Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Coprnica Ursula je sedela na vrhu Slivnice, servisirala metlo, vkuhavala ozimnico in poskušala sestaviti Evropsko komisijo. Na srečo so bile po Evropi poplave, ki tradicionalno povečujejo njeno priljubljenost, na nesrečo pa se je sestavljanje komisije zapletlo, kar povečuje njeno nejevoljo. Namreč coprnica Ursula je bila kljub vsem magičnim napojem, čarovni palici, urokom in coprnijam že nekaj dni prek roka, v katerem bi morala komisijo predstaviti. In nič ni kazalo, da ji bo v kratkem uspelo. Kajti eno so coprnije, druga pa je aritmetika. In ta zadnja je neusmiljena, kar je coprnico tako jezilo, da je v slepi jezi malo priredila podatke o gospodarski rasti v Evropi.
Poglejmo natančno številke, ki jezijo coprnico Ursulo.
Kandidati, ki bodo sestavljali komisijo, na čelu katere bo jezdila na svoji metli, morajo imeti nekatere lastnosti, ki so sicer za večino ljudi manj pomembne, za bruseljsko coprniško smetano pa bistvene.
Lastnosti kandidata, med katerimi se mora odločati coprnica Ursula, so naslednje:
- kandidat je lahko moški ali ženska,
- kandidat je lahko politično levi ali desni,
- s kandidatom je lahko zadovoljna Ursula, ne pa vlada, ki ga predlaga,
- s kandidatom je lahko zadovoljna vlada, ki ga predlaga, ne pa Ursula.
Možnost, da bi bili s kandidatom zadovoljni tako vlada posamezne države kot tudi coprnica Ursula praktično ni, možnost, da bi bila s kandidatom nezadovoljna tako vlada kot Ursula, pa se zdi bedasta celo za Bruselj.
Tako se mora torej coprnica Ursula pri vsakem kandidatu odločiti med šestnajstimi možnostmi. Se pravi; kandidat je lahko politično levi moški kot politično leva ženska, ali pa politično desna ženska in politično desen moški … in tako naprej in tako nazaj po skrivnih hodnikih coprniške statistike. In če število možnosti pri posameznem kandidatu, med katerimi se mora odločati coprnica Ursula, pomnožimo s številom kandidatov, ki naj bi sestavljali Evropsko komisijo, dobimo neverjetno število 432 kombinacij, ki jih mora upoštevati coprnica Ursula, da sestavi komisijo.
Zato pa je bila coprnica Ursula slabe volje, ko je na gori Slivnica servisirala metlo in vkuhavala ozimnico.
Ampak za trenutek pustimo coprnico samo z njenimi kadrovskimi akrobacijami in se posvetimo še nekaterim drugim zanimivim vidikom izbire kandidatov za evropske komisarje, ki se zdijo nekoliko skrivnostni in zaviti v coprniško meglo.
Sprijaznili smo se, da v Bruslju uporabljajo posebno vrsto demokratičnega napoja, po katerem državljani Evrope nimamo nobenega vpliva na to, kdo bodo komisarji, ki nam bodo rezali "kruha tankega, da se vidi skoz njega"! In kljub temu se evropska komisija vodi kot demokratično izbran organ. Čeprav se vzorno udeležimo evropskih volitev – ki se kažejo kot en velik karierni sejem za elito – je na koncu jasno, da se naša evropska usoda, vsaj glede upravljanja z Evropo, v resnici reže na državnozborskih volitvah. Se pravi, da bi bilo pošteno, če že ne demokratično, ako bi stranke, ki tekmujejo na državnozborskih volitvah, pri nabirki obljub, načrtov, strategij in programov jasno povedale tudi, kdo bo njihov kandidat za evropskega komisarja. Če Evropo dojemamo količkaj resno in če resnično menimo, da je povezava politično-gospodarski koncept, ki nas bo popeljal v svetlejšo prihodnost, potem je takšna obljuba skoraj nujna.
Po drugi strani pa spet nepotrebna, saj je jasno, da bo kandidat za komisarja eden izmed nacionalnih supermanov ali super žensk. Teh pa tudi v teh ekstra potentnih časih v posameznih državah članicah ni ravno v izobilju.
Kako drugače, kot da pošiljamo za kandidata vsevednega multipraktika, si predstavljati dejstvo, da imamo evidentirane kandidate prej, preden izvemo, kateri resor bomo dobili. Samo kot teoretični model; Marta Kos, ki se trenutno kuha v kotlu coprnice Ursule, bi lahko dobila tako ribištvo kot človekove pravice. Ali pa širitev. Tako pričakujemo od nje, oziroma vemo, da se spozna na migracijske navade polenovk kot na zakonodajo političnega azila ali urejenost javnih financ v Črni Gori.
