Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Kolikor se že to razumnemu upira, se je treba v današnjih časih ponorelih informacij priključiti neposredno na izvir vsega védenja. To so seveda družbena omrežja. Facebook, Twitter, Instagram in ostalo sorodstvo. Tisti, ki ste v novih medijih izvedeni do popolnosti, oddajo mirno preskočite, tisti, kot mi – internetno nedolžni, pa boste mogoče zaznali v današnjih razmišljanjih zrnce soli. Ali pa tudi ne.
Ob tem, da se na družbenih omrežjih na veliko zabava, prepira, hvali in žali, kar je pač običajno za to vrsto komunikacije, so ta spletišča dobila tudi posvečeno nalogo, da prek njih politična elita komunicira z javnostjo. Še ne tako dolgo nazaj bi se zdelo sporno, da se ti mediji uporabljajo za prikazovanje ljubkih psičkov, sončnih zahodov in še posebej uspelih potic skupaj z življenjsko pomembnimi opozorili med zdravstveno krizo; toda nismo tu, da sodimo. Tu smo, da povežemo dejstva.
Na samem izvoru demokratične misli in prakse nam zgodovinski učbeniki slikajo egejska mesta, kjer se politična misel rojeva z dolgimi govori, javnimi debatami in posledično demokratičnimi odločitvami. Ampak odrasli vemo, da je antična demokracija slikanica za otroke. A vsaj kar se demokratične komunikacije tiče … še ob zori dvajsetega stoletja je veljalo, da je za uspešnega politika – še toliko bolj za državnika – nujna retorična dovršenost in vsaj v isti meri tudi pismena kultiviranost. Usodne misli demokratične zgodovine so se oblikovale s prelomnimi eseji, časopisnimi članki in ognjevitimi govori. Javnost je bila obveščena z vzvišeno besedo, ki je dala vsaj toliko na obliko, kot je dala na vsebino.
A nov čas je prinesel novo prakso. Klasični, tako tiskani kot elektronski mediji smo postali dinozavri – in to nikoli dokončno pojasnjeno ponižanje je politika sprejela z obema rokama. Še celo tiskovne konference, ki so tako ali tako vprašljiv demokratični inštrument komuniciranja z javnostjo, so postale nekako nebodigatreba. Edino zveličavno je komuniciranje na Twitterju.
Pustimo danes ob strani, da nas to državljane, ki se nočemo vključiti v to kólo razigranih egov, dela za drugorazredne; pustimo ob strani tudi dejstvo, da klasični mediji s povzemanjem Twitterja pljuvajo na svoje sveto poslanstvo, in se namesto tega posvetimo podrobnosti, ki ni zaskrbela nikogar od dežurnih čuvajev medijske krajine. Razen nas seveda.
Twitter dopušča v posameznem čivku 280 znakov. Pokojni maršal je nekoč na enem partijskih kongresov govoril zdržema šest ur. Če vzamemo, da je bila polovica tega avtokratskega in nedemokratičnega nakladanja, nam ostanejo tri ure. Tri ure, v katerih je poglavar države imel nekaj za povedati o stanju v tej državi. In seveda ne sodimo o tem, ali je bila njegova ocena pravilna ali pravična. Današnji šefi države pa nam svoje videnje o stanju v državi sporočajo znotraj 280 znakov. Kar treniran radijski bralec prebere nekje v 20 sekundah. Se pravi, da bi današnji vladarji potrebovali na tisoče Twittov, da bi se vsaj na daleč približali Titovemu maratonu.
Ampak seveda ni glavno vprašanje politične komunikacije "koliko", temveč je to "kaj". In še prej "čemu". Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Obstajata dve možnosti, ki razumnemu padeta na pamet:
A: ali menijo, da smo samo toliko sposobni razumeti?
B: ali pa so sposobni samo toliko povedati!
