadaljujmo. Sicer ne vemo, kaj relativen neobvezen prednostni glas natančno pomeni in prinaša, zgodovinsko gledano pa toliko pridevnikov na kupu vedno pomeni nekaj dobrega. Teoretično ta famozni glas daje posameznemu volivcu večji nadzor nad tem, kdo izmed kandidatov bo dobil pozlačen žiroračun, in ta privilegij odvzema strankarskim bogovom. V srednjem veku bi temu rekli “spor glede investiture”.
Zdaj pa se zaplete. Sedanja ureditev, po kateri sta bila stranka in kandidat siamska dvojčka, se izgublja, z njo pa tudi sistem, po katerem je vsak volilni okraj vseboval enega kandidata. Ta očitno zastareli in nepravični sistem, ki ga je treba spremeniti, nadomešča ureditev, po kateri ima vsaka izmed volilnih enot svojo glasovnico, vsaka kandidatna lista na njej pa enajst kandidatov.
Če do zdaj še razumete, je nadaljevanje namenjeno le nadpovprečno inteligentni večini, saj na prizorišče stopi relativni neobvezni prednostni glas, ki volivcu ponudi – ali pa mu omogoča – tri možnosti:
Tako. Vaša volilna pravica se je pred vašimi očmi s spolno delitvijo razdelila na tri volilne pravice in če se boste po oddaji glasovnice počutili kot v osmem razredu, ko so po kariernem testiranju o vas rekli: “Ta pa ne bo za gimnazijo,” bo tega krivo le žalostno dejstvo, da je večina državljanov, ki bodo novi sistem zlahka dojeli, pametnejša od vas.
Ob obletnicah osamosvojitve TV-dnevniki radi kažejo arhivske posnetke, na katerih stare mamice navdušeno mečejo osamosvojitev v škatlico. Danes kaj takega ne bo več mogoče, saj stare mamice nimajo nobene možnosti, da bi razumele, kako in kaj naj volijo, da bo promile njihove politične volje našel svoj izraz v parlamentu.
Do zdaj smo bili prepričani, da so najzapletenejša navodila tista, ki jih dobite ob nakupu bele tehnike. Z morebitnim sprejemom in aplikacijo nove volilne zakonodaje pa bodo kavnim mlinčkom in opekačem prevzele primat volitve.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Neveljaven email naslov