Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Maskirani kapitalizem

26.05.2020

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.

Med pandemijo političnega amaterizma se prileže nekaj temeljnih poglavij iz amaterske politične ekonomije. Kot je znano, pri nas pripravljamo izdajo “Kapitalizma za telebane” z uvodom, kjer pojasnjujemo, čemu nismo kapitalisti in zakaj smo zaradi tega telebani.

Zdaj pa k politični ekonomiji in nje zgodovini … Zadnjih nekaj stoletij se politično-gospodarsko srečujemo s kapitalizmom, ki ga je nato striček Karl pred stoletjem analiziral, kritiziral in predlagal drugačen, pravičnejši gospodarski model. Prav ta predlog so nato v nekaterih delih sveta vzeli preveč resno, kar je planet pripeljalo na rob prepada. Povedano po domače: vsi, ki smo preživeli socializem, njegovo neznosno neučinkovitost, predvsem pa vseprisotno državno regulativo, smo komaj čakali kapitalizem. Njegovo blagostanje in predvsem ekonomsko učinkovitost. Pred tremi desetletji so ga novi preroki predstavili kot družbeno-gospodarski model, kjer delavec z eno roko žanje s srpom, v drugi vihti kladivo, medtem ko se pogovarja o nelinearnih enačbah, njegova družina pa hkrati pakira za počitnice na Maldivih. Vsa ta reč s svobodno ekonomsko pobudo pa je najprej predvidevala odstranitev države in paradržavnih prisklednikov iz kroga gospodarske dejavnosti, ker kot so nas učili, je država slab gospodar. Potem smo s privatizacijo dobili naše domače kapitaliste, ki sicer niso hodili v takrat stoletje trajajočo šolo kapitalizma, temveč so se učili bolj na večernih tečajih in s pomočjo videokaset, na katerih so bili ameriški filmi. Mimogrede; med privatizacijo se nam je s certifikati prvič zgodilo, da smo vsi državljani dobili denar, ki to ni. Drugič se nam to dogaja s turističnimi vavčerji. Prvič smo skopali privatizacijsko luknjo in nadvse zanimivo bo opazovati, kaj nam bo uspelo skopati drugič.

Domači kapitalisti so torej o kapitalizmu vedeli primerno malo, kar pa ni bilo nič hudega, ker so tudi domači politiki vedeli primerno malo o demokraciji, ki je jušna osnova vsakega dobrega kapitalizma … Nekapitalisti nismo vedeli nič o ničemer in smo z lahkoto nasedli vsemu, kar so pridigali. In če smo že pri podalpski politični ekonomiji … Ko je slovenska kapitalistična pamet izganjala državo iz gospodarstva, je to počela s posebno slastjo, saj je imela vzore v neoliberalni inačici kapitalizma, ki se je takrat nosila na razvitem zahodu. Ta državo skoraj v celoti ukinja in namesto nje daje krmilo v roke svobodnemu trgu … Tako smo zasadili in gojili svoj mali kapitalistični vrt in bili smo srečni.

Potem je prišla koronakriza, ki je zamajala civilizacijo in z njo tudi kapitalizem. In zgodilo se je nekaj nepredstavljivega. Vsaj v Sloveniji, kot beremo pa se princip pojavlja tudi drugod; še do včerajšnji silni kapitalisti so začeli viti roke k nebu in klicati na pomoč državo. Vsi lastniki proslulega zasebnega kapitala bi imeli nenadoma državno pomoč. Državno intervencijo. Svež kapital! Prosijo državo, naj se vsaj malo vtakne v svobodni trg. Moledujejo, naj država vsaj malo regulira ekonomske odnose, naj podržavlja, intervenira, kupuje, nagrajuje in prevzema odgovornost, kolikor je je volja. Naj lomasti po zasebnih dvoriščih in zasebnih proizvodnih halah, po zasebnih skladiščih in zasebnih trgovskih središčih, in predvsem po zasebnih turističnih zmogljivostih, kjer so še do včeraj visele nadzorne kamere, varnostniki pa so popisovali obiskovalce.

Vsi ti slavni kapitalistični postulati, vsa veličina kapitala je izginila. In kot že stoletje trdijo njegovi kritiki, se je striček Marx na koncu koncev vendarle globoko motil. Govoril je o akumulaciji kapitala, ampak kot razumemo, te akumulacije ni. Osnovna teza kapitalizma ne obstaja, saj če bi akumulacija bila, kapitalisti ne bi jokali, ko se proizvodnja za nekaj tednov ustavi. Sredstva za vzdrževanje mezdnega odnosa bi lahko tudi brez izkoriščanja človeka po človeku zajemali iz te akumulacije. Pa jih ne, oziroma se je bleščava vsaj slovenskega kapitalizma razblinila kot milni mehurček, ko gledamo do včerajšnje polbogove, ki kot prosilci za socialno pomoč stojijo v vrsti pred vrati vladne palače …

Slovenski kapitalisti, še pred nekaj tednov izjemni v svoji gospodarski pronicljivosti, imajo le dva odgovora na vprašanja, ki jih zastavlja kriza.

