Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Komunisti so tujerodna invazivna vrsta in ker naredijo precej škode, se je proti njim treba boriti
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Kot vemo, so komunisti tujerodna invazivna vrsta in ker naredijo precej škode, se je proti njim treba boriti. Priročnik "Kako prepoznati in uloviti komunista" so napisali trije izkušeni borci proti komunistom. Gre za svetovne avtoritete s tega področja in veseli nas, da je ob dveh tujih avtorjih tudi naše gore list. To zanimivo in hudo potrebno delo podpisujejo V. Orban, A. Vučič in J. Janša. Ob številnih recenzentih in natančno navedenih virih se priročnik ponaša tudi z izjemnim in bogatim slikovnim materialom, natisnjen pa je tako v različici s trdimi platnicami kot tudi v žepni izdaji, ki jo lahko uporabljamo med lovom samim.
Prva poglavja so splošna in uvid v boj proti komunistom ponujajo tako čistim začetnikom, kot tudi tistim, ki jim je tematika že bolj domača.
Prvo poglavje nosi naslov:
Komunisti – od kot prihajajo in kje živijo.
Takoj ko se komunisti na pomlad vrnejo iz Moskve, začne samica komunista plesti peterokrako gnezdo. Samec je medtem ali na partijskih sestankih ali pa se indoktrinira na bližnji njivi. Samica izleže po navadi tri do štiri jajca, treba pa je vedeti, da imajo komunisti izjemno velika jajca; ena največjih sploh. Samec komunist v gnezdo prinaša črve in manjše sesalce, ob jutrih pa zapoje z značilnim agitpropovskim čivkanjem. Po devetih tednih se v gnezdu, ki je zvezdasto oblikovano, iz velikih komunističnih jajc izležejo komunistični mladiči. Že takoj od začetka so izjemno samostojni, starši pa jih nemudoma indoktrinirajo, kar pomeni, da jim vsako jutro čivkajo, kako so se izlegli iz jajca in da niso del širšega božjega načrta, kot je primer z ostalimi ideologijami, ki se spreletavajo po naših logih in poljih. Mladi komunisti hitro zapustijo gnezdo in se odpravijo delat škodo na polja in v javno življenje ter s kljuvanjem po medijih vznemirjajo širšo družbo. Konec poglavja sklene grafični prikaz komunističnega habitata, kjer avtorji opozarjajo na zanimivo dejstvo, da število komunistov raste v tistih deželah, kjer BDP pada – kar je nasprotno od mišljenja znanega vzgojitelja komunistov K. Marxa.
Drugo poglavje nosi naslov:
Kako uloviti komunista.
Seveda je komunista najlažje uloviti tako, da mu nasuješ soli na rep. Komunist ima namreč enako kot laž kratke noge. Čeprav se mnogi strinjajo, da gre s soljo na repu za najčistejši in tudi najbolj etični način lova na komuniste, danes večina lovcev lovi komuniste s šibrovko. Sol na repu pa še vedno velja za viteški način lova in ni naključje, da so trije avtorji priročnika, se pravi V. Orban, A. Vučić in J. Janša, člani elitnega kluba borcev proti komunistom s soljo na repu.
Kot rečeno, pa je za začetnika najbolje, da komunista poskusi uloviti s šibrovko. Lov na komuniste je namreč eden, ne pa edini način boja proti komunistom. Je pa najbolj priljubljen. Komunisti se najraje zbirajo ali ob jezercih, ali pa v kavarnah in bifejih. Če lovec postavi prežo v bližini takšne vode, bo komunista slej kot prej uplenil in komunistovo rogovje bo lep okras nad kaminom, ali v lovski sobi … Ker je komunist redka trofeja, se je med borci in lovci uveljavil običaj, po katerem uplenjenemu komunistu v gobček zvijejo stran komunističnega manifesta in mu s tem naklonijo zadnji pozdrav. Ker je populacija komunistov na Slovenskem izredno mobilna, niti ne vemo natančno, koliko jih je. Zavod za gozdove sicer razpolaga s približno oceno in tudi z zaščitnimi mrežami, ki jih deli prizadetemu prebivalstvu. Le mreža pod električno napetostjo do neke mere ščiti pred komunisti, je pa že zdaj jasno, da bo treba za to invazivno in tujerodno vrsto najti "dokončno rešitev", če bomo hoteli na Slovenskem imeti mir pred njimi.
