Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile.
Piše: Marko Radmilovič
Pravi demokrat vedno zastriže z ušesi, ko se elite odpravijo na plenilski pohod po narodovih simbolih
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile.
Mimogrede; bedži so bili v osemdesetih tudi eni prvih nosilcev političnih sporočil – sploh tisti s sicer turističnim sloganom “Slovenija, moja dežela“, ali pa recimo že pozabljena značka koroških Slovencev z napisom “Slovenci, enotno za svoje pravice”, ki je nošena na naši strani meje v osemdesetih delovala še kako prevratniško.
A značkonostalgikom še ni treba povsem obupati. Ob nekaj seniorjih, ki še zmeraj zbirajo značke ali pa skrbijo za svoje zbirke z več deset tisoč primerki, je za značko te dni nastopila nova renesansa. Resnici na ljubo se značkam gasilci, planinci in lovci niso nikoli povsem odrekli, a te dni so se jim pridružili še politiki desnega centra. Gre sicer za globalen pojav, saj značke redno nosita recimo predsednik madžarske republike, pa tudi predsednik hrvaške vlade, če se ozremo samo po soseščini, – a danes se omejimo le na prakso zbiranja značk pri slovenski desni sredini, ki prav te dni sestavlja novo slovensko vlado.
Dokazov o ljubezni politikov do značk je vse polno. Pahor in Janša ob predaji premierstva sta na reverju suknjiča nosila znački slovenske zastave. Ki je nesporna vladarica političnih zavihkov … Janša ob zastavi pogosto uporablja tudi značko, ki je kombinacija zastave in strankarskega emblema; Pahorjeva v značko ujeta zastava pa pogosto nemo plapola v vetru. Seveda ima značko na zavihku suknjiča tudi Tonin. Ob znački Slovenije ima na novo še ortodontski aparat, kar je logično in pohvalno, saj bo imel kot novi obrambni minister tako pravilen ugriz.
Posebna zgodba je Počivalšek, ki pogosto uporablja kar dve znački. SMC-jevo, občasno-redno pa zeleno značko I feel Slovenia. Ni tako simbolno čisto kot zastava, je pa, če poznamo nedavno uzakonjenje slovenskega turističnega holdinga, predvsem praktično.
Ob tem pa ima značke slovenske trobojnice tudi velika večina pogajalske ekipe, ki je sodelovala na koalicijskih pogajanjih; edina udeleženka brez značke je predsednica Desusa. Če političarke že redijo iglo na prsih, naj bo to vsaj broška!
Čemu vrnitev značke na slovenski politični parket skozi vidne predstavnike desne sredine? Naša analiza bo najbrž napačna, a glede numizmatike na desni sredini, raziskovalci tavamo v temi. Medtem ko je vsaj ena veja numizmatike – se pravi strankarske medalje in odlikovanja, znotraj desne sredine precej dobro raziskana, sta drugi dve veliki numizmatični veji – se pravi strankarski denar in pa značke, v širši javnosti razmeroma slabo znani.
Zato sklepamo, da gre pri namenskem prebadanju dragocenih moških oblek za izraze domoljubja in pripadnosti Sloveniji.
Eno izmed podjetij, gre za invalidsko podjetje, ki izdeluje značke v podobi slovenske zastave, jih oglašuje kot “državniške značke“! Z njo nosilec poudarja svojo državniško držo. Ker pa med značkarji ni niti slučajno toliko tudi državnikov, sklepamo, da nosilci z njo poudarjajo svojo privrženost naši skupni domovini. Običajni državni simboli niso na voljo ves čas, oziroma se jim lahko domoljub pokloni le občasno, medtem pa značka omogoča nenehno in celo mobilno domoljubje.
S čimer ni nič narobe; naša nekoliko nergaška natura se obregne le ob dejstvu, da velika večina Slovencev ne glede na stopnjo domoljubja teh značk ne nosi. Ali to samodejno pomeni, da smo manjši domoljubi od tistih, ki značke nosijo? Še sploh ker se zdi, da je postala značka del uniforme in je tako vsaj neformalno namenjena ločevanju domoljubov od tistih, ki to niso …
Ker imajo značke sorazmerno tanko in kratko iglo, je kljub še takšni nerodnosti pri nameščanju na rever težko zatrditi, da z značko nosiš Slovenijo v srcu … A pravi demokrat vedno zastriže z ušesi, ko se elite odpravijo na plenilski pohod po narodovih simbolih. Hočemo povedati – in to nam bodi naslednjih štiriindvajset mesecev vodilo – da se pravo domoljubje začne tam, kjer se značkarsko domoljubje konča.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile.