Prvi odgovor je: “Prosimo za državno pomoč!”
Drugi odgovor je: “Morali bomo odpuščati!”

Seveda so potem še kombinacije obojega, recimo: “Če ne bo državne pomoči, bomo odpuščali,” ali pa “odpuščali bomo kljub državni pomoči!”

Niti eden izmed lastnikov kapitala ni ponudil kakšne alternativne inačice. Recimo: “Del presežne vrednosti, ki sem jo usmeril v svoje lastno bogastvo, bom v času krize vrnil v podjetje in njegove zaposlene!”

Kar pa je najbolj zabavno: kot bi se v slovenskem kapitalizmu prebudil vrojeni refleks, so vsi začeli pozivati državo, naj nazaj uvede socializem. Plansko gospodarstvo se zdi v tem trenutku idealna rešitev in vsemogoči nadzor ter investiranje države edina možnost za ponovni zagon gospodarstva. Vlada seveda ponujeno izrablja z odprtimi rokami: kaj ne bi, saj je nadzor gospodarstva le prvi korak k nadzoru celotne družbe.

Recimo 400 projektov, ki jih bo zagnala vlada, bolj spominja na parole ob prvi petletki kot na svobodni trg, ki temelji na zasebni pobudi.

Ob prvi veliki krizi, ki smo jo kot mladi kapitalisti doživeli v letu 2008, smo resignirano ugotovili, da ni nič boljša od neštetih velikih kriz, ki smo jih doživeli v socializmu. In tudi če se pod Alpami vrnemo v nekakšen hibridni sistem totalitarizma in državnega socializma, bomo preživeli. Iz predalov bomo potegnili knjižice in iz omar uniforme, spomini pa bodo postali nova resničnost.

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.


Zapisi iz močvirja

759 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Maskirani kapitalizem

26.05.2020

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.

Med pandemijo političnega amaterizma se prileže nekaj temeljnih poglavij iz amaterske politične ekonomije. Kot je znano, pri nas pripravljamo izdajo “Kapitalizma za telebane” z uvodom, kjer pojasnjujemo, čemu nismo kapitalisti in zakaj smo zaradi tega telebani.

Zdaj pa k politični ekonomiji in nje zgodovini … Zadnjih nekaj stoletij se politično-gospodarsko srečujemo s kapitalizmom, ki ga je nato striček Karl pred stoletjem analiziral, kritiziral in predlagal drugačen, pravičnejši gospodarski model. Prav ta predlog so nato v nekaterih delih sveta vzeli preveč resno, kar je planet pripeljalo na rob prepada. Povedano po domače: vsi, ki smo preživeli socializem, njegovo neznosno neučinkovitost, predvsem pa vseprisotno državno regulativo, smo komaj čakali kapitalizem. Njegovo blagostanje in predvsem ekonomsko učinkovitost. Pred tremi desetletji so ga novi preroki predstavili kot družbeno-gospodarski model, kjer delavec z eno roko žanje s srpom, v drugi vihti kladivo, medtem ko se pogovarja o nelinearnih enačbah, njegova družina pa hkrati pakira za počitnice na Maldivih. Vsa ta reč s svobodno ekonomsko pobudo pa je najprej predvidevala odstranitev države in paradržavnih prisklednikov iz kroga gospodarske dejavnosti, ker kot so nas učili, je država slab gospodar. Potem smo s privatizacijo dobili naše domače kapitaliste, ki sicer niso hodili v takrat stoletje trajajočo šolo kapitalizma, temveč so se učili bolj na večernih tečajih in s pomočjo videokaset, na katerih so bili ameriški filmi. Mimogrede; med privatizacijo se nam je s certifikati prvič zgodilo, da smo vsi državljani dobili denar, ki to ni. Drugič se nam to dogaja s turističnimi vavčerji. Prvič smo skopali privatizacijsko luknjo in nadvse zanimivo bo opazovati, kaj nam bo uspelo skopati drugič.

Domači kapitalisti so torej o kapitalizmu vedeli primerno malo, kar pa ni bilo nič hudega, ker so tudi domači politiki vedeli primerno malo o demokraciji, ki je jušna osnova vsakega dobrega kapitalizma … Nekapitalisti nismo vedeli nič o ničemer in smo z lahkoto nasedli vsemu, kar so pridigali. In če smo že pri podalpski politični ekonomiji … Ko je slovenska kapitalistična pamet izganjala državo iz gospodarstva, je to počela s posebno slastjo, saj je imela vzore v neoliberalni inačici kapitalizma, ki se je takrat nosila na razvitem zahodu. Ta državo skoraj v celoti ukinja in namesto nje daje krmilo v roke svobodnemu trgu … Tako smo zasadili in gojili svoj mali kapitalistični vrt in bili smo srečni.