Kaj s komunistom početi …
Pohvalno so največji borci in s tem tudi lovci na komuniste v vsej Evropi, se pravi V. Orban, A. Vučić in J. Janša, na koncu priročnika zbrali nekaj zanimivih dejstev, predvsem pa receptov, ki so jih poznali naši predniki. Čeprav je meso komunista temno in tudi žilavo, je lahko komunist ob primerni pripravi zelo okusen in hranljiv obrok. Nekateri ga pustijo viseti v shrambi, vse več gospodinj pa jih daje ali v mokro kvašo, ali pa celo v "sous vide"! Komuniste lahko pripravljamo kot ostale ideologije, a z nekaj previdnosti. Znano je, da gre nacizem najlepše z zeljem, komunisti pa se zdijo bolj primerni kot samostojna jed. A. Vučić je v priročniku prispeval recept iz svojega rojstnega mesta, kjer so komuniste postregli s toplim kruhom in pečeno papriko. V. Orban pa opisuje, kako jih je njegova mama delala na gulaš …
J. Janša pa po drugi strani racionalno twitta o možnostih konzerviranja komunistov – kar se zdi v času, ko se Slovenci zavzemamo za samooskrbo, zelo zrel premislek.
Za konec pa naj še dodamo, da je komuniste v naravi zelo lahko zamenjati za kolumniste. Takšna napaka je lahko celo usodna, saj za kolumniste velja, da so na splošno neužitni, nekateri pa so celo strupeni …
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Komunisti so tujerodna invazivna vrsta in ker naredijo precej škode, se je proti njim treba boriti
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Kot vemo, so komunisti tujerodna invazivna vrsta in ker naredijo precej škode, se je proti njim treba boriti. Priročnik "Kako prepoznati in uloviti komunista" so napisali trije izkušeni borci proti komunistom. Gre za svetovne avtoritete s tega področja in veseli nas, da je ob dveh tujih avtorjih tudi naše gore list. To zanimivo in hudo potrebno delo podpisujejo V. Orban, A. Vučič in J. Janša. Ob številnih recenzentih in natančno navedenih virih se priročnik ponaša tudi z izjemnim in bogatim slikovnim materialom, natisnjen pa je tako v različici s trdimi platnicami kot tudi v žepni izdaji, ki jo lahko uporabljamo med lovom samim.
Prva poglavja so splošna in uvid v boj proti komunistom ponujajo tako čistim začetnikom, kot tudi tistim, ki jim je tematika že bolj domača.
Prvo poglavje nosi naslov:
Komunisti – od kot prihajajo in kje živijo.
Takoj ko se komunisti na pomlad vrnejo iz Moskve, začne samica komunista plesti peterokrako gnezdo. Samec je medtem ali na partijskih sestankih ali pa se indoktrinira na bližnji njivi. Samica izleže po navadi tri do štiri jajca, treba pa je vedeti, da imajo komunisti izjemno velika jajca; ena največjih sploh. Samec komunist v gnezdo prinaša črve in manjše sesalce, ob jutrih pa zapoje z značilnim agitpropovskim čivkanjem. Po devetih tednih se v gnezdu, ki je zvezdasto oblikovano, iz velikih komunističnih jajc izležejo komunistični mladiči. Že takoj od začetka so izjemno samostojni, starši pa jih nemudoma indoktrinirajo, kar pomeni, da jim vsako jutro čivkajo, kako so se izlegli iz jajca in da niso del širšega božjega načrta, kot je primer z ostalimi ideologijami, ki se spreletavajo po naših logih in poljih. Mladi komunisti hitro zapustijo gnezdo in se odpravijo delat škodo na polja in v javno življenje ter s kljuvanjem po medijih vznemirjajo širšo družbo. Konec poglavja sklene grafični prikaz komunističnega habitata, kjer avtorji opozarjajo na zanimivo dejstvo, da število komunistov raste v tistih deželah, kjer BDP pada – kar je nasprotno od mišljenja znanega vzgojitelja komunistov K. Marxa.
