Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Vesolje je tako na pol naše, ker ga je pomagal ukrotiti Herman Potočnik, naše gore list
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem. Predlog so vložili v Facebook ob dnevu materinščine. Če pa nova terminologija znotraj strokovne javnosti ne bi našla potrebne podpore, bi jo enostavno uvedli z dekretom ob pomoči koalicijskih partnerjev. Če pa ne bi uspelo niti to, kar je sicer zapisano v koalicijski pogodbi, so predlagali tudi nadomestno poimenovanje in bi odslej slovnično število dveh opisovali z izrazom dvojnina.
Od slavistike pa k vesoljskim raziskavam.
Evropska vesoljska agencija je objavila razpis, s pomočjo katerega išče nove astronavte. Razpis je transparenten kot razpis za generalnega direktorja naše hiše, pogoji pa v bistvu zelo podobni. Kot je slišati po hodnikih evropske vesoljske agencije, astronavtska služba zanima kar precej Slovencev in ta fenomen si zasluži tudi nekaj naše pozornosti.
Najprej k osnovam. Vesolje je tako na pol naše, ker ga je pomagal ukrotiti Herman Potočnik, naše gore list. Dejstvo, da klenega Slovenca še ni bilo v vesolju, je zato svojevrsten škandal. Gori je bilo nekaj naše DNK, ki je tja potovala z ameriškimi astronavtkami in astronavti slovenskega rodu. In gori je bila inkognito tudi kranjska klobasa. Kar je svojevrsten prispevek h komunikaciji z morebitnimi izvengalaktičnimi civilizacijami. Medtem ko se večina mednarodne vesoljske srenje strinja, da bi moral biti prvi stavek ob srečanju s tujo civilizacijo: "Prihajamo v miru," ker se je ta stavek zelo izkazal med zgodnjim kolonializmom, imamo Slovenci drugačen predlog … Predstavnikom iz oddaljenih galaksij bi pomolili klobaso in počasi, tudi z znakovnim jezikom spregovorili: "Prihajava s klobaso!" Tako bi Nezemljane opozorili še na posebnost slovenskega jezika – na dualizem.
Ampak do tam je še daleč. Najprej moramo slovenske astronavte izšolati. Pogoji niti niso strogi. V glavnem faks in odsotnost strahu pred letenjem, dobro pa je znati tudi angleščino. Tu zna nastati manjši problem, saj je angleščina pogosto trd oreh tudi za najbolj briljantne med nami. Vemo, da se naši najboljši sinovi motijo med angleškima glagoloma ležati in lagati, kar pa ima lahko v vesoljski kapsuli na poti proti luni daljnosežne posledice. Astronavti v kapsuli večino poti namreč ležijo, in zelo nerodno bi bilo, da bi zemeljski kontroli o poletu ves čas lagali.
Kljub vsem tem malenkostim pa je največje vprašanje, koga naj pošljemo na šolanje za astronavta. Kot situacijo razumemo v znanstveni sekciji naše skromne redakcije, imamo dve možnosti:
A) lahko pošljemo koga, ki se ga hočemo rešiti,
B) lahko pošljemo koga, ki se hoče rešiti nas.
V prvem primeru imamo v mislih kar nekaj imen. Recimo, da je imen manj kot deset in več kot eno. Če se ti ne bi odločili emigrirati na luno, obstaja možnost, da se za šolanje prijavi nekaj manj kot dva milijona Slovencev, omenjena deseterica pa ostane sama v deželi medu in mleka.
Obstaja sicer še tretja, žal tudi najbolj verjetna možnost, da bomo na šolanje za astronavta poslali nekoga, ki nas bo naredil ponosne kot narod.
A žal pri tej možnosti trčimo ob velik problem slovenskega dualizma ali slovenske dvojnine. Kajti nekaj takšnega kot idealen Slovenec ne obstaja, za slovensko popolnost vedno potrebujemo dva.
Recimo, da pošljemo gor levičarja, zakrknjenega bivšega komunista in udbovca, ki nato z evropsko vesoljsko ladjo nekje za Orionom trešči naravnost v nebesa. Si lahko predstavljate sramoto, ki bi nam jo tam s svojo ignoranco storil?
In obratno; če pošljemo gor desničarja, se bo ta na veke vekov prepiral, da to, kar slišijo v kapsuli, ni odjek velikega poka, ampak so rajske strune.
Hočemo povedati, da morata biti Slovenca vedno dva, kar bi bilo lažje tudi z jezikovnega stališča, saj bi se eden naučil angleške pravilne, drugi pa nepravilne glagole. Ker pa so v vesoljski kapsuli praviloma trije astronavti, se bojimo, da evropska vesoljska agencija dvema Slovencema ne bo našla kolega astronavta. Mogoče kakega Madžara ali Poljaka; s tem, da madžarski astronavti trdijo, da je Zemlja ravna kot Panonija, Poljaki pa so prepričani, da so ženske na Zemljo podtaknjene prebivalke Venere.
Obstaja pa možnost, da nihče od slovenskih kandidatov ne bo izbran v peščico evropskih astronavtov. Odvisno od političnega spektra bomo to dejstvo zabeležili kot velik uspeh, ali pa kot neuspeh slovenske zelo zunanje politike.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Vesolje je tako na pol naše, ker ga je pomagal ukrotiti Herman Potočnik, naše gore list
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem. Predlog so vložili v Facebook ob dnevu materinščine. Če pa nova terminologija znotraj strokovne javnosti ne bi našla potrebne podpore, bi jo enostavno uvedli z dekretom ob pomoči koalicijskih partnerjev. Če pa ne bi uspelo niti to, kar je sicer zapisano v koalicijski pogodbi, so predlagali tudi nadomestno poimenovanje in bi odslej slovnično število dveh opisovali z izrazom dvojnina.
Od slavistike pa k vesoljskim raziskavam.
Evropska vesoljska agencija je objavila razpis, s pomočjo katerega išče nove astronavte. Razpis je transparenten kot razpis za generalnega direktorja naše hiše, pogoji pa v bistvu zelo podobni. Kot je slišati po hodnikih evropske vesoljske agencije, astronavtska služba zanima kar precej Slovencev in ta fenomen si zasluži tudi nekaj naše pozornosti.
Najprej k osnovam. Vesolje je tako na pol naše, ker ga je pomagal ukrotiti Herman Potočnik, naše gore list. Dejstvo, da klenega Slovenca še ni bilo v vesolju, je zato svojevrsten škandal. Gori je bilo nekaj naše DNK, ki je tja potovala z ameriškimi astronavtkami in astronavti slovenskega rodu. In gori je bila inkognito tudi kranjska klobasa. Kar je svojevrsten prispevek h komunikaciji z morebitnimi izvengalaktičnimi civilizacijami. Medtem ko se večina mednarodne vesoljske srenje strinja, da bi moral biti prvi stavek ob srečanju s tujo civilizacijo: "Prihajamo v miru," ker se je ta stavek zelo izkazal med zgodnjim kolonializmom, imamo Slovenci drugačen predlog … Predstavnikom iz oddaljenih galaksij bi pomolili klobaso in počasi, tudi z znakovnim jezikom spregovorili: "Prihajava s klobaso!" Tako bi Nezemljane opozorili še na posebnost slovenskega jezika – na dualizem.
Ampak do tam je še daleč. Najprej moramo slovenske astronavte izšolati. Pogoji niti niso strogi. V glavnem faks in odsotnost strahu pred letenjem, dobro pa je znati tudi angleščino. Tu zna nastati manjši problem, saj je angleščina pogosto trd oreh tudi za najbolj briljantne med nami. Vemo, da se naši najboljši sinovi motijo med angleškima glagoloma ležati in lagati, kar pa ima lahko v vesoljski kapsuli na poti proti luni daljnosežne posledice. Astronavti v kapsuli večino poti namreč ležijo, in zelo nerodno bi bilo, da bi zemeljski kontroli o poletu ves čas lagali.
Kljub vsem tem malenkostim pa je največje vprašanje, koga naj pošljemo na šolanje za astronavta. Kot situacijo razumemo v znanstveni sekciji naše skromne redakcije, imamo dve možnosti:
A) lahko pošljemo koga, ki se ga hočemo rešiti,
B) lahko pošljemo koga, ki se hoče rešiti nas.
V prvem primeru imamo v mislih kar nekaj imen. Recimo, da je imen manj kot deset in več kot eno. Če se ti ne bi odločili emigrirati na luno, obstaja možnost, da se za šolanje prijavi nekaj manj kot dva milijona Slovencev, omenjena deseterica pa ostane sama v deželi medu in mleka.
Obstaja sicer še tretja, žal tudi najbolj verjetna možnost, da bomo na šolanje za astronavta poslali nekoga, ki nas bo naredil ponosne kot narod.
A žal pri tej možnosti trčimo ob velik problem slovenskega dualizma ali slovenske dvojnine. Kajti nekaj takšnega kot idealen Slovenec ne obstaja, za slovensko popolnost vedno potrebujemo dva.
Recimo, da pošljemo gor levičarja, zakrknjenega bivšega komunista in udbovca, ki nato z evropsko vesoljsko ladjo nekje za Orionom trešči naravnost v nebesa. Si lahko predstavljate sramoto, ki bi nam jo tam s svojo ignoranco storil?
In obratno; če pošljemo gor desničarja, se bo ta na veke vekov prepiral, da to, kar slišijo v kapsuli, ni odjek velikega poka, ampak so rajske strune.
Hočemo povedati, da morata biti Slovenca vedno dva, kar bi bilo lažje tudi z jezikovnega stališča, saj bi se eden naučil angleške pravilne, drugi pa nepravilne glagole. Ker pa so v vesoljski kapsuli praviloma trije astronavti, se bojimo, da evropska vesoljska agencija dvema Slovencema ne bo našla kolega astronavta. Mogoče kakega Madžara ali Poljaka; s tem, da madžarski astronavti trdijo, da je Zemlja ravna kot Panonija, Poljaki pa so prepričani, da so ženske na Zemljo podtaknjene prebivalke Venere.
Obstaja pa možnost, da nihče od slovenskih kandidatov ne bo izbran v peščico evropskih astronavtov. Odvisno od političnega spektra bomo to dejstvo zabeležili kot velik uspeh, ali pa kot neuspeh slovenske zelo zunanje politike.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Neveljaven email naslov