Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Oblasti, takšne ali drugačne, ki so za našega veka lomastile po Sloveniji, so korupcijsko igro igrale že tolikokrat, da smo državljani na vse skupaj imuni bolj, kot bomo na koronavirus kadarkoli
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne. Zato analitično – kolikor je le mogoče – o domnevno netransparentnem nakupu zaščitne opreme za naše zdravstvo. Če kaj, negujemo pri nas nepristransko analizo, in tako smo vzeli tri spremenljivke, s pomočjo katerih bomo preigrali nekaj možnih scenarijev, ki bi se lahko ali pa so se zgodili v preteklem mesecu nebrzdanega “šopinga”.
Spremenljivke so tri, kajti s štirimi se aritmetika za telebane konča. V enačbo tako mečemo transparentnost nakupa, število umrlih za koronavirusom in uspešnost dobave. Ker živimo v času računskih modelov in ker je trenutno vsa država – ob izmojstreni epidemiološki stroki,– podkovana tudi za ustvarjanje statističnih modelov, verjamemo, da z razumevanjem ne bo težav.
Pojasnimo spremenljivke: transparentnost nakupa je najbolj zanimiva kategorija, kajti tudi ko se je zdelo, da je oprema priletela transparentno, je uvoznik prostodušno priznal, da je bila ukradena. Druga spremenljivka je dobavljivost zaščitne opreme. Ali nismo dobili vsega, kar smo naročili, ali pa nismo dobili niti vsega, kar smo plačali. Glede na prvo kategorijo obstaja tudi možnost, da smo dobili tudi kaj, česar nismo plačali! In še tretja kategorija. Kot rad poudari gospodarski minister, smo nekoliko po domače uvažali zaščitno opremo, ker smo varovali in obvarovali človeška življenja. Ker je človeško življenje največja vrednota, pametnih protiargumentov za ministrova stališča niti ni …
In zdaj k modeliranju:
Model št. 1 – ali “pravljični scenarij”: Nakupi potekajo transparentno, vse pošiljke zaščitne opreme prispejo, število žrtev koronavirusa je zanemarljivo.
Model št. 2 – ali “katastrofični scenarij”: Nakupi potekajo netransparentno, pošiljke zaščitne opreme ne prispejo, število smrti je katastrofično.
Model št. 3 – ali “Pahorjev scenarij”: Nakupi potekajo netransparentno, pošiljke opreme pridejo, število smrti je majhno – vsi smo dobri ljudje.
Model št. 4 – ali “ameriški sindrom”: Nakupi opreme potekajo transparentno, pošiljke ne pridejo, število smrti je katastrofično.
Model št. 5 – ali “v skladu z lokalnimi običaji”: Nakupi opreme potekajo ali transparentno ali netransparentno, pošiljke pridejo ali ne pridejo, število smrti je nizko ali visoko. Nakupi so odvisni od zornega kota.
In čemu je nastala okoli nakupov zaščitne opreme takšna zadrega? Oblasti, takšne ali drugačne, ki so za našega veka lomastile po Sloveniji, so korupcijsko igro igrale že tolikokrat, da smo državljani na vse skupaj imuni bolj, kot bomo na koronavirus kadarkoli. Čemu torej mencanje in gledanje v tla ob neprijetnih vprašanjih, ki se v javnosti nastajajo v zvezi z nakupi zaščitne opreme?
Zelo preprosto je … Fantje z milijoni in polnimi airbusi so namreč trčili ob enega redkih moralnih stebrov v dolgi zgodovini človeške bestialnosti. Vojno dobičkarstvo oziroma osebno okoriščanje v času vojn, kriz in spopadov sicer ne zdrži logične presoje – kajti ni jasno, čemu bi bilo v času vojne manj moralno kovati dobiček, kot na nekoga streljati – a od pamtiveka služenje na nesreči ljudi, ki jo po navadi generali in trgovci sprožijo skupaj, velja za zavržno dejanje.