Drugo poglavje nosi naslov:
Kako uloviti komunista.
Seveda je komunista najlažje uloviti tako, da mu nasuješ soli na rep. Komunist ima namreč enako kot laž kratke noge. Čeprav se mnogi strinjajo, da gre s soljo na repu za najčistejši in tudi najbolj etični način lova na komuniste, danes večina lovcev lovi komuniste s šibrovko. Sol na repu pa še vedno velja za viteški način lova in ni naključje, da so trije avtorji priročnika, se pravi V. Orban, A. Vučić in J. Janša, člani elitnega kluba borcev proti komunistom s soljo na repu.
Kot rečeno, pa je za začetnika najbolje, da komunista poskusi uloviti s šibrovko. Lov na komuniste je namreč eden, ne pa edini način boja proti komunistom. Je pa najbolj priljubljen. Komunisti se najraje zbirajo ali ob jezercih, ali pa v kavarnah in bifejih. Če lovec postavi prežo v bližini takšne vode, bo komunista slej kot prej uplenil in komunistovo rogovje bo lep okras nad kaminom, ali v lovski sobi … Ker je komunist redka trofeja, se je med borci in lovci uveljavil običaj, po katerem uplenjenemu komunistu v gobček zvijejo stran komunističnega manifesta in mu s tem naklonijo zadnji pozdrav. Ker je populacija komunistov na Slovenskem izredno mobilna, niti ne vemo natančno, koliko jih je. Zavod za gozdove sicer razpolaga s približno oceno in tudi z zaščitnimi mrežami, ki jih deli prizadetemu prebivalstvu. Le mreža pod električno napetostjo do neke mere ščiti pred komunisti, je pa že zdaj jasno, da bo treba za to invazivno in tujerodno vrsto najti "dokončno rešitev", če bomo hoteli na Slovenskem imeti mir pred njimi.
Kaj s komunistom početi …
Pohvalno so največji borci in s tem tudi lovci na komuniste v vsej Evropi, se pravi V. Orban, A. Vučić in J. Janša, na koncu priročnika zbrali nekaj zanimivih dejstev, predvsem pa receptov, ki so jih poznali naši predniki. Čeprav je meso komunista temno in tudi žilavo, je lahko komunist ob primerni pripravi zelo okusen in hranljiv obrok. Nekateri ga pustijo viseti v shrambi, vse več gospodinj pa jih daje ali v mokro kvašo, ali pa celo v "sous vide"! Komuniste lahko pripravljamo kot ostale ideologije, a z nekaj previdnosti. Znano je, da gre nacizem najlepše z zeljem, komunisti pa se zdijo bolj primerni kot samostojna jed. A. Vučić je v priročniku prispeval recept iz svojega rojstnega mesta, kjer so komuniste postregli s toplim kruhom in pečeno papriko. V. Orban pa opisuje, kako jih je njegova mama delala na gulaš …
J. Janša pa po drugi strani racionalno twitta o možnostih konzerviranja komunistov – kar se zdi v času, ko se Slovenci zavzemamo za samooskrbo, zelo zrel premislek.
Za konec pa naj še dodamo, da je komuniste v naravi zelo lahko zamenjati za kolumniste. Takšna napaka je lahko celo usodna, saj za kolumniste velja, da so na splošno neužitni, nekateri pa so celo strupeni …
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Neveljaven email naslov