Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Od države smo te dni dobili trojno pošto. Vabilo na referendum, potrdilo o cepljenju in knjižico o slovenski osamosvojitvi
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Več kot očitno gre pri naslovu knjižice za parafrazo znamenitega Trubarjevega vzklika in ker so ga parafrazirali vladajoči, ga dajmo še mi … Ni namreč najbolj razvidno, kaj so s parafrazo izvornega "Stati inu obstati", poslovenjenega v sodobno izreko, vladajoči mislili ...
Naš lingvistični oddelek se nagiba v dve mogoči smeri razlage. Prva je:
"Stali smo in obstali …" z neizrečenim podtekstom: "na mestu!"
Druga mogoča razlaga pa je:
"Stali smo in ostali," v kontekstu "vaši osamosvojitelji že trideset let."
Če dovolite, lahko kot še eno kulturološko referenco, ki posredno pojasnjuje naslov vladne publikacije, navedemo Trubarjevega sodobnika, ki v svojih stihih pravi:
Že dneve in tedne in leta,
Stojim na postaji …
In že spet se zavem,
da sanjam že trideset let …
Kakorkoli.
Po dramatičnem naslovu gre publikacija naprej v dosti bolj umirjeni, recimo pričakovani maniri. Kar ne čudi, saj so jo kreativno zakrivili znani in priljubljeni razlagalci vsakdana, ki jih je vodil Uroš Urbanija. Mož, ki se mora v naslednjih tednih pod nujno pomeniti z Bojanom Veselinovičem, takoj za njim pa – prav tako pod nujno – še s svojim frizerjem.
Na začetku so kot uvodničarji prostor dobili ugledni osamosvojitelji. V danes tako priljubljeni košarkarski terminologiji bi jih imenovali "visoka peterka!" Janez Janša, Alojz Kovšca, Lojze Peterle, Igor Bavčar in Dimitrij Rupel. Besedila so prepredena z bojem proti pošasti komunizma, s tem pa se ponaša tudi glavno telo besedila, ki je usklajeno s kurikulumom domovinske vzgoje za četrte razrede osnovnih šol.
Naslovi poglavij so zaradi preglednosti natisnjeni z drugačno tipologijo, dodane so še fotografije in telo besedila. Zanimivo, da so lastna imena, ki nastopajo v besedilu, praviloma zapisana v poudarjeni pisavi, tako da bralcu, tudi če nima namena prebrati vsebine, v oko udari, kdo je kdo pri slovenski osamosvojitvi.
Zmagovalec je Janez Janša. Mož, ki je premagal najprej JLA, potem pa še zgodovino. Groba statistična analiza pokaže, da Janez Janša za eno samo omembo v knjižici premaga Milana Kučana. Janša ima deset omemb, Kučan pa devet. Ampak ob vsebinski analizi moramo ugotoviti, da je pet prvih Kučanovih omemb izrazito negativnih, saj opisujejo, kako je bivši predsednik počel svoje protiosamosvojitvene nečednosti, ki se v šesti omembi končajo z njegovo veleizdajo ob sprejeti "Deklaraciji za mir"!
Šele v sedmi, osmi in deveti omembi se Urbanija in sodelavci bivšega predsednika suhoparno usmilijo, nakar jim je ta naklonjenost vrnil z udeležbo na partizanskem mitingu ob praznovanju tridesete obletnice osamosvojitve, ki se je odvil na Trgu republike.
Izgubljeni latinski pregovor pravi: "Če dobiš pošto od države, beri!" Težava je le v tem, da Urbanija misli, kako mi mislimo, da ne vemo, kaj si on misli.
Povedano še drugače.
Od države smo te dni dobili trojno pošto. Vabilo na referendum, potrdilo o cepljenju in knjižico o slovenski osamosvojitvi.