Tako zavržno, da je nerodno še tako okoreli in še tako v svoj prav prepričani oblasti. Tudi oblasti, ki ji vojaška terminologija in bleščeče predstave v kriznih časih niso tuje. Zadrega, ki jo bo slovenska vlada brez dvoma elegantno rešila s sklicevanjem na anekdoto o sredstvih in cilju, je torej plod še zadnje spodobnosti, ki je ostala v človeku za časa vojne. Kajti ni naključje, da večina vlad govori o virusu tako, da uporablja vojaško terminologijo, medtem ko večina zdravnikov govori o virusu kot o bolezni.
Ampak bojimo se, da je razprava o tem, kdo se je z nabavo zaščitne opreme okoristil in za koliko ter če sploh, da je torej ta razprava povsem brezpredmetna. Dovolj je pogledati cenovno evolucijo še do pred nekaj meseci absurdno cenenega izdelka, kot je zaščitna maska. Ne glede na to, kako krpanovske so bile rabote predmestnih mešetarjev … Povsem legalen nakup zaščitne maske v sterilni lekarni iz rok zaupanja vredne lekarnarke pove, da je izdelek nerazumno precenjen. Vojno dobičkarstvo torej ni značilnost samo vladajočih, tako političnih kot ekonomskih elit, temveč je vsajeno v samo srce naše družbe! Plenilska narava človeka se je še enkrat več pokazala kot prevladujoč bivanjski model in kljub temu, da smo med epidemijo sledili res lepim in pomembnim izbruhom humanosti, nam mešetarjenje z zaščitno opremo sporoča, da se po koncu krize ne bomo zbudili v nek nov svet. Zbudili se bomo v istega, ki smo ga zapustili, s tem da bomo nekateri bolj revni kot pred tem, drugi pa bodo bolj bogati kot pred tem. Kdo bo imel okoli uvoza zaščitne opreme prav, je tako danes – kot bo tudi jutri – povsem irelevantno.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Oblasti, takšne ali drugačne, ki so za našega veka lomastile po Sloveniji, so korupcijsko igro igrale že tolikokrat, da smo državljani na vse skupaj imuni bolj, kot bomo na koronavirus kadarkoli
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne. Zato analitično – kolikor je le mogoče – o domnevno netransparentnem nakupu zaščitne opreme za naše zdravstvo. Če kaj, negujemo pri nas nepristransko analizo, in tako smo vzeli tri spremenljivke, s pomočjo katerih bomo preigrali nekaj možnih scenarijev, ki bi se lahko ali pa so se zgodili v preteklem mesecu nebrzdanega “šopinga”.
Spremenljivke so tri, kajti s štirimi se aritmetika za telebane konča. V enačbo tako mečemo transparentnost nakupa, število umrlih za koronavirusom in uspešnost dobave. Ker živimo v času računskih modelov in ker je trenutno vsa država – ob izmojstreni epidemiološki stroki,– podkovana tudi za ustvarjanje statističnih modelov, verjamemo, da z razumevanjem ne bo težav.
Pojasnimo spremenljivke: transparentnost nakupa je najbolj zanimiva kategorija, kajti tudi ko se je zdelo, da je oprema priletela transparentno, je uvoznik prostodušno priznal, da je bila ukradena. Druga spremenljivka je dobavljivost zaščitne opreme. Ali nismo dobili vsega, kar smo naročili, ali pa nismo dobili niti vsega, kar smo plačali. Glede na prvo kategorijo obstaja tudi možnost, da smo dobili tudi kaj, česar nismo plačali! In še tretja kategorija. Kot rad poudari gospodarski minister, smo nekoliko po domače uvažali zaščitno opremo, ker smo varovali in obvarovali človeška življenja. Ker je človeško življenje največja vrednota, pametnih protiargumentov za ministrova stališča niti ni …
In zdaj k modeliranju:
Model št. 1 – ali “pravljični scenarij”: Nakupi potekajo transparentno, vse pošiljke zaščitne opreme prispejo, število žrtev koronavirusa je zanemarljivo.