Potem je prišla koronakriza, ki je zamajala civilizacijo in z njo tudi kapitalizem. In zgodilo se je nekaj nepredstavljivega. Vsaj v Sloveniji, kot beremo pa se princip pojavlja tudi drugod; še do včerajšnji silni kapitalisti so začeli viti roke k nebu in klicati na pomoč državo. Vsi lastniki proslulega zasebnega kapitala bi imeli nenadoma državno pomoč. Državno intervencijo. Svež kapital! Prosijo državo, naj se vsaj malo vtakne v svobodni trg. Moledujejo, naj država vsaj malo regulira ekonomske odnose, naj podržavlja, intervenira, kupuje, nagrajuje in prevzema odgovornost, kolikor je je volja. Naj lomasti po zasebnih dvoriščih in zasebnih proizvodnih halah, po zasebnih skladiščih in zasebnih trgovskih središčih, in predvsem po zasebnih turističnih zmogljivostih, kjer so še do včeraj visele nadzorne kamere, varnostniki pa so popisovali obiskovalce.

Vsi ti slavni kapitalistični postulati, vsa veličina kapitala je izginila. In kot že stoletje trdijo njegovi kritiki, se je striček Marx na koncu koncev vendarle globoko motil. Govoril je o akumulaciji kapitala, ampak kot razumemo, te akumulacije ni. Osnovna teza kapitalizma ne obstaja, saj če bi akumulacija bila, kapitalisti ne bi jokali, ko se proizvodnja za nekaj tednov ustavi. Sredstva za vzdrževanje mezdnega odnosa bi lahko tudi brez izkoriščanja človeka po človeku zajemali iz te akumulacije. Pa jih ne, oziroma se je bleščava vsaj slovenskega kapitalizma razblinila kot milni mehurček, ko gledamo do včerajšnje polbogove, ki kot prosilci za socialno pomoč stojijo v vrsti pred vrati vladne palače …

Slovenski kapitalisti, še pred nekaj tednov izjemni v svoji gospodarski pronicljivosti, imajo le dva odgovora na vprašanja, ki jih zastavlja kriza.

Prvi odgovor je: “Prosimo za državno pomoč!”
Drugi odgovor je: “Morali bomo odpuščati!”

Seveda so potem še kombinacije obojega, recimo: “Če ne bo državne pomoči, bomo odpuščali,” ali pa “odpuščali bomo kljub državni pomoči!”

Niti eden izmed lastnikov kapitala ni ponudil kakšne alternativne inačice. Recimo: “Del presežne vrednosti, ki sem jo usmeril v svoje lastno bogastvo, bom v času krize vrnil v podjetje in njegove zaposlene!”

Kar pa je najbolj zabavno: kot bi se v slovenskem kapitalizmu prebudil vrojeni refleks, so vsi začeli pozivati državo, naj nazaj uvede socializem. Plansko gospodarstvo se zdi v tem trenutku idealna rešitev in vsemogoči nadzor ter investiranje države edina možnost za ponovni zagon gospodarstva. Vlada seveda ponujeno izrablja z odprtimi rokami: kaj ne bi, saj je nadzor gospodarstva le prvi korak k nadzoru celotne družbe.

Recimo 400 projektov, ki jih bo zagnala vlada, bolj spominja na parole ob prvi petletki kot na svobodni trg, ki temelji na zasebni pobudi.

Ob prvi veliki krizi, ki smo jo kot mladi kapitalisti doživeli v letu 2008, smo resignirano ugotovili, da ni nič boljša od neštetih velikih kriz, ki smo jih doživeli v socializmu. In tudi če se pod Alpami vrnemo v nekakšen hibridni sistem totalitarizma in državnega socializma, bomo preživeli. Iz predalov bomo potegnili knjižice in iz omar uniforme, spomini pa bodo postali nova resničnost.

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.


15.01.2019

Beli opoj

V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič


08.01.2019

Ko gorijo le še sveče!

Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.


25.12.2018

Dajte nam mir!

Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru


18.12.2018

Nacionalni rumeni jopiči

Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič


11.12.2018

"OŠKOŠ"

Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.


04.12.2018

S sivih oblakov

Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič


27.11.2018

Cik-cak za nestrpne

Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič


20.11.2018

Zdravo, tukaj James iz Metallice!

Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite


13.11.2018

Vrane družijo se rade

Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.


06.11.2018

Strel v tišino

Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.


30.10.2018

Slovenski vladarski slog

V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?


23.10.2018

Princ na konju z ročaji

Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.


16.10.2018

Vohun, ki nas je ljubil

V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.


09.10.2018

Pod svobodnim soncem

Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.


02.10.2018

Sreča ni opoteča

V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič


25.09.2018

O življenju krtov

Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.


18.09.2018

V začetku je bila beseda

Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.


11.09.2018

Fontana malih in točenih

Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.


04.09.2018

Divja varda

Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko


26.06.2018

Zadnje besede poslanic

Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.


Stran 14 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov