Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa na kratko o enem temeljnih vprašanj vsakdana, o katerem bomo lahko razpravljali med dolgimi obmorskimi večeri, ko nam bodo sončne opekline najedale kožo in komarji najedali človeško bistvo. Da ga zastavimo, moramo nekoliko korakov v času nazaj.
Pred leti nas je namreč največji politik levih in desnih socialdemokratov, bivši predsednik v vseh institucijah naše krhke demokracije, mislec in vplivnež Borut Pahor, poskušal priključiti na nemško-francoski vlak. Kot večina stvari v življenju, izvzemši preprodajo rabljenih vozil, mu kompozicija ni uspela. Takrat smo se vprašali "čemu", te dni pa smo vsaj delno dobili dogovor.
Nekaj tednov nazaj je v Franciji francoski policist med nadzorom prometa ustavil voznika in ga med postopkom ustrelil. Nekaj dni nazaj v Sloveniji sta med nadzorom prometa slovenski policist in policistka ustavila voznika, ki ju je med postopkom ustrelil.
Mogoče kdo poreče, da je hudič v podrobnostih … Da je v Franciji mladenič preminil, naša policistka pa je bila samo ranjena; a pri napadu s strelnim orožjem so to povsem nepotrebne podrobnosti. Ker ko gre krogla iz cevi, preidemo na koordinatni sistem z milimetri. V primeru francoskega mladeniča nekaj milimetrov bolj levo in bi preživel, v primeru slovenske policistke nekaj milimetrov nižje in proti desni in bi umrla. Tako da bistvo obeh dogodkov je identično, le razmerja so obrnjena. Hočemo povedati, da v Franciji policisti streljajo voznike, v Sloveniji pa vozniki policiste. In zaradi te – lahko jo imenujete tudi kulturne razlike – Pahorju ni uspelo izvoljenega ljudstva odpeljati na francosko-nemški vlak.
A ta teza se zdi celo za ohlapno radijsko oddajo nekoliko preveč enostavna, predvsem pa ne upošteva dogodkov, ki so se zgodili po obeh napadih. V Franciji vemo, kaj se je zgodilo; dvignil se je ogromen protestniški val, ki je na nasilje odgovoril z nasiljem in ko so celo sorodniki nasilno umorjenega pozivali k umiritvi razmer, češ da nasilje ni rešitev. V Sloveniji po napadu na policistko ni bilo nobenih protestov … Kako pa naj bi tudi bili? Mar naj bi šli ljudje na ulice in nasilno protestirali, ker smo državljani nasilni do policistov? Če bi bili načelni, bi morali storiti prav to, a se zdi, da je tak moralni kredit slovenska policija porabila med tem, ko je bila nasilna med sicer izvorno nenasilnimi protesti – najprej ob mariborskih dogodkih 2012, nazadnje pa med protesti v koronskem času … Kakorkoli, da nas preveč ne odnese iz glavnega toka zgodbe.
Slovenci nismo protestirali tako kot so Francozi. Kljub temu, da je šlo v francoskem primeru za nasilje institucije nad posameznikom, v slovenskem pa za nasilje posameznika nad institucijo, je nasilje v svojem golem bistvu vedno in predvsem nasilje. Moralno bi bili nenasilni protesti proti nasilju nad policistko enako upravičeni kot so bili francoski protesti, dokler so bili nenasilni. Seveda se protesti, ki trajajo dolgo, oziroma predolgo, praviloma spremenijo v svoje nasprotje. Nasilni protesti proti nasilju so enako absurdni, kot je pričakovati, da na Dolenjskem ustavljeni voznik ne bo nažgan.
Medtem ko po mnogih evropskih državah potekajo protesti ali protestne akcije proti nasilju, se v Sloveniji ne dogaja nič podobnega. Zakaj in čemu je tako?
Razlaga, ki jo ponujamo in za katero upamo, da je napačna, je hkrati razlaga, ki nas loči od omikanih evropskih narodov, in je tista cokla, ki je naš vagon zadržala na postaji ne glede na to, kako je postajni načelnik Pahor mahal z lopatico in piskal v piščalko.
Slovenci ne moremo protestirati proti nasilju, ker smo z njim tako prežeti, da je nemogoče, kako bi protestirali proti nečemu tako zraščenem z nami, da je postalo neodtujljiv del naše narodne zavesti!
Kritik poreče, da gre za prazne marnje, saj se pri nas ne streljamo, ne pobijamo tako intenzivno in uspešno, kot kje drugod po zahodnem svetu. Mogoče res; a čeprav tudi na tem področju napredujemo in se od klasičnega nasilja sekire, alkohola in ljubosumja premikamo k mafijskim umorom in ostalim sofisticiranim nasilnim rabotam, je slovensko nasilje posebno nasilje. Je bolj anonimno nasilje, ki bi ga nepoučeni stežka ločil od zares slabih manir. Obrekovanja, zmerjanja, medvrstniško, sosedsko, medijsko in nasilje neučinkovitih institucij ter tem podobna nasilja, ki nikoli ne bodo privedla do epohalnih bitk in sijočih zmag, a so prav tako boleča, nasilna, nepravična in za družbo hromeča nasilja, kot je streljanje vse naokrog. Nasilje malih narodov se pač razlikuje od nasilja velikih, ki imajo lestvico nasilja vzpostavljeno, če ne drugače, skozi imperialno zgodovino.
Ko je oni voznik nameril orožje v policistko, so ga krasili trije konstitutivni elementi slovenskega nasilja, ki jih kot družba ne le toleriramo, temveč kot narod tudi ujčkamo: alkohol, pomanjkljivi kultura in vzgoja ter absolutno nespoštovanje institucij.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa na kratko o enem temeljnih vprašanj vsakdana, o katerem bomo lahko razpravljali med dolgimi obmorskimi večeri, ko nam bodo sončne opekline najedale kožo in komarji najedali človeško bistvo. Da ga zastavimo, moramo nekoliko korakov v času nazaj.