Model št. 2 – ali “katastrofični scenarij”: Nakupi potekajo netransparentno, pošiljke zaščitne opreme ne prispejo, število smrti je katastrofično.
Model št. 3 – ali “Pahorjev scenarij”: Nakupi potekajo netransparentno, pošiljke opreme pridejo, število smrti je majhno – vsi smo dobri ljudje.
Model št. 4 – ali “ameriški sindrom”: Nakupi opreme potekajo transparentno, pošiljke ne pridejo, število smrti je katastrofično.
Model št. 5 – ali “v skladu z lokalnimi običaji”: Nakupi opreme potekajo ali transparentno ali netransparentno, pošiljke pridejo ali ne pridejo, število smrti je nizko ali visoko. Nakupi so odvisni od zornega kota.
In čemu je nastala okoli nakupov zaščitne opreme takšna zadrega? Oblasti, takšne ali drugačne, ki so za našega veka lomastile po Sloveniji, so korupcijsko igro igrale že tolikokrat, da smo državljani na vse skupaj imuni bolj, kot bomo na koronavirus kadarkoli. Čemu torej mencanje in gledanje v tla ob neprijetnih vprašanjih, ki se v javnosti nastajajo v zvezi z nakupi zaščitne opreme?
Zelo preprosto je … Fantje z milijoni in polnimi airbusi so namreč trčili ob enega redkih moralnih stebrov v dolgi zgodovini človeške bestialnosti. Vojno dobičkarstvo oziroma osebno okoriščanje v času vojn, kriz in spopadov sicer ne zdrži logične presoje – kajti ni jasno, čemu bi bilo v času vojne manj moralno kovati dobiček, kot na nekoga streljati – a od pamtiveka služenje na nesreči ljudi, ki jo po navadi generali in trgovci sprožijo skupaj, velja za zavržno dejanje.
Tako zavržno, da je nerodno še tako okoreli in še tako v svoj prav prepričani oblasti. Tudi oblasti, ki ji vojaška terminologija in bleščeče predstave v kriznih časih niso tuje. Zadrega, ki jo bo slovenska vlada brez dvoma elegantno rešila s sklicevanjem na anekdoto o sredstvih in cilju, je torej plod še zadnje spodobnosti, ki je ostala v človeku za časa vojne. Kajti ni naključje, da večina vlad govori o virusu tako, da uporablja vojaško terminologijo, medtem ko večina zdravnikov govori o virusu kot o bolezni.
Ampak bojimo se, da je razprava o tem, kdo se je z nabavo zaščitne opreme okoristil in za koliko ter če sploh, da je torej ta razprava povsem brezpredmetna. Dovolj je pogledati cenovno evolucijo še do pred nekaj meseci absurdno cenenega izdelka, kot je zaščitna maska. Ne glede na to, kako krpanovske so bile rabote predmestnih mešetarjev … Povsem legalen nakup zaščitne maske v sterilni lekarni iz rok zaupanja vredne lekarnarke pove, da je izdelek nerazumno precenjen. Vojno dobičkarstvo torej ni značilnost samo vladajočih, tako političnih kot ekonomskih elit, temveč je vsajeno v samo srce naše družbe! Plenilska narava človeka se je še enkrat več pokazala kot prevladujoč bivanjski model in kljub temu, da smo med epidemijo sledili res lepim in pomembnim izbruhom humanosti, nam mešetarjenje z zaščitno opremo sporoča, da se po koncu krize ne bomo zbudili v nek nov svet. Zbudili se bomo v istega, ki smo ga zapustili, s tem da bomo nekateri bolj revni kot pred tem, drugi pa bodo bolj bogati kot pred tem. Kdo bo imel okoli uvoza zaščitne opreme prav, je tako danes – kot bo tudi jutri – povsem irelevantno.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov