Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Ugotavljamo, kdo je kriv za stanje v naši državi
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Ker je o prihodu komisije za zdaj še malo znanega, gre pa za dogodek, ki bo posledično uredil ali vsaj uravnotežil slovensko medijsko krajino, bomo poskušali z nekaj netočnimi, v vsakem primeru pa zlonamernimi insinuacijami osvetliti okoliščine prihoda.
Najprej o dejstvih. Z dejstvi je hudič. Dejstva niso orožje za množično uničevanje, ali pa netopir, ki si jih iskale takšne komisije, slavne v zadnjih letih. Komisija naj bi dejstva ugotavljala; mogoče jih lahko kje v Evropi res samo ugotavljaš, pri nas pa se dejstva že od nekdaj lovi … Ob tem, da so na slovenska dejstva izjemno izmuzljiva, in ko Valvasor poroča o lovu nanje v notranjskih gozdovih, se mu zapiše:
Medtem pa je vendarle gotovo, da vraga pogosto slišijo, kako goni dejstva in pri tem tleska, poka in močno žvižga!
Dejstva, predvsem tista v in o medijih, je potemtakem težko uloviti; še težje pa jih je, ko jih upleniš, potvoriti. Ker ko dejstva potvoriš, postanejo v najslabšem primeru laž, v najboljšem pa dezinformacija … Kar pa je stanje, v katerem, prosto po premieru živimo v tem trenutku.
S tremi kombiji se bodo pripeljali čez Ljubelj, katero metodo iskanja dejstev bodo ubrali, pa ni natančno jasno. Menda sodobnost nudi veliko orodij za ugotavljanje medijskih dejstev, ampak po našem vedenju se bodo evropski pooblaščenci dejstev lotili analogno.
Kar pomeni, da bodo poslušali, brali in gledali slovenske medije, po njih tudi klikali in si na koncu ustvarili sliko ter enkrat za vselej pred domačo in pa seveda tudi pred tujo javnostjo podali zadnjo sodbo. Odgovor na vprašanje o nepristranskosti in uravnoteženosti slovenskih medijev bo odrešil stoletne travme in po končanem delu te komisije za ugotavljanje dejstev, bo naš človek zaživel razbremenjen, saj bo odložil medijsko pezo z ramen.
A še preden bo komisija ugotovila, ali so slovenski mediji orodje tranzicijske levice ali trobilo ekstremne desnice, si poglejmo, kakšno delo čaka člane komisije.
Ko bodo revčki zapustili Bruselj, se ne bodo zavedali, da potujejo v deželo, kjer vlada medijska histerija. Medijev imamo pri nas kot listja in trave, po podatkih v pregledu medijev kar 2408. Trije Slovenci zbor, deset Slovencev medij!
In kako bo videti delovanje komisije? Ker smo radio, si poglejmo reveža, ki bo fasal audio del iz pregleda avdiovizualnih medijev. Imamo približno sto radijskih postaj in če hoče biti Evropejec dosleden, bo moral poslušati vsako izmed njih. Po navodilih premiera skupaj z neodvisnim prevajalcem. Se pravi, da bo za analizo dejstev na posamezni radijski postaji potreboval okrogla dva dneva, kar pomeni dve sto dni samo za radijske postaje; če si nesrečnik ne bo prej prebodel srca z anteno.
Potem pa so tu še vsi ostali mediji … Porečete, da vsi pač niso politično pomembni, kar pa ne bi moglo biti dlje od resnice. V Sloveniji obstaja, spet približno, štirideset avtomobilskih medijev in po zadnjih dogodkih bi ne mogli zatrditi, kako avtomobilski mediji niso pomembi za ugotavljanje dejstev o politični uravnoteženosti slovenske medijske krajine.
In če so že avtomobilski mediji indoktrinirani z velikim narodovim razkolom, kaj šele reči o ženskih revijah, ki jih je tudi nekaj ducatov. Pred leti so bile te revije, ki so se danes spremenile v anagrame izvirnih imen, srečno pribežališče nasvetov za orgazem in celulit. Ko pa se je na teh revijah zlomilo slovensko tajkunstvo, se tudi med domačimi in tujimi trači skrivajo neprijetna dejstva, ki jih bo komisija morala izbezati na plano.
Še naprej; imamo kar nekaj revij o gojenju lončnic, potem revije o psih in konjih – ki so znani politični ekstremisti – ugankarske revije, mladinsko čtivo, stripovske izdaje in kar nekaj medijev o reji goveda. Odkar ni več revije "Črno-bela pasma", bodo inšpektorji morali ugotavljati ali pač molsti dejstva na spletni strani z imenom "rjavo pika govedo pika si."
Potem bodo morali pregledati slabih tristo občinskih glasil in za pol mernika lokalnih televizij.
Ampak če bodo pri teh medijih le tu in tam ulovili kakšno dejstvo – v primeru govejih medijev predvsem o ravnanju z gnojevko – se bodo dejstva vsula nanje najprej pri velikih dnevnih medijih, še bolj pa pri strankarskih glasilih!
Vsaka stranka na Slovenskem ima namreč svoje glasilo, ki je ob prostorih, žigu in tekočem računu najbolj pomembna dejavnost slovenske stranke. Hudiča; strankarska glasila so za stranke bolj pomembna, kot je pomembno članstvo! Povedano drugače: večina članstva slovenskih strank živi samo v strankarskih glasilih, kar je dejstvo.
Prek palca bodo evropski preiskovalci in njihovi korektni prevajalci pri nas preživeli najmanj pet let. Ni dovolj v mediju dejstvo samo zaznati. Treba ga je tudi uloviti, preparirati, ga z buciko pribiti na stiropor in ustrezno označiti. Z njegovim slovenskim imenom in z imenom v latinščini. Gre za mukotrpno delo, ki pa se bo, ko bo enkrat končano, zagotovo izplačalo.
Kot narod, ki dejstva v glavnem uporablja za to, da v politiki zamenjuje vzroke in posledice, bomo po opravljenem delu inšpektorjev končno izvedeli, kar delno vemo že danes.
"Za stanje v naši državi smo krivi mediji in če bomo škodljive izbrisali iz pregleda, se bo naš narod čez noč dvignil kot dejstvo iz pepela."
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Ugotavljamo, kdo je kriv za stanje v naši državi
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Ker je o prihodu komisije za zdaj še malo znanega, gre pa za dogodek, ki bo posledično uredil ali vsaj uravnotežil slovensko medijsko krajino, bomo poskušali z nekaj netočnimi, v vsakem primeru pa zlonamernimi insinuacijami osvetliti okoliščine prihoda.
Najprej o dejstvih. Z dejstvi je hudič. Dejstva niso orožje za množično uničevanje, ali pa netopir, ki si jih iskale takšne komisije, slavne v zadnjih letih. Komisija naj bi dejstva ugotavljala; mogoče jih lahko kje v Evropi res samo ugotavljaš, pri nas pa se dejstva že od nekdaj lovi … Ob tem, da so na slovenska dejstva izjemno izmuzljiva, in ko Valvasor poroča o lovu nanje v notranjskih gozdovih, se mu zapiše:
Medtem pa je vendarle gotovo, da vraga pogosto slišijo, kako goni dejstva in pri tem tleska, poka in močno žvižga!
Dejstva, predvsem tista v in o medijih, je potemtakem težko uloviti; še težje pa jih je, ko jih upleniš, potvoriti. Ker ko dejstva potvoriš, postanejo v najslabšem primeru laž, v najboljšem pa dezinformacija … Kar pa je stanje, v katerem, prosto po premieru živimo v tem trenutku.
S tremi kombiji se bodo pripeljali čez Ljubelj, katero metodo iskanja dejstev bodo ubrali, pa ni natančno jasno. Menda sodobnost nudi veliko orodij za ugotavljanje medijskih dejstev, ampak po našem vedenju se bodo evropski pooblaščenci dejstev lotili analogno.
Kar pomeni, da bodo poslušali, brali in gledali slovenske medije, po njih tudi klikali in si na koncu ustvarili sliko ter enkrat za vselej pred domačo in pa seveda tudi pred tujo javnostjo podali zadnjo sodbo. Odgovor na vprašanje o nepristranskosti in uravnoteženosti slovenskih medijev bo odrešil stoletne travme in po končanem delu te komisije za ugotavljanje dejstev, bo naš človek zaživel razbremenjen, saj bo odložil medijsko pezo z ramen.
A še preden bo komisija ugotovila, ali so slovenski mediji orodje tranzicijske levice ali trobilo ekstremne desnice, si poglejmo, kakšno delo čaka člane komisije.
Ko bodo revčki zapustili Bruselj, se ne bodo zavedali, da potujejo v deželo, kjer vlada medijska histerija. Medijev imamo pri nas kot listja in trave, po podatkih v pregledu medijev kar 2408. Trije Slovenci zbor, deset Slovencev medij!
In kako bo videti delovanje komisije? Ker smo radio, si poglejmo reveža, ki bo fasal audio del iz pregleda avdiovizualnih medijev. Imamo približno sto radijskih postaj in če hoče biti Evropejec dosleden, bo moral poslušati vsako izmed njih. Po navodilih premiera skupaj z neodvisnim prevajalcem. Se pravi, da bo za analizo dejstev na posamezni radijski postaji potreboval okrogla dva dneva, kar pomeni dve sto dni samo za radijske postaje; če si nesrečnik ne bo prej prebodel srca z anteno.
Potem pa so tu še vsi ostali mediji … Porečete, da vsi pač niso politično pomembni, kar pa ne bi moglo biti dlje od resnice. V Sloveniji obstaja, spet približno, štirideset avtomobilskih medijev in po zadnjih dogodkih bi ne mogli zatrditi, kako avtomobilski mediji niso pomembi za ugotavljanje dejstev o politični uravnoteženosti slovenske medijske krajine.
In če so že avtomobilski mediji indoktrinirani z velikim narodovim razkolom, kaj šele reči o ženskih revijah, ki jih je tudi nekaj ducatov. Pred leti so bile te revije, ki so se danes spremenile v anagrame izvirnih imen, srečno pribežališče nasvetov za orgazem in celulit. Ko pa se je na teh revijah zlomilo slovensko tajkunstvo, se tudi med domačimi in tujimi trači skrivajo neprijetna dejstva, ki jih bo komisija morala izbezati na plano.
Še naprej; imamo kar nekaj revij o gojenju lončnic, potem revije o psih in konjih – ki so znani politični ekstremisti – ugankarske revije, mladinsko čtivo, stripovske izdaje in kar nekaj medijev o reji goveda. Odkar ni več revije "Črno-bela pasma", bodo inšpektorji morali ugotavljati ali pač molsti dejstva na spletni strani z imenom "rjavo pika govedo pika si."
Potem bodo morali pregledati slabih tristo občinskih glasil in za pol mernika lokalnih televizij.
Ampak če bodo pri teh medijih le tu in tam ulovili kakšno dejstvo – v primeru govejih medijev predvsem o ravnanju z gnojevko – se bodo dejstva vsula nanje najprej pri velikih dnevnih medijih, še bolj pa pri strankarskih glasilih!
Vsaka stranka na Slovenskem ima namreč svoje glasilo, ki je ob prostorih, žigu in tekočem računu najbolj pomembna dejavnost slovenske stranke. Hudiča; strankarska glasila so za stranke bolj pomembna, kot je pomembno članstvo! Povedano drugače: večina članstva slovenskih strank živi samo v strankarskih glasilih, kar je dejstvo.
Prek palca bodo evropski preiskovalci in njihovi korektni prevajalci pri nas preživeli najmanj pet let. Ni dovolj v mediju dejstvo samo zaznati. Treba ga je tudi uloviti, preparirati, ga z buciko pribiti na stiropor in ustrezno označiti. Z njegovim slovenskim imenom in z imenom v latinščini. Gre za mukotrpno delo, ki pa se bo, ko bo enkrat končano, zagotovo izplačalo.
Kot narod, ki dejstva v glavnem uporablja za to, da v politiki zamenjuje vzroke in posledice, bomo po opravljenem delu inšpektorjev končno izvedeli, kar delno vemo že danes.
"Za stanje v naši državi smo krivi mediji in če bomo škodljive izbrisali iz pregleda, se bo naš narod čez noč dvignil kot dejstvo iz pepela."
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Neveljaven email naslov