Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku.
Piše: Marko Radmilovič
Najprej je treba sprejeti dejstvo, da je vsak izmed nas zamenljiv
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku.
Začudenje in zgražanje nad vsakodnevnimi zamenjavami izhaja izključno iz tega, ker večina populacije ni seznanjena s "splošno teorijo zamenjav" in z njenimi vplivi na družbeno stvarnost. Da je "splošna teorija zamenjav" tako zelo neznana, je lahko razložljivo: gre za kompleksno teorijo, ki zahteva ne le ogromno predznanja, temveč tudi sposobnost analitičnega in abstraktnega mišljenja. Na srečo je izobrazbena struktura poslušalstva Vala 202 tako visoka, da lahko kot prvi slovenski medij objavimo osnovne gabarite te zanimive in za našo stvarnost celo usodne teorije.
Najprej je treba sprejeti dejstvo, da je vsak izmed nas zamenljiv. Ne glede na to, kaj počnete, kako o sebi intimno mislite, kako ste posebni, neponovljivi in enkratni – zamenljivi ste. Stopnja zamenljivosti se meri s številom "Z"! Višje kot je število, več možnosti imate, da boste zamenjani. Recimo; če ste visok uradnik v kateri kulturnih ustanov, je te dni vaš "Z" nekje okoli 90; pri čemer je "Z–100" število, ob katerem začnete takoj pospravljati pisalno mizo. Najnižje število "Z" – kot poklicna skupina seveda – imajo slovenski politiki. Giblje se nekje med 5 in 10, kar priča o tem, da so politiki praktično nezamenljivi. In resnično! Če pogledamo natančno, so nekateri z nami že trideset let in ti imajo število "Z" med 1 in 2. Še kot zanimivost … V Sloveniji imamo tudi politika s številom "Z–0", kar je globalna posebnost. Gre seveda za Karla Erjavca, ki je absolutno nezamenljiv.
Seveda vas zanima, kako si izračunate število "Z". Obstajajo sicer aplikacije, najlažje pa ga je izračunati na osnovi pogledov sodelavcev. Če vas pogledajo s pomilovanjem, imate število "Z" okoli 50, če pa, ko vas srečajo na hodniku ali na kavi, odkimavajo z glavo, ste proti "Z–80".
Torej; ko se sprijaznite s tem, da ste zamenljivi in ko si izračunate svoje lastno število "Z", ste pripravljeni na naslednji korak. Mimogrede; ustvarjalci te oddaje kot tudi medijska hiša, na valovih katere nas poslušate, smo nevarno blizu "Z–90". Zamenjal nas bo človek, ki je svoje življenje posvetil sestavljanju vagonov, sindikalnemu boju in ustvarjanju države po meri slehernika. Omenjamo pa ga, ker prihajamo v najbolj kompleksni del "splošne teorije zamenjav"! Za njeno dosledno razumevanje se moramo podučiti o osnovnih pojmih. Pri vsaki zamenjavi sodelujejo tri osebe:
- Zamenjevalec je oseba, ki zamenjuje.
- Zamenjanec je oseba, ki bo zamenjana.
- Zamenjevalnik je oseba, ki po navodilu zamenjevalca nadomesti zamenjanca.
Postopek zamenjave praviloma vodi zamenjevalec, ki deluje po dveh osnovnih principih; prvi – vulgarno imenovan tudi "sami naši" – je, da ima zamenjevalec najprej pripravljenega zamenjevalnika in potem na slepo poišče zamenjanca; drugi pa je, da zamenjevalec detektira zamenjanca in šele pozneje poišče zamenjevalnika. Ta princip se – prav tako pogovorno – imenuje: "spakiraj kufre".
Čeprav kompleksno teorijo razlagamo zelo poljudno, se vendar ne moremo izogniti najtežje razumljivi komponenti "splošne teorije zamenjav". Kaj je motiv zamenjevalca, oziroma ko so teorijo preučevali v Aristotelovem krogu, "kaj je osnovno gibalo zamenjav"?
Teorija govori o tem, da zamenjevalec teži k napredku. Zamenjava zamenjanca z zamenjevalnikom poskuša zagotoviti novo kakovost. Zamenjevalca vodi iskrena želja, da bo zamenjava ponesla ta urad, to ministrstvo, ta avtocestni križ, to policijsko enoto, tisti muzej, to medijsko hišo, do nove kakovosti. Da bo z zamenjavo pospešil razvoj, dosegel preboj, popravil krivice, počistil birokratsko navlako, predvsem pa "zrihtal službe najbližjim frendom".
Teorija zamenjav, kot rečeno, preučevana v antiki, nato pa očuvana skozi arabsko srednjeveško misel, je svoje zgodnje kritike dočakala že v renesansi. A do prve resnično uspešne kritiške presoje smo morali počakati na racionalistično misel. Takrat so se mnogi največjih duhov poznega osemnajstega in zgodnjega devetnajstega stoletja vprašali: "Zakaj teorija zamenjav ne deluje?" Se pravi, da kljub prepričanju zamenjevalca, da gre pri zamenjevalniku za boljši kader od zamenjanca, civilizacija napreduje počasi, oziroma sploh ne napreduje. A do pravega preboja je bilo treba počakati na dvajseto stoletje, ki je – oplemeniteno tudi z marksistično izkušnjo – dalo končni odgovor na glavno zagato "splošne teorije zamenjav".
Šele med obema vojnama so misleci povsem obrnili fokus in dojeli, da so v preteklosti na teorijo gledali kot na linearni princip, v bistvu pa gre za krožnega. Namreč; v velikih šolah birokratske misli so naredili preboj s tem, ko so med opazovanjem zamenjav ugotovili, da gre za nedialektično kroženje zamenjevalcev, zamenjancev in delno tudi zamenjevalnikov.
Pozorno poslušajte, kaj so ugotovili: današnji zamenjevalec s spremembo politične moči jutri postane zamenjanec, današnji zamenjanec pa istočasno postane zamenjevalec. Zato se družba ne premakne nikamor, ker se zamenjevalci in zamenjanci ves čas vrtijo okoli svoje osi in pribijajo družbo ob tla. Ta princip znotraj "splošne teorije zamenjav" sodobni raziskovalci po prelomnem albumu Pankrtov imenujejo "dolgcajt".
Zelo zanimiva pa je znotraj "dolgcajta" vloga zamenjevalnika. Del njih se spremeni v klasične zamenjance, del pa jih ostaja na poziciji, ki jim jo je namenil prvotni zamenjevalec in postanejo tako imenovani "vsezamenljivi". To so ljudje, ki lahko vedno, za primerno nagrado seveda, prevzamejo vlogo zamenjevalnika, niso pa niti prizadeti, ko postanejo zamenjanci. Zaradi vloge nekakšnega odpada v tem večnem boju med zamenjevalci in zamenjanci jih laično imenujemo "otrobi".
Upamo, da vas bo ta skromni uvod v "splošno teorijo zamenjav" spodbudil k nadaljnjemu študiju te zanimive materije, velja pa pohiteti. Kot kaže, se je pojavil nov zamenjevalec – korovnavirus – ki bo iz vseh nas naredil zamenjance.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku.
Piše: Marko Radmilovič
Najprej je treba sprejeti dejstvo, da je vsak izmed nas zamenljiv
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku.
Začudenje in zgražanje nad vsakodnevnimi zamenjavami izhaja izključno iz tega, ker večina populacije ni seznanjena s "splošno teorijo zamenjav" in z njenimi vplivi na družbeno stvarnost. Da je "splošna teorija zamenjav" tako zelo neznana, je lahko razložljivo: gre za kompleksno teorijo, ki zahteva ne le ogromno predznanja, temveč tudi sposobnost analitičnega in abstraktnega mišljenja. Na srečo je izobrazbena struktura poslušalstva Vala 202 tako visoka, da lahko kot prvi slovenski medij objavimo osnovne gabarite te zanimive in za našo stvarnost celo usodne teorije.
Najprej je treba sprejeti dejstvo, da je vsak izmed nas zamenljiv. Ne glede na to, kaj počnete, kako o sebi intimno mislite, kako ste posebni, neponovljivi in enkratni – zamenljivi ste. Stopnja zamenljivosti se meri s številom "Z"! Višje kot je število, več možnosti imate, da boste zamenjani. Recimo; če ste visok uradnik v kateri kulturnih ustanov, je te dni vaš "Z" nekje okoli 90; pri čemer je "Z–100" število, ob katerem začnete takoj pospravljati pisalno mizo. Najnižje število "Z" – kot poklicna skupina seveda – imajo slovenski politiki. Giblje se nekje med 5 in 10, kar priča o tem, da so politiki praktično nezamenljivi. In resnično! Če pogledamo natančno, so nekateri z nami že trideset let in ti imajo število "Z" med 1 in 2. Še kot zanimivost … V Sloveniji imamo tudi politika s številom "Z–0", kar je globalna posebnost. Gre seveda za Karla Erjavca, ki je absolutno nezamenljiv.
Seveda vas zanima, kako si izračunate število "Z". Obstajajo sicer aplikacije, najlažje pa ga je izračunati na osnovi pogledov sodelavcev. Če vas pogledajo s pomilovanjem, imate število "Z" okoli 50, če pa, ko vas srečajo na hodniku ali na kavi, odkimavajo z glavo, ste proti "Z–80".