Država naše bralne navade in intelekt nagovarja z manipulacijo, z odrešitvijo in z žalitvijo.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Od države smo te dni dobili trojno pošto. Vabilo na referendum, potrdilo o cepljenju in knjižico o slovenski osamosvojitvi
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Več kot očitno gre pri naslovu knjižice za parafrazo znamenitega Trubarjevega vzklika in ker so ga parafrazirali vladajoči, ga dajmo še mi … Ni namreč najbolj razvidno, kaj so s parafrazo izvornega "Stati inu obstati", poslovenjenega v sodobno izreko, vladajoči mislili ...
Naš lingvistični oddelek se nagiba v dve mogoči smeri razlage. Prva je:
"Stali smo in obstali …" z neizrečenim podtekstom: "na mestu!"
Druga mogoča razlaga pa je:
"Stali smo in ostali," v kontekstu "vaši osamosvojitelji že trideset let."
Če dovolite, lahko kot še eno kulturološko referenco, ki posredno pojasnjuje naslov vladne publikacije, navedemo Trubarjevega sodobnika, ki v svojih stihih pravi:
Že dneve in tedne in leta,
Stojim na postaji …
In že spet se zavem,
da sanjam že trideset let …
Kakorkoli.
Po dramatičnem naslovu gre publikacija naprej v dosti bolj umirjeni, recimo pričakovani maniri. Kar ne čudi, saj so jo kreativno zakrivili znani in priljubljeni razlagalci vsakdana, ki jih je vodil Uroš Urbanija. Mož, ki se mora v naslednjih tednih pod nujno pomeniti z Bojanom Veselinovičem, takoj za njim pa – prav tako pod nujno – še s svojim frizerjem.
Na začetku so kot uvodničarji prostor dobili ugledni osamosvojitelji. V danes tako priljubljeni košarkarski terminologiji bi jih imenovali "visoka peterka!" Janez Janša, Alojz Kovšca, Lojze Peterle, Igor Bavčar in Dimitrij Rupel. Besedila so prepredena z bojem proti pošasti komunizma, s tem pa se ponaša tudi glavno telo besedila, ki je usklajeno s kurikulumom domovinske vzgoje za četrte razrede osnovnih šol.
Naslovi poglavij so zaradi preglednosti natisnjeni z drugačno tipologijo, dodane so še fotografije in telo besedila. Zanimivo, da so lastna imena, ki nastopajo v besedilu, praviloma zapisana v poudarjeni pisavi, tako da bralcu, tudi če nima namena prebrati vsebine, v oko udari, kdo je kdo pri slovenski osamosvojitvi.
Zmagovalec je Janez Janša. Mož, ki je premagal najprej JLA, potem pa še zgodovino. Groba statistična analiza pokaže, da Janez Janša za eno samo omembo v knjižici premaga Milana Kučana. Janša ima deset omemb, Kučan pa devet. Ampak ob vsebinski analizi moramo ugotoviti, da je pet prvih Kučanovih omemb izrazito negativnih, saj opisujejo, kako je bivši predsednik počel svoje protiosamosvojitvene nečednosti, ki se v šesti omembi končajo z njegovo veleizdajo ob sprejeti "Deklaraciji za mir"!
Šele v sedmi, osmi in deveti omembi se Urbanija in sodelavci bivšega predsednika suhoparno usmilijo, nakar jim je ta naklonjenost vrnil z udeležbo na partizanskem mitingu ob praznovanju tridesete obletnice osamosvojitve, ki se je odvil na Trgu republike.
Izgubljeni latinski pregovor pravi: "Če dobiš pošto od države, beri!" Težava je le v tem, da Urbanija misli, kako mi mislimo, da ne vemo, kaj si on misli.
Povedano še drugače.
Od države smo te dni dobili trojno pošto. Vabilo na referendum, potrdilo o cepljenju in knjižico o slovenski osamosvojitvi.
Država naše bralne navade in intelekt nagovarja z manipulacijo, z odrešitvijo in z žalitvijo.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov