Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
O prvem delu imena nekdanje dvojne monarhije, avstro, ker o ogrskem govorijo že vsi drugi
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize.
Govorili bomo o “Avstro”, če že o “Ogrski” govorijo vsi drugi.
Avstrija noče odpreti meje s Slovenijo. Še več; na mejo so poslali vojsko in prekršili cel kup evropskih in splošno civilizacijskih norm in so se – po stari avstrijski navadi – na vse proteste požvižgali.
Ker Avstrijci pač radi pokažejo Slovencem, da so Avstrijci, kot po drugi strani Nemci radi pokažejo Avstrijcem, da so Avstrijci. In v tej godlji nacionalnih stereotipov, cepljenih na geopolitične frustracije iz devetnajstega stoletja, Avstrijci ne morejo k nam.
Avstrijci so obsojeni na Avstrijo, kar sicer ni najslabše, kar se ti lahko zgodi. Od tujine imajo sicer na izbiro Švico, ki je druga Avstrija, in Nemčijo, ki je prva Avstrija. Avstrijci lahko gredo tudi na vzhod imperija, se pravi v Prago, Bratislavo in Budimpešto. Le na Kranjsko ne morejo in človek se vpraša, če so res tako hudo zamerili tisto lipo …
Za temi odprtimi avstrijskimi mejami in eno zaprto pa se skriva težava. Kljub vsemu redu, ki vlada v alpskem prostoru, kljub begonijam, ki bruhajo čez balkone, in kljub mlačnemu pivu Srednje Evrope in depresivni ravnini Panonije ti alpski vladarji, ti rekorderji BDP-jevske statistike ne premorejo tako preproste stvari, kot je slana voda. Nimajo morja … Svet je tako umerjen, da ko zmanjka cinizma zgodovini, stopi na prizorišče geografija in njen obešenjaški humor.
Toda Avstrijci si želijo morja. Zato bi radi prišli v Slovenijo, pa potem naprej na Hrvaško; malo bi se namakali in malo bi si popravili holesterol z japonskimi brancini na gradelah.
Slovenci smo zaradi še vedno zaprte meje ogorčeni, ker so Avstrijci tudi za naš turizem pomembni gostje; je pa to ogorčenje lažje preživeti z bonom v roki, ki na simbolni ravni počne isto kot avstrijska zaprta meja. Obsoja nas na Slovenijo.
Ves ta grozovito dolg uvod je bil potreben, da pridemo do bistva današnjega izvajanja. Ker verjamemo, da imajo na zunanjem ministrstvu ogromno dela in da so kadrovsko podhranjeni, – saj se uradniki bolj kot z zunanjo ukvarjajo z notranjo politiko na zunanji način – je prav, da zunanjemu ministrstvu priskočimo na pomoč zunanji izvajalci.
Tako predlagamo ministrstvu, vsaj po našem mnenju imeniten ukrep, ki bi Avstrijce naučil kozjih molitvic. Namreč; če oni nočejo odpreti avstrijsko-slovenske meje, jim vrnimo z enako mero in zaprimo slovensko-avstrijsko mejo. Meje smo po virusni krizi tako ali tako odprli rekordno hitro, kar nas je spravilo na svetovne naslovnice; izjemoma ne v negativni konotaciji in nič hudega ne bo, če naše ministrstvo izjavi, da smo se prenaglili in da je potrebno slovensko-avstrijsko mejo zapreti.
Morda se zdi komu tak ukrep smešen in radijsko naiven, ampak ni tako zelo preprosto. Vsak dan slovensko-avstrijsko mejo prečka armada slovenskih dnevnih migrantov. Pokrajine ob Muri, Dravi in zgornji Savi vsako jutro zapusti nekje med 15 in 20 tisoč delavci, odvisno od letnega časa. Migrantski delavci in njihove usode sicer niso v fokusu ljubljanocentristične slovenske politike, zato je njihov status že desetletja neurejen. Ker navsezadnje gre za slovensko podeželje in za sever ter vzhod, ki sta dobra le enkrat letno med obiskom vladne ekipe.
