Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni.
Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji:
"Je to res tako slaba ideja?"
Ali še drugače:
"Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Ali je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni.
Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji:
"Je to res tako slaba ideja?"
Ali še drugače:
"Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Miljenijske generacije se o vsem odločajo na podlagi "za" in "proti". Pa naj gre za nakup sendviča s klobaso, ali selitve v Venezuelo. Tako bomo to metodo uporabili tudi mi. Še prej pa rešimo nekaj logističnih problemov.
Glavno vprašanje je seveda: "Kako bi se preselili?"
Del Slovencev bi zagotovo plaval. Kaveljci in korenine bi se na piranski punti spustili v vodo in po nekaj mesecih izplavali v Caracasu. Drugi del bi lahko v floti osmercev vodil čez ocean Iztok Čop. Nekaj bi nas lahko odpuščeno Adriino osebje prepeljalo z letali, vsi ostali pa bi se vkrcali na ladje Splošne plovbe. Venezuelci slovenskega rodu, ki so pred nekaj meseci pribežali k nam, bi nam bili vodiniki, profesorice španščine pa bi med dolgo potjo simultano prevajale mehiške nadaljevanke.
Če bi vzeli zraven Marijo z Brezja, bi se nam kot Izraelu lahko celo razprlo morje in bi del Slovencev lahko opravil potovanje tudi peš ali na kolesu. Kar bi bilo dobro, ker bi prihranili, pa še nekaj bi naredili zase.
Obstaja pa celo možnost in o njej so govorili na posvetu slovenske diplomacije, ki je potekal na Brdu, da bi se Slovenci in Venezuelci menjali. Se pravi, da bi v Sloveniji ostali pravoverni Slovenci, h katerim bi se priselili pravoverni Venezuelci, v Venezuelo pa bi se preselili odpadniški Slovenci, kjer bi nas dočakali odpadniški Venezuelci.
Koliko bi se nas odzvalo pozivu premiera Janše? Najverjetneje kakšna polovica, ker kot pravi pesem: "Samo milijon nas še živi na svoji zemljici."
Premakniti milijon na drugo celino pa ne bi smel biti večji problem.
Drugo vprašanje je, kaj bi morali nujno vzeti zraven. Zdaj ko vemo, kako se razmnožuje, bi lahko vzeli človeško ribico … ob njej pa še nujno sadike pehtrana za potico, Vlada Kreslina in seveda kurente. Vse ostalo imajo v Venezueli.
Ampak kljub temu bi selitev v Venezuelo ne bila ne lahka ne enostavna. Poglejmo, kaj bi s selitvijo izgubili …
"Izgubili bi tradicionalno slovensko fovšijo, ker bi lahko ob 32 prebivalcih na km2 živeli veliko bolj vsaksebi v primerjavi s 104 prebivalci na km2, kot se drenjamo danes v Sloveniji."
Kaj pa bi s selitvijo v Venezuelo pridobili?
Kljub temu da imamo svojo domovino neskončno radi, moramo vedeti, da je v Venezueli vse večje in boljše. Zato se zdi neumno, da te nekdo pošilja na boljše mesto kot kazen za grdo vedenje. Kot da bi mulca, ki vozi stoenko, besni starši kaznovali za prehitro vožnjo s tem, da mu podarijo ferarrija. Hočemo povedati, da Venezuela, tudi na slabši dan, v vsem nažge Slovenijo.
Njihova najvišja gora je za dobrih dva tisoč metrov višja od Triglava. Njihova najdaljša reka, mogočni Orinoco, je desetkrat daljša od toka Save v Sloveniji. Njihov najvišji slap pa je ne le višji od Savice, Boke in Rinke skupaj, temveč je skoraj s kilometrom padca najvišji na svetu.
In če bi kdo pojokal za naravno raznovrstnostjo Slovenije, ki jo bomo pustili za seboj … Ne se sekirati! Venezuela spada med deset držav z največjo biodiverziteto na svetu. Slovenije ni niti med petdesetimi …
Tisti, ki bodo pošmrkali v slovo Krvavcu, Voglu in ostali muzejski smučarski infrastrukturi: v Venezueli so imeli najdaljšo in najvišjo žičnico na svetu in čeprav so pljunek od ekvatorja, se da pri njih – oziroma po novem, pri nas – še vedno lepo na smučati na ledeniku. In to vse leto.
Ne bi pa izgubljali besed o morski obali in ko bomo v Venezueli, se bomo končno lahko nehali sekirati, ker Poreč ni naš. Velika večina od 2800 kilometrov obale leži ob Karibskem morju, delček pa tudi ob Atlantiku. Tisti politiki, ki se bodo odselili z nami, bodo sicer malo frustrirani, ker ne bodo mogli več govoriti o Piranskem zalivu, vsi ostali pa bomo uživali na neskončnih peščenih plažah.
Pa še malo zdravega seksizma, ker kolikor je bilo zaznati, je Janša še posebno gorek na slovenske moške in bi večina izgnanih zastopala moško slovnično obliko. Kakorkoli so Slovenke oh in sploh, tudi Venezuelke niso za odmet. Venezuelske lepotice so najbolj znan izvozni izdelek te države in lepotna tekmovanja so v naši novi domovini prava industrija. Sedem miss Universe je prišlo iz Venezuele, za povrhu pa še šest za mis sveta in dve mis Zemlje.
In še čisto na koncu. Nostalgično bomo za seboj pustili govejo župo, restan krompir in Slake na radiu ter se prepustili torturi tropskega sadja, morske hrane in salse. Je pa res, da se bomo morali na račun ruma odreči cvičku.
Torej našteli smo tako slabosti kot prednosti selitve v Venezuelo, zdaj pa poglejmo kategorijo, pri kateri sta Slovenija in Venezuela enaki in ne bomo s selitvijo ne na boljšem ne na slabšem, temveč bo za nas situacija enaka.
Venezueli vladajo pohlepne gospodarske in politične elite, ki kljub naravnim bogastvom pehajo državo v revščino ter za paravan svojih zavržnih rabot uporabljajo ideologijo. Enako kot v Sloveniji.
V Venezueli se poskuša s prividom demokratične podpore brezpravnih ljudskih množic, živečih predvsem na uničenem podeželju, ustoličiti avtokratski in vsaj delno diktatorski režim. Enako, kot v Sloveniji.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni.
Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji:
"Je to res tako slaba ideja?"
Ali še drugače:
"Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Ali je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni.
Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji:
"Je to res tako slaba ideja?"
Ali še drugače:
"Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Miljenijske generacije se o vsem odločajo na podlagi "za" in "proti". Pa naj gre za nakup sendviča s klobaso, ali selitve v Venezuelo. Tako bomo to metodo uporabili tudi mi. Še prej pa rešimo nekaj logističnih problemov.
Glavno vprašanje je seveda: "Kako bi se preselili?"
Del Slovencev bi zagotovo plaval. Kaveljci in korenine bi se na piranski punti spustili v vodo in po nekaj mesecih izplavali v Caracasu. Drugi del bi lahko v floti osmercev vodil čez ocean Iztok Čop. Nekaj bi nas lahko odpuščeno Adriino osebje prepeljalo z letali, vsi ostali pa bi se vkrcali na ladje Splošne plovbe. Venezuelci slovenskega rodu, ki so pred nekaj meseci pribežali k nam, bi nam bili vodiniki, profesorice španščine pa bi med dolgo potjo simultano prevajale mehiške nadaljevanke.
Če bi vzeli zraven Marijo z Brezja, bi se nam kot Izraelu lahko celo razprlo morje in bi del Slovencev lahko opravil potovanje tudi peš ali na kolesu. Kar bi bilo dobro, ker bi prihranili, pa še nekaj bi naredili zase.
Obstaja pa celo možnost in o njej so govorili na posvetu slovenske diplomacije, ki je potekal na Brdu, da bi se Slovenci in Venezuelci menjali. Se pravi, da bi v Sloveniji ostali pravoverni Slovenci, h katerim bi se priselili pravoverni Venezuelci, v Venezuelo pa bi se preselili odpadniški Slovenci, kjer bi nas dočakali odpadniški Venezuelci.
Koliko bi se nas odzvalo pozivu premiera Janše? Najverjetneje kakšna polovica, ker kot pravi pesem: "Samo milijon nas še živi na svoji zemljici."
Premakniti milijon na drugo celino pa ne bi smel biti večji problem.
Drugo vprašanje je, kaj bi morali nujno vzeti zraven. Zdaj ko vemo, kako se razmnožuje, bi lahko vzeli človeško ribico … ob njej pa še nujno sadike pehtrana za potico, Vlada Kreslina in seveda kurente. Vse ostalo imajo v Venezueli.
Ampak kljub temu bi selitev v Venezuelo ne bila ne lahka ne enostavna. Poglejmo, kaj bi s selitvijo izgubili …
"Izgubili bi tradicionalno slovensko fovšijo, ker bi lahko ob 32 prebivalcih na km2 živeli veliko bolj vsaksebi v primerjavi s 104 prebivalci na km2, kot se drenjamo danes v Sloveniji."
Kaj pa bi s selitvijo v Venezuelo pridobili?
Kljub temu da imamo svojo domovino neskončno radi, moramo vedeti, da je v Venezueli vse večje in boljše. Zato se zdi neumno, da te nekdo pošilja na boljše mesto kot kazen za grdo vedenje. Kot da bi mulca, ki vozi stoenko, besni starši kaznovali za prehitro vožnjo s tem, da mu podarijo ferarrija. Hočemo povedati, da Venezuela, tudi na slabši dan, v vsem nažge Slovenijo.
Njihova najvišja gora je za dobrih dva tisoč metrov višja od Triglava. Njihova najdaljša reka, mogočni Orinoco, je desetkrat daljša od toka Save v Sloveniji. Njihov najvišji slap pa je ne le višji od Savice, Boke in Rinke skupaj, temveč je skoraj s kilometrom padca najvišji na svetu.
In če bi kdo pojokal za naravno raznovrstnostjo Slovenije, ki jo bomo pustili za seboj … Ne se sekirati! Venezuela spada med deset držav z največjo biodiverziteto na svetu. Slovenije ni niti med petdesetimi …
Tisti, ki bodo pošmrkali v slovo Krvavcu, Voglu in ostali muzejski smučarski infrastrukturi: v Venezueli so imeli najdaljšo in najvišjo žičnico na svetu in čeprav so pljunek od ekvatorja, se da pri njih – oziroma po novem, pri nas – še vedno lepo na smučati na ledeniku. In to vse leto.
Ne bi pa izgubljali besed o morski obali in ko bomo v Venezueli, se bomo končno lahko nehali sekirati, ker Poreč ni naš. Velika večina od 2800 kilometrov obale leži ob Karibskem morju, delček pa tudi ob Atlantiku. Tisti politiki, ki se bodo odselili z nami, bodo sicer malo frustrirani, ker ne bodo mogli več govoriti o Piranskem zalivu, vsi ostali pa bomo uživali na neskončnih peščenih plažah.
Pa še malo zdravega seksizma, ker kolikor je bilo zaznati, je Janša še posebno gorek na slovenske moške in bi večina izgnanih zastopala moško slovnično obliko. Kakorkoli so Slovenke oh in sploh, tudi Venezuelke niso za odmet. Venezuelske lepotice so najbolj znan izvozni izdelek te države in lepotna tekmovanja so v naši novi domovini prava industrija. Sedem miss Universe je prišlo iz Venezuele, za povrhu pa še šest za mis sveta in dve mis Zemlje.
In še čisto na koncu. Nostalgično bomo za seboj pustili govejo župo, restan krompir in Slake na radiu ter se prepustili torturi tropskega sadja, morske hrane in salse. Je pa res, da se bomo morali na račun ruma odreči cvičku.
Torej našteli smo tako slabosti kot prednosti selitve v Venezuelo, zdaj pa poglejmo kategorijo, pri kateri sta Slovenija in Venezuela enaki in ne bomo s selitvijo ne na boljšem ne na slabšem, temveč bo za nas situacija enaka.
Venezueli vladajo pohlepne gospodarske in politične elite, ki kljub naravnim bogastvom pehajo državo v revščino ter za paravan svojih zavržnih rabot uporabljajo ideologijo. Enako kot v Sloveniji.
V Venezueli se poskuša s prividom demokratične podpore brezpravnih ljudskih množic, živečih predvsem na uničenem podeželju, ustoličiti avtokratski in vsaj delno diktatorski režim. Enako, kot v Sloveniji.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Neveljaven email naslov