Torej; ko se sprijaznite s tem, da ste zamenljivi in ko si izračunate svoje lastno število "Z", ste pripravljeni na naslednji korak. Mimogrede; ustvarjalci te oddaje kot tudi medijska hiša, na valovih katere nas poslušate, smo nevarno blizu "Z–90". Zamenjal nas bo človek, ki je svoje življenje posvetil sestavljanju vagonov, sindikalnemu boju in ustvarjanju države po meri slehernika. Omenjamo pa ga, ker prihajamo v najbolj kompleksni del "splošne teorije zamenjav"! Za njeno dosledno razumevanje se moramo podučiti o osnovnih pojmih. Pri vsaki zamenjavi sodelujejo tri osebe:
- Zamenjevalec je oseba, ki zamenjuje.
- Zamenjanec je oseba, ki bo zamenjana.
- Zamenjevalnik je oseba, ki po navodilu zamenjevalca nadomesti zamenjanca.
Postopek zamenjave praviloma vodi zamenjevalec, ki deluje po dveh osnovnih principih; prvi – vulgarno imenovan tudi "sami naši" – je, da ima zamenjevalec najprej pripravljenega zamenjevalnika in potem na slepo poišče zamenjanca; drugi pa je, da zamenjevalec detektira zamenjanca in šele pozneje poišče zamenjevalnika. Ta princip se – prav tako pogovorno – imenuje: "spakiraj kufre".
Čeprav kompleksno teorijo razlagamo zelo poljudno, se vendar ne moremo izogniti najtežje razumljivi komponenti "splošne teorije zamenjav". Kaj je motiv zamenjevalca, oziroma ko so teorijo preučevali v Aristotelovem krogu, "kaj je osnovno gibalo zamenjav"?
Teorija govori o tem, da zamenjevalec teži k napredku. Zamenjava zamenjanca z zamenjevalnikom poskuša zagotoviti novo kakovost. Zamenjevalca vodi iskrena želja, da bo zamenjava ponesla ta urad, to ministrstvo, ta avtocestni križ, to policijsko enoto, tisti muzej, to medijsko hišo, do nove kakovosti. Da bo z zamenjavo pospešil razvoj, dosegel preboj, popravil krivice, počistil birokratsko navlako, predvsem pa "zrihtal službe najbližjim frendom".
Teorija zamenjav, kot rečeno, preučevana v antiki, nato pa očuvana skozi arabsko srednjeveško misel, je svoje zgodnje kritike dočakala že v renesansi. A do prve resnično uspešne kritiške presoje smo morali počakati na racionalistično misel. Takrat so se mnogi največjih duhov poznega osemnajstega in zgodnjega devetnajstega stoletja vprašali: "Zakaj teorija zamenjav ne deluje?" Se pravi, da kljub prepričanju zamenjevalca, da gre pri zamenjevalniku za boljši kader od zamenjanca, civilizacija napreduje počasi, oziroma sploh ne napreduje. A do pravega preboja je bilo treba počakati na dvajseto stoletje, ki je – oplemeniteno tudi z marksistično izkušnjo – dalo končni odgovor na glavno zagato "splošne teorije zamenjav".
Šele med obema vojnama so misleci povsem obrnili fokus in dojeli, da so v preteklosti na teorijo gledali kot na linearni princip, v bistvu pa gre za krožnega. Namreč; v velikih šolah birokratske misli so naredili preboj s tem, ko so med opazovanjem zamenjav ugotovili, da gre za nedialektično kroženje zamenjevalcev, zamenjancev in delno tudi zamenjevalnikov.
Pozorno poslušajte, kaj so ugotovili: današnji zamenjevalec s spremembo politične moči jutri postane zamenjanec, današnji zamenjanec pa istočasno postane zamenjevalec. Zato se družba ne premakne nikamor, ker se zamenjevalci in zamenjanci ves čas vrtijo okoli svoje osi in pribijajo družbo ob tla. Ta princip znotraj "splošne teorije zamenjav" sodobni raziskovalci po prelomnem albumu Pankrtov imenujejo "dolgcajt".
Zelo zanimiva pa je znotraj "dolgcajta" vloga zamenjevalnika. Del njih se spremeni v klasične zamenjance, del pa jih ostaja na poziciji, ki jim jo je namenil prvotni zamenjevalec in postanejo tako imenovani "vsezamenljivi". To so ljudje, ki lahko vedno, za primerno nagrado seveda, prevzamejo vlogo zamenjevalnika, niso pa niti prizadeti, ko postanejo zamenjanci. Zaradi vloge nekakšnega odpada v tem večnem boju med zamenjevalci in zamenjanci jih laično imenujemo "otrobi".
Upamo, da vas bo ta skromni uvod v "splošno teorijo zamenjav" spodbudil k nadaljnjemu študiju te zanimive materije, velja pa pohiteti. Kot kaže, se je pojavil nov zamenjevalec – korovnavirus – ki bo iz vseh nas naredil zamenjance.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Neveljaven email naslov