Ampak preden razrešimo to zapleteno vprašanje, si od blizu poglejmo to sodobno politično komunikacijo. Vzemimo precej usoden Twitt o epidemiološkem stanju v državi. Takole gre. Citat:
"Včeraj se je" … in ko bi pričakovali besedico "Slovenija" je na njenem mestu samo simbol zastave Slovenije … "okužilo 1796 ljudi. V" … in ko bi pričakovali besedo bolnišnica, je tam simbol stavbe z rdečim križem na vrhu … "je 750 ljudi". In nato proti koncu … "Žal je umrlo 23 ljudi." "Iskreno sožalje" in simbol goreče svečke. Konec citata
Nismo živeli tako globoko pod kamnom, da ne bi poznali teorije in prakse "čustvenčkov", a zdi se, da je uporaba majhnih ljubkih simbolov za pojasnjevanje in opisovanje smrtno resnih stvari vsaj nezrela, če že ne nespodobna. Ob tem pa poplava simbolov v vladni komunikaciji z državljani odgovarja na vprašanje, ali je komunikacija s Twitterjem potrebna, ker oni mislijo, da mi ne bomo razumeli, ali pa kompleksnih stvari politika ne zna sporočati drugače kot skrajno poenostavljano …
Se še spominjate berila za prvi razred osnovne šole? Tam je bila naslikana ljubka veverica in za ilustracijo je z velikimi tiskanimi pisalo … "je našla" … nato je bil narisan lešnik. Otrok se je tako naučil ene temeljnih veščin civilizacije: razumevanja z branjem …Veverica je našla lešnik. In potem, kakšnega pol stoletja pozneje smo spet na istem.
"Deset" … simbol žalostnega obraza s povito glavo in rdečimi lički … "je sprejetih v" … simbol stavbe z rdečim križem na vrhu. "Če imate" … simbol termometra … "poiščite pomoč" … simbol človeka v belem plašču s stetoskopom.
Ko politika z nami komunicira podobno, kot je pedagoška znanost komunicirala z nami v prvem razredu, nam zelo jasno sporoča, kaj si misli o nas. Zato nam ne ostane drugega, kot da vrnemo z enako mero.
"Ni vsa resnica zbrana na" … simbol modrega ptička. "Nekaj je je" … simbol ptičje kletke … "tudi na" … simbol radijskega sprejemnika.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Kolikor se že to razumnemu upira, se je treba v današnjih časih ponorelih informacij priključiti neposredno na izvir vsega védenja. To so seveda družbena omrežja. Facebook, Twitter, Instagram in ostalo sorodstvo. Tisti, ki ste v novih medijih izvedeni do popolnosti, oddajo mirno preskočite, tisti, kot mi – internetno nedolžni, pa boste mogoče zaznali v današnjih razmišljanjih zrnce soli. Ali pa tudi ne.
Ob tem, da se na družbenih omrežjih na veliko zabava, prepira, hvali in žali, kar je pač običajno za to vrsto komunikacije, so ta spletišča dobila tudi posvečeno nalogo, da prek njih politična elita komunicira z javnostjo. Še ne tako dolgo nazaj bi se zdelo sporno, da se ti mediji uporabljajo za prikazovanje ljubkih psičkov, sončnih zahodov in še posebej uspelih potic skupaj z življenjsko pomembnimi opozorili med zdravstveno krizo; toda nismo tu, da sodimo. Tu smo, da povežemo dejstva.
Na samem izvoru demokratične misli in prakse nam zgodovinski učbeniki slikajo egejska mesta, kjer se politična misel rojeva z dolgimi govori, javnimi debatami in posledično demokratičnimi odločitvami. Ampak odrasli vemo, da je antična demokracija slikanica za otroke. A vsaj kar se demokratične komunikacije tiče … še ob zori dvajsetega stoletja je veljalo, da je za uspešnega politika – še toliko bolj za državnika – nujna retorična dovršenost in vsaj v isti meri tudi pismena kultiviranost. Usodne misli demokratične zgodovine so se oblikovale s prelomnimi eseji, časopisnimi članki in ognjevitimi govori. Javnost je bila obveščena z vzvišeno besedo, ki je dala vsaj toliko na obliko, kot je dala na vsebino.
