Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
V naslednjih nekaj minutah pa še alternativni prispevek iz cikla oddaj "Premagajmo covid-19"!
Nagovorila sta nas oba predsednika, kar kaže, da je situacije resna. Mimogrede; čeprav se pisci državnih govorov na moč trudijo najti besedne zveze, ki bi, primerne dramatičnosti trenutka, vsaj malo spominjale na "kri, znoj in solze", jim zmeraj znova spodleti. Namesto usodnosti polnih retoričnih figur jim v stavke s podpičji uspe stlačiti le kup pridevnikov. Predsednik republike – očiten igralski talent – jih še nekako interpretira, premier pa je – ko mora biti za zgodovino spravljivo artikuliran – povsem izgubljen. A če odpilimo vse okraske in poudarke, sta si glavni sporočili obeh predsednikov nadvse podobni: predsednika nam sporočata, da bomo s tem, ko bomo poskrbeli zase, istočasno skrbeli tudi za druge … Kar je v normalnih razmerah logični nesmisel, v razmerah epidemije pa dejstvo. Drugo sporočilo, ki je prevevalo oba priložnostna govora, pa je aktivistični vzklik, da moramo pomagati drug drugemu. Obstajalo je sicer še tretje sporočilo, ki pa ga je nato državni PR minimaliziral. Oba predsednika sta zagotovila, da bo Slovenija zmagala. Nato se je oglasil selektor Kek in dejal, da Sloveniji zadostuje že neodločen rezultat.
Preden si podrobneje pogledamo, kako in kaj je s pomočjo drug drugemu, se vprašajmo, čemu smo bili državljani resnični zmagovalci prvega vala, med drugim valom pa se obnašamo povsem drugače. In smo menda s svojim obnašanjem drugi val v veliki meri tudi omogočili. Stroka ima svoje videnje, politika tako ali tako, še najlepšo razlago, čemu v drugo ne ubogamo navodil, pa nam nudi predšolska vzgoja. Vzgojiteljice, pa tudi mame seveda, otrokom, ki se kdaj zlažejo, dajo v premislek življenjsko resnico: "Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?"
In v ta temeljni paradoks ene prvih lekcij socializacije se je ujela slovenska vladajoča elita. Ker je včeraj izgubila kredibilnost s trivialnimi ali recimo pobalinskimi eskapadami, kako naj ji verjamemo, da si je danes dobesedno čez noč in s pomočjo enega televizijskega nagovora to kredibilnost povrnila. Ali še bolj grobo, še bolj na poskok: če je oblast lagala včeraj, kako naj ji verjamemo, da danes govori resnico?
V nadaljevanju pa dokaz, kako država ne misli resno s tem, da si moramo med seboj pomagati. Pa s tem ne mislimo milijonov denarne pomoči, temveč govorimo o temeljni medčloveški pomoči, ki smo jo državljani pokazali že tisočkrat, država pa skoraj nikoli.
"Predsednik združenja ravnateljic in ravnateljev" Gregor Pečan se je konec prvega vala in v pripravi na drugega večkrat izpostavil v javnosti in med drugim govoril tudi o temi, ob katero se ne obregne skoraj nihče. Spomladanski trije meseci pouka na daljavo so potekali ob veliki improvizaciji in ob naporih tako učiteljev kot učencev in staršev; ob tem so trije meseci izven učilnic prinesli številna znanja in vedenja, ki jih je šolski sistem s pridom nadgradil in kakorkoli smo radi kritični do šolstva, je treba povedati, da je to svojo domačo nalogo naredilo. Druga seansa učenja na daljavo poteka bolj umirjeno, z več poenotenja, manj improvizacije in upajmo, da tudi bolj učinkovito.
A to ni to, na kar opozarja predsednik "združenja ravnateljic in ravnateljev". Večkrat je namreč javno opozoril na slabo pokritost in dostopnost do svetovnega spleta, s katero se morajo ubadati šolniki, oziroma predvsem učenci. Če so šole kot javni zavodi še nekako priklopljene na svetovni splet z vsaj dostojno hitrostjo prenosa podatkov, pa so posamezne družine odvisne od gole sreče. V urbanih središčih še nekako gre, na podeželju pa je slika pogosto katastrofalna. Optičnih kablov se tja ne splača vleči, ker je komercialni izplen premajhen, mobilni signal je zaradi goratega terena prav tako vprašljiv, nekakšna paradržavna rešitev, imenovana RUNE, pa bolj kot širokopasovni splet deli obljube.
Ampak da naša država še vedno ne razume širokopasovnega interneta kot strateške dobrine, enakovredne cestnemu in železniškemu omrežju, je že prežvečena zgodba, ki pa ima v povezavi z epidemijo žal usoden učinek na razslojevanje šolajoče se mladine. Če torej živite na enem premnogih območij, ki so internetna bela ali siva lisa, bodo vaši otroci v naslednjem mesecu učno prikrajšani v primerjavi z otroki, ki imajo nemoten dostop do spleta.
In zdaj o pomoči drug drugemu. Starši si pomagajo s staro opremo, z nasveti in podobnim, ampak poglejmo, kako pomaga država. Kot vemo, je državni Telekom kralj slovenskih telekomunikacij. Gigant v državni lasti ima v rokah velik kos platna, brez dvoma pa škarje – tudi ko govorimo o dostopu do svetovnega spleta. Tako z optičnim kot mobilnim prenosom podatkov. In ker svoje omrežje poznajo do obisti, so spomladi morali slišati šolnike, ki so opozarjali na težave pri dostopu do spleta.
V svojih solzavih reklamah se telekomovci radi predstavljajo kot družbeno odgovorno podjetje. Ptički in filmske zvezde vas prepričujejo, da je le v njihovem naročju moč užiti vso digitalno popolnost sodobnega sveta. A ko bi resnično potrebovali njihovo družbeno odgovorno držo, telekomovci naredijo to, kar, roko na srce, naredijo vsa državna podjetja, ko so postavljena pred konkretno nalogo: zamenjali bodo upravo! Ali bodo zamenjali nadzornike. Ali bodo nadzorniki zamenjali upravo, ali bo uprava odstopila, ali bo lastnik odstopil nadzornike – kakorkoli se že pač imenujejo manevri, med katerimi si politične elite hočejo odrezati svoj košček pite.
Kar hočemo povedati, je precej enostavno: na tisoče družin v tem trenutku doživlja napad panike, ko njihovi otroci namesto v spletno učilnico zrejo v krogec, ki se mikrosoftovsko prijazno vrti, učiteljica je zamrznjena na ekranu že zadnje pol ure, Telekom pa medtem menjava upravo.
Morda se vam zdi, da med menedžerskimi kolobocijami v telekomunikacijskem gigantu in med internetom na parni pogon v Spodnjem Kašlju ni neposredne povezave – a ne bi se mogli bolj motiti! Dejstvo, da Šabeder kot nadzornik in Seljak kot predsednik uprave nista znala in zmogla v poletnih mesecih zaznati, kaj šele začeti reševati anomalij, o katerih govori "predsednik združenja ravnateljic in ravnateljev", priča o temeljnem nerazumevanju, kakšno je poslanstvo strateško pomembnih podjetij v državni lasti.
Telefone smo si v času rajnke Juge, ki prav tako ni razumela pomena sodobnih telekomunikacij, ljudje napeljali kar sami. Z delovnimi akcijami in s samoprispevki. Očitno bo spet treba v lopo po kramp in lopato.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
V naslednjih nekaj minutah pa še alternativni prispevek iz cikla oddaj "Premagajmo covid-19"!
Nagovorila sta nas oba predsednika, kar kaže, da je situacije resna. Mimogrede; čeprav se pisci državnih govorov na moč trudijo najti besedne zveze, ki bi, primerne dramatičnosti trenutka, vsaj malo spominjale na "kri, znoj in solze", jim zmeraj znova spodleti. Namesto usodnosti polnih retoričnih figur jim v stavke s podpičji uspe stlačiti le kup pridevnikov. Predsednik republike – očiten igralski talent – jih še nekako interpretira, premier pa je – ko mora biti za zgodovino spravljivo artikuliran – povsem izgubljen. A če odpilimo vse okraske in poudarke, sta si glavni sporočili obeh predsednikov nadvse podobni: predsednika nam sporočata, da bomo s tem, ko bomo poskrbeli zase, istočasno skrbeli tudi za druge … Kar je v normalnih razmerah logični nesmisel, v razmerah epidemije pa dejstvo. Drugo sporočilo, ki je prevevalo oba priložnostna govora, pa je aktivistični vzklik, da moramo pomagati drug drugemu. Obstajalo je sicer še tretje sporočilo, ki pa ga je nato državni PR minimaliziral. Oba predsednika sta zagotovila, da bo Slovenija zmagala. Nato se je oglasil selektor Kek in dejal, da Sloveniji zadostuje že neodločen rezultat.
Preden si podrobneje pogledamo, kako in kaj je s pomočjo drug drugemu, se vprašajmo, čemu smo bili državljani resnični zmagovalci prvega vala, med drugim valom pa se obnašamo povsem drugače. In smo menda s svojim obnašanjem drugi val v veliki meri tudi omogočili. Stroka ima svoje videnje, politika tako ali tako, še najlepšo razlago, čemu v drugo ne ubogamo navodil, pa nam nudi predšolska vzgoja. Vzgojiteljice, pa tudi mame seveda, otrokom, ki se kdaj zlažejo, dajo v premislek življenjsko resnico: "Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?"
In v ta temeljni paradoks ene prvih lekcij socializacije se je ujela slovenska vladajoča elita. Ker je včeraj izgubila kredibilnost s trivialnimi ali recimo pobalinskimi eskapadami, kako naj ji verjamemo, da si je danes dobesedno čez noč in s pomočjo enega televizijskega nagovora to kredibilnost povrnila. Ali še bolj grobo, še bolj na poskok: če je oblast lagala včeraj, kako naj ji verjamemo, da danes govori resnico?