Pred leti nas je namreč največji politik levih in desnih socialdemokratov, bivši predsednik v vseh institucijah naše krhke demokracije, mislec in vplivnež Borut Pahor, poskušal priključiti na nemško-francoski vlak. Kot večina stvari v življenju, izvzemši preprodajo rabljenih vozil, mu kompozicija ni uspela. Takrat smo se vprašali "čemu", te dni pa smo vsaj delno dobili dogovor.
Nekaj tednov nazaj je v Franciji francoski policist med nadzorom prometa ustavil voznika in ga med postopkom ustrelil. Nekaj dni nazaj v Sloveniji sta med nadzorom prometa slovenski policist in policistka ustavila voznika, ki ju je med postopkom ustrelil.
Mogoče kdo poreče, da je hudič v podrobnostih … Da je v Franciji mladenič preminil, naša policistka pa je bila samo ranjena; a pri napadu s strelnim orožjem so to povsem nepotrebne podrobnosti. Ker ko gre krogla iz cevi, preidemo na koordinatni sistem z milimetri. V primeru francoskega mladeniča nekaj milimetrov bolj levo in bi preživel, v primeru slovenske policistke nekaj milimetrov nižje in proti desni in bi umrla. Tako da bistvo obeh dogodkov je identično, le razmerja so obrnjena. Hočemo povedati, da v Franciji policisti streljajo voznike, v Sloveniji pa vozniki policiste. In zaradi te – lahko jo imenujete tudi kulturne razlike – Pahorju ni uspelo izvoljenega ljudstva odpeljati na francosko-nemški vlak.
A ta teza se zdi celo za ohlapno radijsko oddajo nekoliko preveč enostavna, predvsem pa ne upošteva dogodkov, ki so se zgodili po obeh napadih. V Franciji vemo, kaj se je zgodilo; dvignil se je ogromen protestniški val, ki je na nasilje odgovoril z nasiljem in ko so celo sorodniki nasilno umorjenega pozivali k umiritvi razmer, češ da nasilje ni rešitev. V Sloveniji po napadu na policistko ni bilo nobenih protestov … Kako pa naj bi tudi bili? Mar naj bi šli ljudje na ulice in nasilno protestirali, ker smo državljani nasilni do policistov? Če bi bili načelni, bi morali storiti prav to, a se zdi, da je tak moralni kredit slovenska policija porabila med tem, ko je bila nasilna med sicer izvorno nenasilnimi protesti – najprej ob mariborskih dogodkih 2012, nazadnje pa med protesti v koronskem času … Kakorkoli, da nas preveč ne odnese iz glavnega toka zgodbe.
Slovenci nismo protestirali tako kot so Francozi. Kljub temu, da je šlo v francoskem primeru za nasilje institucije nad posameznikom, v slovenskem pa za nasilje posameznika nad institucijo, je nasilje v svojem golem bistvu vedno in predvsem nasilje. Moralno bi bili nenasilni protesti proti nasilju nad policistko enako upravičeni kot so bili francoski protesti, dokler so bili nenasilni. Seveda se protesti, ki trajajo dolgo, oziroma predolgo, praviloma spremenijo v svoje nasprotje. Nasilni protesti proti nasilju so enako absurdni, kot je pričakovati, da na Dolenjskem ustavljeni voznik ne bo nažgan.
Medtem ko po mnogih evropskih državah potekajo protesti ali protestne akcije proti nasilju, se v Sloveniji ne dogaja nič podobnega. Zakaj in čemu je tako?
Razlaga, ki jo ponujamo in za katero upamo, da je napačna, je hkrati razlaga, ki nas loči od omikanih evropskih narodov, in je tista cokla, ki je naš vagon zadržala na postaji ne glede na to, kako je postajni načelnik Pahor mahal z lopatico in piskal v piščalko.
Slovenci ne moremo protestirati proti nasilju, ker smo z njim tako prežeti, da je nemogoče, kako bi protestirali proti nečemu tako zraščenem z nami, da je postalo neodtujljiv del naše narodne zavesti!
Kritik poreče, da gre za prazne marnje, saj se pri nas ne streljamo, ne pobijamo tako intenzivno in uspešno, kot kje drugod po zahodnem svetu. Mogoče res; a čeprav tudi na tem področju napredujemo in se od klasičnega nasilja sekire, alkohola in ljubosumja premikamo k mafijskim umorom in ostalim sofisticiranim nasilnim rabotam, je slovensko nasilje posebno nasilje. Je bolj anonimno nasilje, ki bi ga nepoučeni stežka ločil od zares slabih manir. Obrekovanja, zmerjanja, medvrstniško, sosedsko, medijsko in nasilje neučinkovitih institucij ter tem podobna nasilja, ki nikoli ne bodo privedla do epohalnih bitk in sijočih zmag, a so prav tako boleča, nasilna, nepravična in za družbo hromeča nasilja, kot je streljanje vse naokrog. Nasilje malih narodov se pač razlikuje od nasilja velikih, ki imajo lestvico nasilja vzpostavljeno, če ne drugače, skozi imperialno zgodovino.
Ko je oni voznik nameril orožje v policistko, so ga krasili trije konstitutivni elementi slovenskega nasilja, ki jih kot družba ne le toleriramo, temveč kot narod tudi ujčkamo: alkohol, pomanjkljivi kultura in vzgoja ter absolutno nespoštovanje institucij.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Neveljaven email naslov