Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala <em>vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku,"<em> naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Pomanjkanje sezonskih delavcev in poskus zavodov za zaposlovanje, da bi iz oseb, prijavljenih na zavodu, dobili delavce za sezonsko delo na kmetijah, sta se že pred virusom končala bolj klavrno
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse “mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku,” naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Apel je, kot se za apel razume, vseboval potrebno količino dramatičnosti in seveda tudi solidarnostnega in udarniškega naboja, ker je ta v teh časih moden.
Ampak poglejmo, kako je s pomočjo slovenskemu kmetu in kako je s slovenskim kmetom v primeri z romantičnimi predstavami iz osemnajstega stoletja o gibanju in svežem zraku, ki jih goji kmetijska ministrica. Mimogrede: mit o srečnem kmetu, ki si požvižgava med gibanjem na svežem zraku, je tudi v naših krajih zasadil Nadvojvoda Janez, katerega posestvo se še vedno diči gori na Meranovem, ujeto med Dravo in Pohorje …
Apel je, kot se za apel razume, vseboval potrebno količino dramatičnosti in seveda tudi solidarnostnega in udarniškega naboja, ker je ta v teh časih moden.
Nismo kar tako v tri dni omenili avstrijskega nadvojvode. Namreč: vsi, ki si želijo sezonsko delati v kmetijstvu, kot sezonci tudi že delajo, le da v sosednji Avstriji. Razlika v urni postavki med Slovenijo in Avstrijo je preprosto prevelika … Govorimo o tem, da avstrijsko kmetijstvo in dobršen del na kmetijstvo vezanega turizma, ki meji na naše Prekmurje, Štajersko in Koroško, držijo pokonci slovenski sezonski delavci.
Se pravi, vsi tisti, ki so voljni delati na svežem zraku ter se ob tem še gibati, so trenutno na čakanju in pripravljeni na to, da jih pokličejo avstrijski delodajalci. Drugih sezonskih delavcev pa v Sloveniji ni …
Pomanjkanje sezonskih delavcev in poskus zavodov za zaposlovanje, da bi iz oseb, prijavljenih na zavodu, dobili delavce za sezonsko delo na kmetijah, sta se že pred virusom končala bolj klavrno. Kot pravijo poročila s terena, napoteni iz zavoda po navadi pridejo za dan, največ dva. V glavnem le toliko, da dobijo v knjižico brezposelnosti potrdilo, da so se pri delodajalcu oglasili, potem pa poberejo šila in kopita. Kajti gibanje na svežem zraku vključuje neprijetni hakeljc: kmečko delo je naporno. Prenaporno za večino brezposelnih; prenaporno za večino študentov, vsekakor pa prenaporno za mlajše upokojence. Kogar koli boste vprašali o tem, kdo recimo jeseni pomaga spravljati sadje ali trgati grozdje, vam bo zatrdil, da so to starejši upokojenci; tisti, ki so še bili vzgojeni ali na deželi ali pa jim trdo celodnevno delo v vsakem vremenu ni bilo tuje.
Kot pravijo poročila s terena, napoteni iz zavoda po navadi pridejo za dan, največ dva. V glavnem le toliko, da dobijo v knjižico brezposelnosti potrdilo, da so se pri delodajalcu oglasili, potem pa poberejo šila in kopita. Kajti gibanje na svežem zraku vključuje neprijetni hakeljc: kmečko delo je naporno.
In zdaj h glavnemu zapletu. Stvar je namreč v tem, da slovensko kmetijstvo ne potrebuje sezonske delavne sile; še posebno pa je ne potrebuje spomladi. Oziroma povedano drugače: spomladi jo potrebujejo samo na hmeljiščih in v Spodnji Savinjski dolini so romunski sezonski delavci vsaj zadnji dve desetletji, vsekakor od propada Hmezada naprej, stalnica. Dramatični poziv kmetijske ministrice je le posledica preprostega dejstva, da tokrat v državo ni smelo vstopiti pet avtobusov Romunov, ki napenjajo vrvice za hmelj na njivah od Prebolda do Mozirja.
Ministrica najbrž ve, ni pa nujno, kdo so slovenski kmetje, in verjetno celo ve, ni pa nujno, kakšne so slovenske kmetije. Gre za družinska gospodarstva, v katerih neredko še vedno živijo in delajo pod eno streho tudi po trije rodovi; to je za urbano kmetijsko ministrstvo sredi Ljubljane najbrž popolnoma nepredstavljivo. Gre za kmetije, ki se spoprijemajo s težavami, od katerih je pomanjkanje sezonske delavne sile po pomembnosti šele bolj proti koncu seznama. Recimo: slovensko sadjarstvo je zaradi ponavljajočih se, na ministrstvu bi verjetno rekli “sistemskih”, pozeb na kolenih … In ob tem vsi ministri do zdaj niso zmogli preprostega ukrepa ne favoriziranja, temveč uzakonitve nakupa slovenskega sadja za proračunske porabnike. Podobno je v preostalih kmetijskih panogah, v katerih sicer z reklamnimi akcijami prijazno trkamo na zavest porabnika, hkrati pa na široko odpiramo vrata kmetijskih izdelkov iz drugih držav. Pogosto tudi izdelkom, katerih edina tržna prednost je nizka cena.
Gre za kmetije, ki se spoprijemajo s težavami, od katerih je pomanjkanje sezonske delavne sile po pomembnosti šele bolj proti koncu seznama. Recimo: slovensko sadjarstvo je zaradi ponavljajočih se, na ministrstvu bi verjetno rekli “sistemskih”, pozeb na kolenih …
In še to: če smo se v tej krizi česa naučili, je to v nebo vpijoče dejstvo, da morajo biti države čim bolj samozadostne. Globalizirana trgovina deluje le tako dolgo, dokler ekonomije proizvajajo presežke katere koli dobrine že. Čim dobrine primanjkuje za domačo uporabo, se veselje do izvoza zmanjša na nič … In če bi kriza trajala še kaj dlje, bi neustrašni Joc, ki je začel svojo karitativno dejavnost s krajo mask nekomu, ki jih očitno potrebuje manj kot Slovenci, po kitajskih aerodromih pač zasegal pošiljke moke, mleka v prahu in drugih živil. Hočemo povedati, da se kmetijske površine zaraščajo, kmetije propadajo, naša samooskrba pa je pri nekaterih kmetijskih produktih sramotna.
In kot se je izkazalo v krizi z blagovnimi rezervami zaščitnih sredstev: samooskrba ni le strateško, temveč tudi politično vprašanje. Postalo bi še toliko bolj politično, če bi namesto mask začelo zmanjkovati živil.
Za konec še to: dramatični apeli kmetijske kraljice prikupnosti ne bodo rešili položaja, v katerem se je znašlo slovensko kmetijstvo. Niti ga ne bo rešilo teh dvesto junakov, ki so se priglasili in za katere stavimo, da jih bo po prvem dnevu na polju polovica odpadla. Slovenskega kmeta lahko reši čisto nov premislek o pomenu in vrednosti slovenskega podeželja. Tistega podeželja, ki razvojno brezupno caplja za urbanimi središči, in hkrati tistega podeželja, ki se je v krizah, kot je zdajšnja, izkazalo za toliko bolj ključen in ne nazadnje tudi odporen del družbenega tkiva.
Globalizirana trgovina deluje le tako dolgo, dokler ekonomije proizvajajo presežke katere koli dobrine že. Čim dobrine primanjkuje za domačo uporabo, se veselje do izvoza zmanjša na nič …
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala <em>vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku,"<em> naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Pomanjkanje sezonskih delavcev in poskus zavodov za zaposlovanje, da bi iz oseb, prijavljenih na zavodu, dobili delavce za sezonsko delo na kmetijah, sta se že pred virusom končala bolj klavrno
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse “mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku,” naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Apel je, kot se za apel razume, vseboval potrebno količino dramatičnosti in seveda tudi solidarnostnega in udarniškega naboja, ker je ta v teh časih moden.
Ampak poglejmo, kako je s pomočjo slovenskemu kmetu in kako je s slovenskim kmetom v primeri z romantičnimi predstavami iz osemnajstega stoletja o gibanju in svežem zraku, ki jih goji kmetijska ministrica. Mimogrede: mit o srečnem kmetu, ki si požvižgava med gibanjem na svežem zraku, je tudi v naših krajih zasadil Nadvojvoda Janez, katerega posestvo se še vedno diči gori na Meranovem, ujeto med Dravo in Pohorje …
Apel je, kot se za apel razume, vseboval potrebno količino dramatičnosti in seveda tudi solidarnostnega in udarniškega naboja, ker je ta v teh časih moden.
Nismo kar tako v tri dni omenili avstrijskega nadvojvode. Namreč: vsi, ki si želijo sezonsko delati v kmetijstvu, kot sezonci tudi že delajo, le da v sosednji Avstriji. Razlika v urni postavki med Slovenijo in Avstrijo je preprosto prevelika … Govorimo o tem, da avstrijsko kmetijstvo in dobršen del na kmetijstvo vezanega turizma, ki meji na naše Prekmurje, Štajersko in Koroško, držijo pokonci slovenski sezonski delavci.
Se pravi, vsi tisti, ki so voljni delati na svežem zraku ter se ob tem še gibati, so trenutno na čakanju in pripravljeni na to, da jih pokličejo avstrijski delodajalci. Drugih sezonskih delavcev pa v Sloveniji ni …
Pomanjkanje sezonskih delavcev in poskus zavodov za zaposlovanje, da bi iz oseb, prijavljenih na zavodu, dobili delavce za sezonsko delo na kmetijah, sta se že pred virusom končala bolj klavrno. Kot pravijo poročila s terena, napoteni iz zavoda po navadi pridejo za dan, največ dva. V glavnem le toliko, da dobijo v knjižico brezposelnosti potrdilo, da so se pri delodajalcu oglasili, potem pa poberejo šila in kopita. Kajti gibanje na svežem zraku vključuje neprijetni hakeljc: kmečko delo je naporno. Prenaporno za večino brezposelnih; prenaporno za večino študentov, vsekakor pa prenaporno za mlajše upokojence. Kogar koli boste vprašali o tem, kdo recimo jeseni pomaga spravljati sadje ali trgati grozdje, vam bo zatrdil, da so to starejši upokojenci; tisti, ki so še bili vzgojeni ali na deželi ali pa jim trdo celodnevno delo v vsakem vremenu ni bilo tuje.
Kot pravijo poročila s terena, napoteni iz zavoda po navadi pridejo za dan, največ dva. V glavnem le toliko, da dobijo v knjižico brezposelnosti potrdilo, da so se pri delodajalcu oglasili, potem pa poberejo šila in kopita. Kajti gibanje na svežem zraku vključuje neprijetni hakeljc: kmečko delo je naporno.
In zdaj h glavnemu zapletu. Stvar je namreč v tem, da slovensko kmetijstvo ne potrebuje sezonske delavne sile; še posebno pa je ne potrebuje spomladi. Oziroma povedano drugače: spomladi jo potrebujejo samo na hmeljiščih in v Spodnji Savinjski dolini so romunski sezonski delavci vsaj zadnji dve desetletji, vsekakor od propada Hmezada naprej, stalnica. Dramatični poziv kmetijske ministrice je le posledica preprostega dejstva, da tokrat v državo ni smelo vstopiti pet avtobusov Romunov, ki napenjajo vrvice za hmelj na njivah od Prebolda do Mozirja.
Ministrica najbrž ve, ni pa nujno, kdo so slovenski kmetje, in verjetno celo ve, ni pa nujno, kakšne so slovenske kmetije. Gre za družinska gospodarstva, v katerih neredko še vedno živijo in delajo pod eno streho tudi po trije rodovi; to je za urbano kmetijsko ministrstvo sredi Ljubljane najbrž popolnoma nepredstavljivo. Gre za kmetije, ki se spoprijemajo s težavami, od katerih je pomanjkanje sezonske delavne sile po pomembnosti šele bolj proti koncu seznama. Recimo: slovensko sadjarstvo je zaradi ponavljajočih se, na ministrstvu bi verjetno rekli “sistemskih”, pozeb na kolenih … In ob tem vsi ministri do zdaj niso zmogli preprostega ukrepa ne favoriziranja, temveč uzakonitve nakupa slovenskega sadja za proračunske porabnike. Podobno je v preostalih kmetijskih panogah, v katerih sicer z reklamnimi akcijami prijazno trkamo na zavest porabnika, hkrati pa na široko odpiramo vrata kmetijskih izdelkov iz drugih držav. Pogosto tudi izdelkom, katerih edina tržna prednost je nizka cena.
Gre za kmetije, ki se spoprijemajo s težavami, od katerih je pomanjkanje sezonske delavne sile po pomembnosti šele bolj proti koncu seznama. Recimo: slovensko sadjarstvo je zaradi ponavljajočih se, na ministrstvu bi verjetno rekli “sistemskih”, pozeb na kolenih …
In še to: če smo se v tej krizi česa naučili, je to v nebo vpijoče dejstvo, da morajo biti države čim bolj samozadostne. Globalizirana trgovina deluje le tako dolgo, dokler ekonomije proizvajajo presežke katere koli dobrine že. Čim dobrine primanjkuje za domačo uporabo, se veselje do izvoza zmanjša na nič … In če bi kriza trajala še kaj dlje, bi neustrašni Joc, ki je začel svojo karitativno dejavnost s krajo mask nekomu, ki jih očitno potrebuje manj kot Slovenci, po kitajskih aerodromih pač zasegal pošiljke moke, mleka v prahu in drugih živil. Hočemo povedati, da se kmetijske površine zaraščajo, kmetije propadajo, naša samooskrba pa je pri nekaterih kmetijskih produktih sramotna.
In kot se je izkazalo v krizi z blagovnimi rezervami zaščitnih sredstev: samooskrba ni le strateško, temveč tudi politično vprašanje. Postalo bi še toliko bolj politično, če bi namesto mask začelo zmanjkovati živil.
Za konec še to: dramatični apeli kmetijske kraljice prikupnosti ne bodo rešili položaja, v katerem se je znašlo slovensko kmetijstvo. Niti ga ne bo rešilo teh dvesto junakov, ki so se priglasili in za katere stavimo, da jih bo po prvem dnevu na polju polovica odpadla. Slovenskega kmeta lahko reši čisto nov premislek o pomenu in vrednosti slovenskega podeželja. Tistega podeželja, ki razvojno brezupno caplja za urbanimi središči, in hkrati tistega podeželja, ki se je v krizah, kot je zdajšnja, izkazalo za toliko bolj ključen in ne nazadnje tudi odporen del družbenega tkiva.
Globalizirana trgovina deluje le tako dolgo, dokler ekonomije proizvajajo presežke katere koli dobrine že. Čim dobrine primanjkuje za domačo uporabo, se veselje do izvoza zmanjša na nič …
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Neveljaven email naslov