Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo."
Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Česa ne predstavlja črni panter?
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo."
Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Samo kot obvestilo; za tiste diplomate, ki bodo prišli bolj neformalno oblečeni, recimo v polo majici in ne bodo imeli srajce z gumbnicami, v katere bi si lahko zaskalili manšetne gumbe, bodo kot darilo prejeli črnega panterja, vžganega v kožo. Za to nalogo so na državnem protokolu formirali posebno enoto, sestavljeno iz najboljših članov Tetovatorske zveze Slovenije.
Pravijo, da je črni panter izmišljen simbol. Pa ne samo to; ubogemu Jošku Šavliju, ki ga je fabriciral nekaj desetletij nazaj, so ga pred leti ukradli pri studiu Marvel – in še sreča; kajti če bi bilo obratno, bi lahko protokolu prišlo na misel, da bi diplomatom ob obisku Slovenije podarjali Ironmana, kapitana Americo ali Thora.
Črni panter ima, če smo res drobnjakarski, nekaj težav na ideološkem področju; kajti izjemno težko bi se v dvanajstem stoletju pojavil v karantanskem grbu, ko so pa so to mutacijo pigmenta pri leopardih in jaguarjih odkrili šele proti koncu devetnajstega stoletja. Domišljija domoljubov z realnostjo striže za pol tisočletja, a kaj bi to.
Bolj kot kdaj, kje in zakaj razmišljujočega moti, da črni panter ne zajema slovenskega genija v celoti. Na gumbu je videti zelo grozljiv: z razklanim kačastim jezikom, mogočnim pogledom, nakodranim repom in orlovskimi kremplji – a Slovenci smo več kot le to. Hočemo povedati, da črni panter seveda zadostno in primerno simbolizira naš pogum, ampak zanemarja ostale hvalevredne lastnosti našega roda. Če bi imeli le pogum, bi bili v civilizaciji izgubljeni podobno, kot so to potomci Vikingov, ki jim ves tisti pogum ni pomagal in še danes živijo na Danskem, Švedskem in Norveškem.
Simbolu, ki bo šel na manšetne gumbe, je treba dodati še kar nekaj lastnosti in ker je lik precej svoboden za obdelavo – če prav razumemo njegov nastanek – ga poskusimo ozaljšati in narediti popolnoma ustreznega za naše predsedovanje.
Česar panter ne predstavlja, je pregovorna slovenska marljivost. In katera je bolj pridna žival kot mravlja. Pridne so tudi čebele, ampak zanje je slovenska diplomacija naredila že dovolj. Torej če hočemo dodati pridnost, moramo panterju odsekati njegove okončine in jih nadomestiti s tremi pari mravljinih nog.
Črni panter ne predstavlja tudi zvestobe, ki je tako cenjena lastnost pri Slovencih. Zvesti svoji domovini, svojim sodržavljanom, družini in bogu. In kdo lepše predstavlja zvestobo, kot jo pes. Človekov najboljši prijatelj. Zato panterju odtrgajmo glavo in jo nadomestimo z glavo nemškega ovčarja, ki je kralj med psi.
Tako imamo panterja z mravljinimi nogami in ovčarjevo glavo.
Črni panter tudi ne predstavlja dovolj očitno slovenskega ponosa. Ponosa naroda, ki že tisočletja vztraja na svojih ognjiščih. In kaj lepše predstavlja ponos, kot ponosni planinski orel, ko se spreletava nad dolino pod Poncami. Dodajmo panterju torej ponosen orlov rep.
Tako imamo panterja s mravljinimi nogami, pasjo glavo in orlovim repom.
Panter tudi ne simbolizira dovolj slovenske avtohtonost. Vsaj Šavli, eden tvorcev Venetske teorije, bi to lahko vedel. In kaj bolje predstavlja endemitskost Slovenca, kot človeška ribica. Tako vzemimo kožo človeške ribice, ki je tako zelo podobna človeški, z njo prekrijmo črnega panterja in s tem končajmo tudi prikriti rasizem protokolarnega darila.
Tako imamo panterja z mravljinimi nogami, pasjo glavo, orlovim repom, prekritega s kožo človeške ribice.
Ampak črni panter premalo odločno, ali pa sploh ne, simbolizira še najbolj izpostavljeno lastnost Slovencev, ki je Ljubezen. Ljubezen do domovine, sočloveka in še sploh ljubezen do soseda. In kdo je večji ali vsaj hitrejši izvedenec v ljubezni, kot je zajček …?
Tako imamo črnega panterja, ki ima mravljine noge, pasji gobec, orlov rep, kožo človeške ribice in zajčkov penis.
Takšno žival, če bi res radi tujim diplomatom pokazali vso simboliko tega majhnega, a vztrajnega naroda pod Alpami, bi morali vgravirati na manšetne gumbe.
Lahko pa bi šlo tudi narobe: da bi od mravlje vzeli želo, od psa čekane, od orla kremplje, od zlate ribice agilnost in od zajca pogum.
Zlonamerni znajo trditi, da bi takšen manšetni gumb tudi dovolj dobro opisal slovensko naturo.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo."
Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Česa ne predstavlja črni panter?
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo."
Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Samo kot obvestilo; za tiste diplomate, ki bodo prišli bolj neformalno oblečeni, recimo v polo majici in ne bodo imeli srajce z gumbnicami, v katere bi si lahko zaskalili manšetne gumbe, bodo kot darilo prejeli črnega panterja, vžganega v kožo. Za to nalogo so na državnem protokolu formirali posebno enoto, sestavljeno iz najboljših članov Tetovatorske zveze Slovenije.
Pravijo, da je črni panter izmišljen simbol. Pa ne samo to; ubogemu Jošku Šavliju, ki ga je fabriciral nekaj desetletij nazaj, so ga pred leti ukradli pri studiu Marvel – in še sreča; kajti če bi bilo obratno, bi lahko protokolu prišlo na misel, da bi diplomatom ob obisku Slovenije podarjali Ironmana, kapitana Americo ali Thora.
Črni panter ima, če smo res drobnjakarski, nekaj težav na ideološkem področju; kajti izjemno težko bi se v dvanajstem stoletju pojavil v karantanskem grbu, ko so pa so to mutacijo pigmenta pri leopardih in jaguarjih odkrili šele proti koncu devetnajstega stoletja. Domišljija domoljubov z realnostjo striže za pol tisočletja, a kaj bi to.
Bolj kot kdaj, kje in zakaj razmišljujočega moti, da črni panter ne zajema slovenskega genija v celoti. Na gumbu je videti zelo grozljiv: z razklanim kačastim jezikom, mogočnim pogledom, nakodranim repom in orlovskimi kremplji – a Slovenci smo več kot le to. Hočemo povedati, da črni panter seveda zadostno in primerno simbolizira naš pogum, ampak zanemarja ostale hvalevredne lastnosti našega roda. Če bi imeli le pogum, bi bili v civilizaciji izgubljeni podobno, kot so to potomci Vikingov, ki jim ves tisti pogum ni pomagal in še danes živijo na Danskem, Švedskem in Norveškem.
Simbolu, ki bo šel na manšetne gumbe, je treba dodati še kar nekaj lastnosti in ker je lik precej svoboden za obdelavo – če prav razumemo njegov nastanek – ga poskusimo ozaljšati in narediti popolnoma ustreznega za naše predsedovanje.
Česar panter ne predstavlja, je pregovorna slovenska marljivost. In katera je bolj pridna žival kot mravlja. Pridne so tudi čebele, ampak zanje je slovenska diplomacija naredila že dovolj. Torej če hočemo dodati pridnost, moramo panterju odsekati njegove okončine in jih nadomestiti s tremi pari mravljinih nog.
Črni panter ne predstavlja tudi zvestobe, ki je tako cenjena lastnost pri Slovencih. Zvesti svoji domovini, svojim sodržavljanom, družini in bogu. In kdo lepše predstavlja zvestobo, kot jo pes. Človekov najboljši prijatelj. Zato panterju odtrgajmo glavo in jo nadomestimo z glavo nemškega ovčarja, ki je kralj med psi.
Tako imamo panterja z mravljinimi nogami in ovčarjevo glavo.
Črni panter tudi ne predstavlja dovolj očitno slovenskega ponosa. Ponosa naroda, ki že tisočletja vztraja na svojih ognjiščih. In kaj lepše predstavlja ponos, kot ponosni planinski orel, ko se spreletava nad dolino pod Poncami. Dodajmo panterju torej ponosen orlov rep.
Tako imamo panterja s mravljinimi nogami, pasjo glavo in orlovim repom.
Panter tudi ne simbolizira dovolj slovenske avtohtonost. Vsaj Šavli, eden tvorcev Venetske teorije, bi to lahko vedel. In kaj bolje predstavlja endemitskost Slovenca, kot človeška ribica. Tako vzemimo kožo človeške ribice, ki je tako zelo podobna človeški, z njo prekrijmo črnega panterja in s tem končajmo tudi prikriti rasizem protokolarnega darila.
Tako imamo panterja z mravljinimi nogami, pasjo glavo, orlovim repom, prekritega s kožo človeške ribice.
Ampak črni panter premalo odločno, ali pa sploh ne, simbolizira še najbolj izpostavljeno lastnost Slovencev, ki je Ljubezen. Ljubezen do domovine, sočloveka in še sploh ljubezen do soseda. In kdo je večji ali vsaj hitrejši izvedenec v ljubezni, kot je zajček …?
Tako imamo črnega panterja, ki ima mravljine noge, pasji gobec, orlov rep, kožo človeške ribice in zajčkov penis.
Takšno žival, če bi res radi tujim diplomatom pokazali vso simboliko tega majhnega, a vztrajnega naroda pod Alpami, bi morali vgravirati na manšetne gumbe.
Lahko pa bi šlo tudi narobe: da bi od mravlje vzeli želo, od psa čekane, od orla kremplje, od zlate ribice agilnost in od zajca pogum.
Zlonamerni znajo trditi, da bi takšen manšetni gumb tudi dovolj dobro opisal slovensko naturo.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Neveljaven email naslov