V nadaljevanju pa dokaz, kako država ne misli resno s tem, da si moramo med seboj pomagati. Pa s tem ne mislimo milijonov denarne pomoči, temveč govorimo o temeljni medčloveški pomoči, ki smo jo državljani pokazali že tisočkrat, država pa skoraj nikoli.
"Predsednik združenja ravnateljic in ravnateljev" Gregor Pečan se je konec prvega vala in v pripravi na drugega večkrat izpostavil v javnosti in med drugim govoril tudi o temi, ob katero se ne obregne skoraj nihče. Spomladanski trije meseci pouka na daljavo so potekali ob veliki improvizaciji in ob naporih tako učiteljev kot učencev in staršev; ob tem so trije meseci izven učilnic prinesli številna znanja in vedenja, ki jih je šolski sistem s pridom nadgradil in kakorkoli smo radi kritični do šolstva, je treba povedati, da je to svojo domačo nalogo naredilo. Druga seansa učenja na daljavo poteka bolj umirjeno, z več poenotenja, manj improvizacije in upajmo, da tudi bolj učinkovito.
A to ni to, na kar opozarja predsednik "združenja ravnateljic in ravnateljev". Večkrat je namreč javno opozoril na slabo pokritost in dostopnost do svetovnega spleta, s katero se morajo ubadati šolniki, oziroma predvsem učenci. Če so šole kot javni zavodi še nekako priklopljene na svetovni splet z vsaj dostojno hitrostjo prenosa podatkov, pa so posamezne družine odvisne od gole sreče. V urbanih središčih še nekako gre, na podeželju pa je slika pogosto katastrofalna. Optičnih kablov se tja ne splača vleči, ker je komercialni izplen premajhen, mobilni signal je zaradi goratega terena prav tako vprašljiv, nekakšna paradržavna rešitev, imenovana RUNE, pa bolj kot širokopasovni splet deli obljube.
Ampak da naša država še vedno ne razume širokopasovnega interneta kot strateške dobrine, enakovredne cestnemu in železniškemu omrežju, je že prežvečena zgodba, ki pa ima v povezavi z epidemijo žal usoden učinek na razslojevanje šolajoče se mladine. Če torej živite na enem premnogih območij, ki so internetna bela ali siva lisa, bodo vaši otroci v naslednjem mesecu učno prikrajšani v primerjavi z otroki, ki imajo nemoten dostop do spleta.
In zdaj o pomoči drug drugemu. Starši si pomagajo s staro opremo, z nasveti in podobnim, ampak poglejmo, kako pomaga država. Kot vemo, je državni Telekom kralj slovenskih telekomunikacij. Gigant v državni lasti ima v rokah velik kos platna, brez dvoma pa škarje – tudi ko govorimo o dostopu do svetovnega spleta. Tako z optičnim kot mobilnim prenosom podatkov. In ker svoje omrežje poznajo do obisti, so spomladi morali slišati šolnike, ki so opozarjali na težave pri dostopu do spleta.
V svojih solzavih reklamah se telekomovci radi predstavljajo kot družbeno odgovorno podjetje. Ptički in filmske zvezde vas prepričujejo, da je le v njihovem naročju moč užiti vso digitalno popolnost sodobnega sveta. A ko bi resnično potrebovali njihovo družbeno odgovorno držo, telekomovci naredijo to, kar, roko na srce, naredijo vsa državna podjetja, ko so postavljena pred konkretno nalogo: zamenjali bodo upravo! Ali bodo zamenjali nadzornike. Ali bodo nadzorniki zamenjali upravo, ali bo uprava odstopila, ali bo lastnik odstopil nadzornike – kakorkoli se že pač imenujejo manevri, med katerimi si politične elite hočejo odrezati svoj košček pite.
Kar hočemo povedati, je precej enostavno: na tisoče družin v tem trenutku doživlja napad panike, ko njihovi otroci namesto v spletno učilnico zrejo v krogec, ki se mikrosoftovsko prijazno vrti, učiteljica je zamrznjena na ekranu že zadnje pol ure, Telekom pa medtem menjava upravo.
Morda se vam zdi, da med menedžerskimi kolobocijami v telekomunikacijskem gigantu in med internetom na parni pogon v Spodnjem Kašlju ni neposredne povezave – a ne bi se mogli bolj motiti! Dejstvo, da Šabeder kot nadzornik in Seljak kot predsednik uprave nista znala in zmogla v poletnih mesecih zaznati, kaj šele začeti reševati anomalij, o katerih govori "predsednik združenja ravnateljic in ravnateljev", priča o temeljnem nerazumevanju, kakšno je poslanstvo strateško pomembnih podjetij v državni lasti.
Telefone smo si v času rajnke Juge, ki prav tako ni razumela pomena sodobnih telekomunikacij, ljudje napeljali kar sami. Z delovnimi akcijami in s samoprispevki. Očitno bo spet treba v lopo po kramp in lopato.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Neveljaven email naslov