Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o prihajajočih stavkah, protestih, prekinitvah dela in podobnem, ki bodo v kratkem doleteli naš pravosodni sistem. Kot vemo, so že in še bodo zaradi sodniških plač v kratkem protestirali sodniki, daleč od prekinitve dela pa niso, zaradi tožilskih plač, niti tožilci. Tako bomo v praksi občutili temeljni aksiom vsakega pravosodnega sistema, ki se glasi: »Če ni tožnika, ni sodnika!« In če lahko to biblično vodilo še nekoliko parafraziramo, velja tudi naslednje: »Če ni sodnika, ni tožnika!« Ker ko sodniki stavkajo, nima smisla, da se tožilci trudijo. Kot tudi sodniki ne bi sodili, če jim tožilci na dan stavke ne bi dostavljali potrebnega materiala. Ampak to so teoretski modeli funkcioniranja pravosodja, ki jih v rimskem pravu najlepše opisuje stara resnica, imenovana: »Qui non laborat, non comedet«, kar se v vulgarnih jezikih bere »Kdor ne dela, naj ne je!«
Ampak kaj vse to pomeni v praksi? Stavkajoči elementi pravosodja, se pravi sodniki in tožniki, imajo to nesrečo, da z napovedjo stavke natančno povedo kriminalcem, kdaj naj storijo zločin. Se pravi, če mislite koga umoriti, kaj ukrasti, vlomiti, kaj poneveriti, oškodovati družbeno premoženje ali biti koruptivni, je najboljši mogoči čas za to sodniška ali pa tožilska stavka. Pravosodje vas ta čas ne bo zmožno ne preganjati ne obsoditi, ker se bo borilo za višje osebne dohodke. Sodstvo sicer žuga s prstom, da je takšno razmišljanje širjenje nezadovoljstva in ščuvanje javnosti proti sodnikom, ampak kolikor razumemo delovanje sistema, je v sodni dvorani ena stran vedno ekstremno nezadovoljna, druga pa z delom sodnikov ekstremno zadovoljna. Skoraj pravilo pa je, da nihče ni zadovoljen z delom tožilcev. Tako da kriminalci vseh slovenskih pokrajin, Ljubljane pa še posebej: sodniška stavka je priložnost, da jo odnesete brez večjih posledic …
Zadeva pa se močno zaplete, ker vemo, da se bo v prihodnjih dneh odvila še zdravniška stavka. Se pravi, če ste kriminalec, je zelo dobro biti aktiven v času sodniške stavke, če pa ste bolnik, je v času zdravniške stavke modro biti neaktiven … Če je odsotnost sodnika z dela za kriminalca blagor, je odsotnost zdravnika z dela za bolnika pokora. Kar nas pripelje do znane resnice … V tej državi gre najboljše zdravim kriminalcem in najslabše bolnim poštenjakom. Tako je to.
Ampak poglejmo še globlje v nedrje sodniških kut, kjer se skriva bistvo problema … Bistvo problema je odločba ustavnega sodišča, ki je povedalo, kako naj bo s sodniškimi plačami. Se pravi, da naj bodo višje, kot so zdaj. Kar je logično, kajti sodnik sodniku, akoravno ustavno sodišče ni del pravosodnega sistema, ne izkljuje oči – oziroma mu ne zmanjša plače. Sodniki oz. njihovi predstavniki zato pravijo, da če ne bodo imeli višjih plač, je to zavračanje odločbe ustavnega sodišča, ter posledično teptanje in nasploh grdo početje s pravno državo. Kar nas pripelje do incestuoznega kroga, ki se glasi: »Pravna država je s stališča tistih, ki so poklicani, da jo ščitijo, teptana od tistih, ki ne upoštevajo navodila o pravni državi, ki so jih dali tisti, ki so poklicani za to, da jo ščitijo.«
In ker je pravna država pojem, iz katerega ni da bi v obskurni radijski oddaji brili norce, se zresnimo in poglejmo, kaj vse lepega piše v ustavi – v primeru, da bo ustavnemu sodišču treba izdati ustavno odločbo še za koga drugega, ne le samo za sodnike. Ustava pravi, da je Slovenija socialna država, kar pomeni, da bi godila ena ustavna odločba še za vse tiste, ki tega člena ustave ravno ne občutijo na svoji koži. Se pravi za vse tiste, ki niso ne sodniki ne tožilci, ne zdravniki ne pripadniki katere poklicnih skupin, ki s socialnim statusom nimajo neposrednih težav …
Ker kakorkoli obrnemo, so možje in žene, sodniki, tožilci, zdravniki in podobni, ki se spravljajo stavkat tokrat, člani družbene elite; in njihove višje plače bodo ob bolj veselem potrošništvu le še povečale socialni prepad med revnimi in bogatimi v tej deželi. Socialni prepad pa na srečo nima ničesar opraviti s pravno državo, ki ji je vseeno zanj. Ima pa nekaj malega opraviti z moralo.
Obstaja pa možnost, po kateri bi lahko neposredno razbremenili sodnike, zmanjšali njihovo trdo in čezmerno delo in jih manj obremenjene naredili zadovoljne s sedanjimi plačami … Za to bi se morali Slovenci nehati tožiti za vsaki pasji drekec pekec. Česar pa seveda ne bomo storili …
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o prihajajočih stavkah, protestih, prekinitvah dela in podobnem, ki bodo v kratkem doleteli naš pravosodni sistem. Kot vemo, so že in še bodo zaradi sodniških plač v kratkem protestirali sodniki, daleč od prekinitve dela pa niso, zaradi tožilskih plač, niti tožilci. Tako bomo v praksi občutili temeljni aksiom vsakega pravosodnega sistema, ki se glasi: »Če ni tožnika, ni sodnika!« In če lahko to biblično vodilo še nekoliko parafraziramo, velja tudi naslednje: »Če ni sodnika, ni tožnika!« Ker ko sodniki stavkajo, nima smisla, da se tožilci trudijo. Kot tudi sodniki ne bi sodili, če jim tožilci na dan stavke ne bi dostavljali potrebnega materiala. Ampak to so teoretski modeli funkcioniranja pravosodja, ki jih v rimskem pravu najlepše opisuje stara resnica, imenovana: »Qui non laborat, non comedet«, kar se v vulgarnih jezikih bere »Kdor ne dela, naj ne je!«
Ampak kaj vse to pomeni v praksi? Stavkajoči elementi pravosodja, se pravi sodniki in tožniki, imajo to nesrečo, da z napovedjo stavke natančno povedo kriminalcem, kdaj naj storijo zločin. Se pravi, če mislite koga umoriti, kaj ukrasti, vlomiti, kaj poneveriti, oškodovati družbeno premoženje ali biti koruptivni, je najboljši mogoči čas za to sodniška ali pa tožilska stavka. Pravosodje vas ta čas ne bo zmožno ne preganjati ne obsoditi, ker se bo borilo za višje osebne dohodke. Sodstvo sicer žuga s prstom, da je takšno razmišljanje širjenje nezadovoljstva in ščuvanje javnosti proti sodnikom, ampak kolikor razumemo delovanje sistema, je v sodni dvorani ena stran vedno ekstremno nezadovoljna, druga pa z delom sodnikov ekstremno zadovoljna. Skoraj pravilo pa je, da nihče ni zadovoljen z delom tožilcev. Tako da kriminalci vseh slovenskih pokrajin, Ljubljane pa še posebej: sodniška stavka je priložnost, da jo odnesete brez večjih posledic …
Zadeva pa se močno zaplete, ker vemo, da se bo v prihodnjih dneh odvila še zdravniška stavka. Se pravi, če ste kriminalec, je zelo dobro biti aktiven v času sodniške stavke, če pa ste bolnik, je v času zdravniške stavke modro biti neaktiven … Če je odsotnost sodnika z dela za kriminalca blagor, je odsotnost zdravnika z dela za bolnika pokora. Kar nas pripelje do znane resnice … V tej državi gre najboljše zdravim kriminalcem in najslabše bolnim poštenjakom. Tako je to.
Ampak poglejmo še globlje v nedrje sodniških kut, kjer se skriva bistvo problema … Bistvo problema je odločba ustavnega sodišča, ki je povedalo, kako naj bo s sodniškimi plačami. Se pravi, da naj bodo višje, kot so zdaj. Kar je logično, kajti sodnik sodniku, akoravno ustavno sodišče ni del pravosodnega sistema, ne izkljuje oči – oziroma mu ne zmanjša plače. Sodniki oz. njihovi predstavniki zato pravijo, da če ne bodo imeli višjih plač, je to zavračanje odločbe ustavnega sodišča, ter posledično teptanje in nasploh grdo početje s pravno državo. Kar nas pripelje do incestuoznega kroga, ki se glasi: »Pravna država je s stališča tistih, ki so poklicani, da jo ščitijo, teptana od tistih, ki ne upoštevajo navodila o pravni državi, ki so jih dali tisti, ki so poklicani za to, da jo ščitijo.«
In ker je pravna država pojem, iz katerega ni da bi v obskurni radijski oddaji brili norce, se zresnimo in poglejmo, kaj vse lepega piše v ustavi – v primeru, da bo ustavnemu sodišču treba izdati ustavno odločbo še za koga drugega, ne le samo za sodnike. Ustava pravi, da je Slovenija socialna država, kar pomeni, da bi godila ena ustavna odločba še za vse tiste, ki tega člena ustave ravno ne občutijo na svoji koži. Se pravi za vse tiste, ki niso ne sodniki ne tožilci, ne zdravniki ne pripadniki katere poklicnih skupin, ki s socialnim statusom nimajo neposrednih težav …
Ker kakorkoli obrnemo, so možje in žene, sodniki, tožilci, zdravniki in podobni, ki se spravljajo stavkat tokrat, člani družbene elite; in njihove višje plače bodo ob bolj veselem potrošništvu le še povečale socialni prepad med revnimi in bogatimi v tej deželi. Socialni prepad pa na srečo nima ničesar opraviti s pravno državo, ki ji je vseeno zanj. Ima pa nekaj malega opraviti z moralo.
Obstaja pa možnost, po kateri bi lahko neposredno razbremenili sodnike, zmanjšali njihovo trdo in čezmerno delo in jih manj obremenjene naredili zadovoljne s sedanjimi plačami … Za to bi se morali Slovenci nehati tožiti za vsaki pasji drekec pekec. Česar pa seveda ne bomo storili …
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Neveljaven email naslov