Kakorkoli; med krizo, ko so bile avstrijske meje nepredušno zaprte, so bile za migrantske delavce odprte. Seveda za tiste, katerih tovarne ali dejavnosti so obratovale. Avstrijske oblasti niso niti za trenutek oklevale, ko je bilo treba omogočiti slovenskim delavcem prehod v Avstrijo, pa čeprav sredi najhujše epidemije. In če porečete, kako se Avstrijci ne bodo ravno gospodarsko zlomili, če jim zmanjka nekaj tisoč pregovorno pridnih slovenskih rok, imamo za vas še eno presenečenje.
Res bi bil učinek na avstrijsko industrijo, gostinstvo in obrt v primeru slovenskega zaprtja meje precejšen, ampak eno največjih evropskih blagostanj bi najbrž zmoglo tudi brez slovenskih dnevnih migrantov. Obstaja pa skupina oziroma poklic, katerega blokada bi Avstrijo spravila na kolena. Ko se te dni naši zdravstveni strategi čohajo po glavah, kje so vse te medicinske sestre, ki jih izšolamo, in ko naši politiki grmijo, da moramo za drugi val kadrovsko okrepiti zdravstveni sistem, vam izdamo skrivnost … Domovi za ostarele, bolnišnice in mnoge družine v avstrijskih pokrajinah, ki mejijo na Prekmurje, Štajersko, Koroško in Gorenjsko, so odvisne od slovenskih zdravstvenih delavcev. Gre za medicinske sestre, negovalke, tudi za zdravnike in ostalo zdravstveno osebje … Naš zunanji minister nima nobenega orožja, kako avstrijskemu premierju izbrisati njegov hudomušni nasmešek, razen tega, da prepreči našemu zdravstvenemu osebju, da se vsak dan odpelje na dnino v Avstrijo. Ni večje stiske, kot so nemočni in bolni brez oskrbe in ostaja vprašanje, če je avstrijski sistem dolgotrajne oskrbe – vsaj v obmejnih regijah – brez slovenskega zdravstvenega osebja vzdržen …
Na kratko; glede na to, da Anže zelo rad piše, bi moral poslati Kurzu depešo: “Vi nam turiste, mi vam medicinske sestre …” Seveda bi šlo za izsiljevanje, ampak če hočemo postati enakovreden partner v mednarodnih ali pa vsaj v medsosedskih odnosih, bi najbrž morali nehati s politiko nastavljanja drugega lica.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
O prvem delu imena nekdanje dvojne monarhije, avstro, ker o ogrskem govorijo že vsi drugi
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize.
Govorili bomo o “Avstro”, če že o “Ogrski” govorijo vsi drugi.
Avstrija noče odpreti meje s Slovenijo. Še več; na mejo so poslali vojsko in prekršili cel kup evropskih in splošno civilizacijskih norm in so se – po stari avstrijski navadi – na vse proteste požvižgali.
Ker Avstrijci pač radi pokažejo Slovencem, da so Avstrijci, kot po drugi strani Nemci radi pokažejo Avstrijcem, da so Avstrijci. In v tej godlji nacionalnih stereotipov, cepljenih na geopolitične frustracije iz devetnajstega stoletja, Avstrijci ne morejo k nam.
Avstrijci so obsojeni na Avstrijo, kar sicer ni najslabše, kar se ti lahko zgodi. Od tujine imajo sicer na izbiro Švico, ki je druga Avstrija, in Nemčijo, ki je prva Avstrija. Avstrijci lahko gredo tudi na vzhod imperija, se pravi v Prago, Bratislavo in Budimpešto. Le na Kranjsko ne morejo in človek se vpraša, če so res tako hudo zamerili tisto lipo …
Za temi odprtimi avstrijskimi mejami in eno zaprto pa se skriva težava. Kljub vsemu redu, ki vlada v alpskem prostoru, kljub begonijam, ki bruhajo čez balkone, in kljub mlačnemu pivu Srednje Evrope in depresivni ravnini Panonije ti alpski vladarji, ti rekorderji BDP-jevske statistike ne premorejo tako preproste stvari, kot je slana voda. Nimajo morja … Svet je tako umerjen, da ko zmanjka cinizma zgodovini, stopi na prizorišče geografija in njen obešenjaški humor.
Toda Avstrijci si želijo morja. Zato bi radi prišli v Slovenijo, pa potem naprej na Hrvaško; malo bi se namakali in malo bi si popravili holesterol z japonskimi brancini na gradelah.
Slovenci smo zaradi še vedno zaprte meje ogorčeni, ker so Avstrijci tudi za naš turizem pomembni gostje; je pa to ogorčenje lažje preživeti z bonom v roki, ki na simbolni ravni počne isto kot avstrijska zaprta meja. Obsoja nas na Slovenijo.
Ves ta grozovito dolg uvod je bil potreben, da pridemo do bistva današnjega izvajanja. Ker verjamemo, da imajo na zunanjem ministrstvu ogromno dela in da so kadrovsko podhranjeni, – saj se uradniki bolj kot z zunanjo ukvarjajo z notranjo politiko na zunanji način – je prav, da zunanjemu ministrstvu priskočimo na pomoč zunanji izvajalci.
Tako predlagamo ministrstvu, vsaj po našem mnenju imeniten ukrep, ki bi Avstrijce naučil kozjih molitvic. Namreč; če oni nočejo odpreti avstrijsko-slovenske meje, jim vrnimo z enako mero in zaprimo slovensko-avstrijsko mejo. Meje smo po virusni krizi tako ali tako odprli rekordno hitro, kar nas je spravilo na svetovne naslovnice; izjemoma ne v negativni konotaciji in nič hudega ne bo, če naše ministrstvo izjavi, da smo se prenaglili in da je potrebno slovensko-avstrijsko mejo zapreti.
Morda se zdi komu tak ukrep smešen in radijsko naiven, ampak ni tako zelo preprosto. Vsak dan slovensko-avstrijsko mejo prečka armada slovenskih dnevnih migrantov. Pokrajine ob Muri, Dravi in zgornji Savi vsako jutro zapusti nekje med 15 in 20 tisoč delavci, odvisno od letnega časa. Migrantski delavci in njihove usode sicer niso v fokusu ljubljanocentristične slovenske politike, zato je njihov status že desetletja neurejen. Ker navsezadnje gre za slovensko podeželje in za sever ter vzhod, ki sta dobra le enkrat letno med obiskom vladne ekipe.
Kakorkoli; med krizo, ko so bile avstrijske meje nepredušno zaprte, so bile za migrantske delavce odprte. Seveda za tiste, katerih tovarne ali dejavnosti so obratovale. Avstrijske oblasti niso niti za trenutek oklevale, ko je bilo treba omogočiti slovenskim delavcem prehod v Avstrijo, pa čeprav sredi najhujše epidemije. In če porečete, kako se Avstrijci ne bodo ravno gospodarsko zlomili, če jim zmanjka nekaj tisoč pregovorno pridnih slovenskih rok, imamo za vas še eno presenečenje.
Res bi bil učinek na avstrijsko industrijo, gostinstvo in obrt v primeru slovenskega zaprtja meje precejšen, ampak eno največjih evropskih blagostanj bi najbrž zmoglo tudi brez slovenskih dnevnih migrantov. Obstaja pa skupina oziroma poklic, katerega blokada bi Avstrijo spravila na kolena. Ko se te dni naši zdravstveni strategi čohajo po glavah, kje so vse te medicinske sestre, ki jih izšolamo, in ko naši politiki grmijo, da moramo za drugi val kadrovsko okrepiti zdravstveni sistem, vam izdamo skrivnost … Domovi za ostarele, bolnišnice in mnoge družine v avstrijskih pokrajinah, ki mejijo na Prekmurje, Štajersko, Koroško in Gorenjsko, so odvisne od slovenskih zdravstvenih delavcev. Gre za medicinske sestre, negovalke, tudi za zdravnike in ostalo zdravstveno osebje … Naš zunanji minister nima nobenega orožja, kako avstrijskemu premierju izbrisati njegov hudomušni nasmešek, razen tega, da prepreči našemu zdravstvenemu osebju, da se vsak dan odpelje na dnino v Avstrijo. Ni večje stiske, kot so nemočni in bolni brez oskrbe in ostaja vprašanje, če je avstrijski sistem dolgotrajne oskrbe – vsaj v obmejnih regijah – brez slovenskega zdravstvenega osebja vzdržen …
Na kratko; glede na to, da Anže zelo rad piše, bi moral poslati Kurzu depešo: “Vi nam turiste, mi vam medicinske sestre …” Seveda bi šlo za izsiljevanje, ampak če hočemo postati enakovreden partner v mednarodnih ali pa vsaj v medsosedskih odnosih, bi najbrž morali nehati s politiko nastavljanja drugega lica.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Neveljaven email naslov