Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
Ob novem letu si lahko želimo marsikaj, le tega ne, da bi se našel novi minister za zdravstvo.
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
Če samo pogledamo situacijo z zdravstvenim ministrom ... Preden je odstopil, je vsa država trepetala z njim, ko smo ga občudovali med napori, kako obvladati epidemijo. Zdaj, ko ga ni več, gre epidemija enako slabo naprej; kar nam pove, da dela novi zdravstveni minister enako slabo, kot je delal stari zdravstveni minister; potemtakem ni bilo nobene logične potrebe, da je odstopil.
Novi zdravstveni minister je predsednik vlade. Kot uči slovenska politična zgodovina, sta identično igro oba moža enkrat že odigrala, ali če hočete: isti ples sta že plesala in oba, z njima pa še vsi ostali, vemo, kako je, ko premier postane še zdravstveni minister. Kot omenjeno, je enako slabo, kot je bilo prej. Kar nas vodi, podžgano z optimizmom novega leta, na zanimivo razmišljanje.
Torej; premier je premier, se pravi prvi minister. Ob tem je še zdravstveni minister.
Če pogledamo realno, je tudi zunanji minister. Oseba, ki je zunanji minister v Mladiki, je namreč premierju tako zelo podobna – po glasu, stasu, sploh pa po mislih, stališčih in dejanjih – da zlonamerni že tako natolcujejo, kako gre, če že ne za klona pa vsaj za neverjetno podobnost med obema možema. Tako je premier prvi minister, zdravstveni minister in zunanji minister.
Še naprej; pravosodna ministrica je oni dan potožila, da so seje vlade na daljavo pogosto tako na hitro sklicane, da ona ne more pravočasno do računalnika in je večkrat nepripravljena in ne ve prav dobro, čemu in katere sklepe sprejme vlada. Tako predvidevamo, da zaradi pravosodne ministrice z daljšim reakcijskim časom sprejema odločitve za njen resor kar premier. Tako ima ob zdravstvenem in zunanjem na grbi še pravosodno ministrstvo. Ki mu je tudi sicer ljubo – in pravosodni sistem je spoznal tudi od znotraj, kot se reče.
Ampak se tu še ne konča. Zagotovo mora skrbeti še za ministrstvo za šolstvo. Ministrica je ves čas na robu joka in ko ženski hormoni tako divjajo, je potrebna trdna moška roka, ki jo premier zagotavlja že zadnjih 30 let … Medtem ko ministrica hlipa, premier s trdno roko skrbi za šolstvo tako, da ga ni …
Torej vsaj delno ob zdravstvenem, zunanjem in pravosodnem ministrstvu vodi tudi šolsko ministrstvo. O notranjem ministrstvu ne bomo izgubljali besed. Kot vemo, ga je notranji minister zapustil že pred pol leta in premier ga je pustil v pisarni le zato, da je državljan Hojs dobro videti, ko je obkrožen s specialno enoto. Sklepamo torej, da že od ministrovega odstopa, se pravi vsaj pol leta, premier vodi tudi notranje ministrstvo iz preprostega razloga, ker notranjega ministra nimamo.
Nato imamo še ministrstvo za kulturo; težko je trditi, da tudi tega vodi premier, vsekakor pa ministrstvo deluje, kot da ga ne vodi nihče. Zagotovo pa premier vodi direktorat za medije. Ob tem premier zagotovo ne vodi ministrstva za delo, vodi pa ministra za delo in po delu še za nos. Kar je pravzaprav eno in isto …
Kaj še nam ostane? Vsake toliko verjetno pride premier na ministrstvo za infrastrukturo, kajti minister se tako rad vozi z vlaki, da je redko v hiši. Obrambnega ministrstva premier sicer ne vodi, kajti tam kraljuje najbolj bojevit mož, ki ga je dala krščanska misel od križarskih vojn sem; se pa rad ponudi, da gre namesto ministra v trgovino. Da pomaga vsaj s špecerijo.
Hočemo povedati, vse v optimističnem tonu, kako se nam zdi skrajno primerno, da se je toliko ministrstev združilo v možu, ki je – tako mnogi njegovi sodelavci, sopotniki ali samo naključni mimoidoči – izjemno delaven. Da vstaja zelo zgodaj in hodi pozno spat, kar delovni slovenski naturi izjemno imponira. In ker sta premier in njegova politična misel hkrati naklonjena tudi upravljavski učinkovitosti, se zdi združevanje ministrstev znotraj ene same osebe primerno tudi zato, ker je učinkovito. Čemu bi se zamujali z zapletenimi demokratičnimi procesi, nadzornimi organi, neodvisnimi institucijami, svobodnimi mediji in podobnim, ko pa smo lahko izjemno učinkoviti že, če je vsa vlada združena pod visokim čelom enega samega moža!
Tako je tudi prav, kajti le učinkovitost, delavnost in disciplina nas bodo pripeljale do zmage nad epidemijo; po tej zmagi pa še do številnih drugih zmag.
Zato si lahko ob novem letu lahko želimo marsikaj, le tega ne, da bi se našel novi minister za zdravstvo.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
Ob novem letu si lahko želimo marsikaj, le tega ne, da bi se našel novi minister za zdravstvo.
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
Če samo pogledamo situacijo z zdravstvenim ministrom ... Preden je odstopil, je vsa država trepetala z njim, ko smo ga občudovali med napori, kako obvladati epidemijo. Zdaj, ko ga ni več, gre epidemija enako slabo naprej; kar nam pove, da dela novi zdravstveni minister enako slabo, kot je delal stari zdravstveni minister; potemtakem ni bilo nobene logične potrebe, da je odstopil.
Novi zdravstveni minister je predsednik vlade. Kot uči slovenska politična zgodovina, sta identično igro oba moža enkrat že odigrala, ali če hočete: isti ples sta že plesala in oba, z njima pa še vsi ostali, vemo, kako je, ko premier postane še zdravstveni minister. Kot omenjeno, je enako slabo, kot je bilo prej. Kar nas vodi, podžgano z optimizmom novega leta, na zanimivo razmišljanje.
Torej; premier je premier, se pravi prvi minister. Ob tem je še zdravstveni minister.
Če pogledamo realno, je tudi zunanji minister. Oseba, ki je zunanji minister v Mladiki, je namreč premierju tako zelo podobna – po glasu, stasu, sploh pa po mislih, stališčih in dejanjih – da zlonamerni že tako natolcujejo, kako gre, če že ne za klona pa vsaj za neverjetno podobnost med obema možema. Tako je premier prvi minister, zdravstveni minister in zunanji minister.
Še naprej; pravosodna ministrica je oni dan potožila, da so seje vlade na daljavo pogosto tako na hitro sklicane, da ona ne more pravočasno do računalnika in je večkrat nepripravljena in ne ve prav dobro, čemu in katere sklepe sprejme vlada. Tako predvidevamo, da zaradi pravosodne ministrice z daljšim reakcijskim časom sprejema odločitve za njen resor kar premier. Tako ima ob zdravstvenem in zunanjem na grbi še pravosodno ministrstvo. Ki mu je tudi sicer ljubo – in pravosodni sistem je spoznal tudi od znotraj, kot se reče.
Ampak se tu še ne konča. Zagotovo mora skrbeti še za ministrstvo za šolstvo. Ministrica je ves čas na robu joka in ko ženski hormoni tako divjajo, je potrebna trdna moška roka, ki jo premier zagotavlja že zadnjih 30 let … Medtem ko ministrica hlipa, premier s trdno roko skrbi za šolstvo tako, da ga ni …
Torej vsaj delno ob zdravstvenem, zunanjem in pravosodnem ministrstvu vodi tudi šolsko ministrstvo. O notranjem ministrstvu ne bomo izgubljali besed. Kot vemo, ga je notranji minister zapustil že pred pol leta in premier ga je pustil v pisarni le zato, da je državljan Hojs dobro videti, ko je obkrožen s specialno enoto. Sklepamo torej, da že od ministrovega odstopa, se pravi vsaj pol leta, premier vodi tudi notranje ministrstvo iz preprostega razloga, ker notranjega ministra nimamo.
Nato imamo še ministrstvo za kulturo; težko je trditi, da tudi tega vodi premier, vsekakor pa ministrstvo deluje, kot da ga ne vodi nihče. Zagotovo pa premier vodi direktorat za medije. Ob tem premier zagotovo ne vodi ministrstva za delo, vodi pa ministra za delo in po delu še za nos. Kar je pravzaprav eno in isto …
Kaj še nam ostane? Vsake toliko verjetno pride premier na ministrstvo za infrastrukturo, kajti minister se tako rad vozi z vlaki, da je redko v hiši. Obrambnega ministrstva premier sicer ne vodi, kajti tam kraljuje najbolj bojevit mož, ki ga je dala krščanska misel od križarskih vojn sem; se pa rad ponudi, da gre namesto ministra v trgovino. Da pomaga vsaj s špecerijo.
Hočemo povedati, vse v optimističnem tonu, kako se nam zdi skrajno primerno, da se je toliko ministrstev združilo v možu, ki je – tako mnogi njegovi sodelavci, sopotniki ali samo naključni mimoidoči – izjemno delaven. Da vstaja zelo zgodaj in hodi pozno spat, kar delovni slovenski naturi izjemno imponira. In ker sta premier in njegova politična misel hkrati naklonjena tudi upravljavski učinkovitosti, se zdi združevanje ministrstev znotraj ene same osebe primerno tudi zato, ker je učinkovito. Čemu bi se zamujali z zapletenimi demokratičnimi procesi, nadzornimi organi, neodvisnimi institucijami, svobodnimi mediji in podobnim, ko pa smo lahko izjemno učinkoviti že, če je vsa vlada združena pod visokim čelom enega samega moža!
Tako je tudi prav, kajti le učinkovitost, delavnost in disciplina nas bodo pripeljale do zmage nad epidemijo; po tej zmagi pa še do številnih drugih zmag.
Zato si lahko ob novem letu lahko želimo marsikaj, le tega ne, da bi se našel novi minister za zdravstvo.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Neveljaven email naslov