Piše: Marko Radmilovič
Pravi demokrat vedno zastriže z ušesi, ko se elite odpravijo na plenilski pohod po narodovih simbolih
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile.
Mimogrede; bedži so bili v osemdesetih tudi eni prvih nosilcev političnih sporočil – sploh tisti s sicer turističnim sloganom “Slovenija, moja dežela“, ali pa recimo že pozabljena značka koroških Slovencev z napisom “Slovenci, enotno za svoje pravice”, ki je nošena na naši strani meje v osemdesetih delovala še kako prevratniško.
A značkonostalgikom še ni treba povsem obupati. Ob nekaj seniorjih, ki še zmeraj zbirajo značke ali pa skrbijo za svoje zbirke z več deset tisoč primerki, je za značko te dni nastopila nova renesansa. Resnici na ljubo se značkam gasilci, planinci in lovci niso nikoli povsem odrekli, a te dni so se jim pridružili še politiki desnega centra. Gre sicer za globalen pojav, saj značke redno nosita recimo predsednik madžarske republike, pa tudi predsednik hrvaške vlade, če se ozremo samo po soseščini, – a danes se omejimo le na prakso zbiranja značk pri slovenski desni sredini, ki prav te dni sestavlja novo slovensko vlado.
Dokazov o ljubezni politikov do značk je vse polno. Pahor in Janša ob predaji premierstva sta na reverju suknjiča nosila znački slovenske zastave. Ki je nesporna vladarica političnih zavihkov … Janša ob zastavi pogosto uporablja tudi značko, ki je kombinacija zastave in strankarskega emblema; Pahorjeva v značko ujeta zastava pa pogosto nemo plapola v vetru. Seveda ima značko na zavihku suknjiča tudi Tonin. Ob znački Slovenije ima na novo še ortodontski aparat, kar je logično in pohvalno, saj bo imel kot novi obrambni minister tako pravilen ugriz.
Posebna zgodba je Počivalšek, ki pogosto uporablja kar dve znački. SMC-jevo, občasno-redno pa zeleno značko I feel Slovenia. Ni tako simbolno čisto kot zastava, je pa, če poznamo nedavno uzakonjenje slovenskega turističnega holdinga, predvsem praktično.
Ob tem pa ima značke slovenske trobojnice tudi velika večina pogajalske ekipe, ki je sodelovala na koalicijskih pogajanjih; edina udeleženka brez značke je predsednica Desusa. Če političarke že redijo iglo na prsih, naj bo to vsaj broška!
Čemu vrnitev značke na slovenski politični parket skozi vidne predstavnike desne sredine? Naša analiza bo najbrž napačna, a glede numizmatike na desni sredini, raziskovalci tavamo v temi. Medtem ko je vsaj ena veja numizmatike – se pravi strankarske medalje in odlikovanja, znotraj desne sredine precej dobro raziskana, sta drugi dve veliki numizmatični veji – se pravi strankarski denar in pa značke, v širši javnosti razmeroma slabo znani.
Zato sklepamo, da gre pri namenskem prebadanju dragocenih moških oblek za izraze domoljubja in pripadnosti Sloveniji.
Eno izmed podjetij, gre za invalidsko podjetje, ki izdeluje značke v podobi slovenske zastave, jih oglašuje kot “državniške značke“! Z njo nosilec poudarja svojo državniško držo. Ker pa med značkarji ni niti slučajno toliko tudi državnikov, sklepamo, da nosilci z njo poudarjajo svojo privrženost naši skupni domovini. Običajni državni simboli niso na voljo ves čas, oziroma se jim lahko domoljub pokloni le občasno, medtem pa značka omogoča nenehno in celo mobilno domoljubje.
S čimer ni nič narobe; naša nekoliko nergaška natura se obregne le ob dejstvu, da velika večina Slovencev ne glede na stopnjo domoljubja teh značk ne nosi. Ali to samodejno pomeni, da smo manjši domoljubi od tistih, ki značke nosijo? Še sploh ker se zdi, da je postala značka del uniforme in je tako vsaj neformalno namenjena ločevanju domoljubov od tistih, ki to niso …
Ker imajo značke sorazmerno tanko in kratko iglo, je kljub še takšni nerodnosti pri nameščanju na rever težko zatrditi, da z značko nosiš Slovenijo v srcu … A pravi demokrat vedno zastriže z ušesi, ko se elite odpravijo na plenilski pohod po narodovih simbolih. Hočemo povedati – in to nam bodi naslednjih štiriindvajset mesecev vodilo – da se pravo domoljubje začne tam, kjer se značkarsko domoljubje konča.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Neveljaven email naslov