A nov čas je prinesel novo prakso. Klasični, tako tiskani kot elektronski mediji smo postali dinozavri – in to nikoli dokončno pojasnjeno ponižanje je politika sprejela z obema rokama. Še celo tiskovne konference, ki so tako ali tako vprašljiv demokratični inštrument komuniciranja z javnostjo, so postale nekako nebodigatreba. Edino zveličavno je komuniciranje na Twitterju.
Pustimo danes ob strani, da nas to državljane, ki se nočemo vključiti v to kólo razigranih egov, dela za drugorazredne; pustimo ob strani tudi dejstvo, da klasični mediji s povzemanjem Twitterja pljuvajo na svoje sveto poslanstvo, in se namesto tega posvetimo podrobnosti, ki ni zaskrbela nikogar od dežurnih čuvajev medijske krajine. Razen nas seveda.
Twitter dopušča v posameznem čivku 280 znakov. Pokojni maršal je nekoč na enem partijskih kongresov govoril zdržema šest ur. Če vzamemo, da je bila polovica tega avtokratskega in nedemokratičnega nakladanja, nam ostanejo tri ure. Tri ure, v katerih je poglavar države imel nekaj za povedati o stanju v tej državi. In seveda ne sodimo o tem, ali je bila njegova ocena pravilna ali pravična. Današnji šefi države pa nam svoje videnje o stanju v državi sporočajo znotraj 280 znakov. Kar treniran radijski bralec prebere nekje v 20 sekundah. Se pravi, da bi današnji vladarji potrebovali na tisoče Twittov, da bi se vsaj na daleč približali Titovemu maratonu.
Ampak seveda ni glavno vprašanje politične komunikacije "koliko", temveč je to "kaj". In še prej "čemu". Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Obstajata dve možnosti, ki razumnemu padeta na pamet:
A: ali menijo, da smo samo toliko sposobni razumeti?
B: ali pa so sposobni samo toliko povedati!
Ampak preden razrešimo to zapleteno vprašanje, si od blizu poglejmo to sodobno politično komunikacijo. Vzemimo precej usoden Twitt o epidemiološkem stanju v državi. Takole gre. Citat:
"Včeraj se je" … in ko bi pričakovali besedico "Slovenija" je na njenem mestu samo simbol zastave Slovenije … "okužilo 1796 ljudi. V" … in ko bi pričakovali besedo bolnišnica, je tam simbol stavbe z rdečim križem na vrhu … "je 750 ljudi". In nato proti koncu … "Žal je umrlo 23 ljudi." "Iskreno sožalje" in simbol goreče svečke. Konec citata
Nismo živeli tako globoko pod kamnom, da ne bi poznali teorije in prakse "čustvenčkov", a zdi se, da je uporaba majhnih ljubkih simbolov za pojasnjevanje in opisovanje smrtno resnih stvari vsaj nezrela, če že ne nespodobna. Ob tem pa poplava simbolov v vladni komunikaciji z državljani odgovarja na vprašanje, ali je komunikacija s Twitterjem potrebna, ker oni mislijo, da mi ne bomo razumeli, ali pa kompleksnih stvari politika ne zna sporočati drugače kot skrajno poenostavljano …
Se še spominjate berila za prvi razred osnovne šole? Tam je bila naslikana ljubka veverica in za ilustracijo je z velikimi tiskanimi pisalo … "je našla" … nato je bil narisan lešnik. Otrok se je tako naučil ene temeljnih veščin civilizacije: razumevanja z branjem …Veverica je našla lešnik. In potem, kakšnega pol stoletja pozneje smo spet na istem.
"Deset" … simbol žalostnega obraza s povito glavo in rdečimi lički … "je sprejetih v" … simbol stavbe z rdečim križem na vrhu. "Če imate" … simbol termometra … "poiščite pomoč" … simbol človeka v belem plašču s stetoskopom.
Ko politika z nami komunicira podobno, kot je pedagoška znanost komunicirala z nami v prvem razredu, nam zelo jasno sporoča, kaj si misli o nas. Zato nam ne ostane drugega, kot da vrnemo z enako mero.
"Ni vsa resnica zbrana na" … simbol modrega ptička. "Nekaj je je" … simbol ptičje kletke … "tudi na" … simbol radijskega sprejemnika.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Neveljaven email naslov