In ko smo prej naštevali kriterije, po katerih coprnica Ursula izbira svoje kandidate, je neverjetno, kako kvalifikacij oziroma usposobljenosti za posamezno področje sploh ni med njimi. Se pravi, da so kriteriji spola, politične opredelitve in osebne presoje tako vlade, kot Ursule pomembnejši od strokovne primernosti posameznega kandidata. Prejšnji poskus Slovenije je bil računovodja. Ker nismo vedeli, kateri resor je namenjam Sloveniji, bi se mu lahko mirno zgodilo, da bi mu bil dodeljen resor "spodbujanje evropskega načina življenja"! Kaj pa si računovodje mislijo o Evropskem načinu življenja, pa je tako ali tako jasno iz evropskega načina življenja, ki ga živimo trenutno.
Coprnica Ursula je zavzdihnila in v lonec z ozimnico zamešala še nekaj mačje dlake. Potem se je odločila, da bo komisijo izbrala s coprniškim urokom, ki se zmeraj obnese.
Stopila je po čarobno palico in z mogočnim glasom začela kriliti po zraku: "Am, bam, pet podgan, štiri miši, v uh me piši!"
Ko je končala in smo Evropejci dobili komisijo, se je spravila k načrtom, kako se maščevati velikemu vešču iz Lenarta v Slovenskih goricah, ki ji je povzročil vse te težave.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Coprnica Ursula je sedela na vrhu Slivnice, servisirala metlo, vkuhavala ozimnico in poskušala sestaviti Evropsko komisijo. Na srečo so bile po Evropi poplave, ki tradicionalno povečujejo njeno priljubljenost, na nesrečo pa se je sestavljanje komisije zapletlo, kar povečuje njeno nejevoljo. Namreč coprnica Ursula je bila kljub vsem magičnim napojem, čarovni palici, urokom in coprnijam že nekaj dni prek roka, v katerem bi morala komisijo predstaviti. In nič ni kazalo, da ji bo v kratkem uspelo. Kajti eno so coprnije, druga pa je aritmetika. In ta zadnja je neusmiljena, kar je coprnico tako jezilo, da je v slepi jezi malo priredila podatke o gospodarski rasti v Evropi.
Poglejmo natančno številke, ki jezijo coprnico Ursulo.
Kandidati, ki bodo sestavljali komisijo, na čelu katere bo jezdila na svoji metli, morajo imeti nekatere lastnosti, ki so sicer za večino ljudi manj pomembne, za bruseljsko coprniško smetano pa bistvene.
Lastnosti kandidata, med katerimi se mora odločati coprnica Ursula, so naslednje:
- kandidat je lahko moški ali ženska,
- kandidat je lahko politično levi ali desni,
- s kandidatom je lahko zadovoljna Ursula, ne pa vlada, ki ga predlaga,
- s kandidatom je lahko zadovoljna vlada, ki ga predlaga, ne pa Ursula.
Možnost, da bi bili s kandidatom zadovoljni tako vlada posamezne države kot tudi coprnica Ursula praktično ni, možnost, da bi bila s kandidatom nezadovoljna tako vlada kot Ursula, pa se zdi bedasta celo za Bruselj.
Tako se mora torej coprnica Ursula pri vsakem kandidatu odločiti med šestnajstimi možnostmi. Se pravi; kandidat je lahko politično levi moški kot politično leva ženska, ali pa politično desna ženska in politično desen moški … in tako naprej in tako nazaj po skrivnih hodnikih coprniške statistike. In če število možnosti pri posameznem kandidatu, med katerimi se mora odločati coprnica Ursula, pomnožimo s številom kandidatov, ki naj bi sestavljali Evropsko komisijo, dobimo neverjetno število 432 kombinacij, ki jih mora upoštevati coprnica Ursula, da sestavi komisijo.
Zato pa je bila coprnica Ursula slabe volje, ko je na gori Slivnica servisirala metlo in vkuhavala ozimnico.
Ampak za trenutek pustimo coprnico samo z njenimi kadrovskimi akrobacijami in se posvetimo še nekaterim drugim zanimivim vidikom izbire kandidatov za evropske komisarje, ki se zdijo nekoliko skrivnostni in zaviti v coprniško meglo.
Sprijaznili smo se, da v Bruslju uporabljajo posebno vrsto demokratičnega napoja, po katerem državljani Evrope nimamo nobenega vpliva na to, kdo bodo komisarji, ki nam bodo rezali "kruha tankega, da se vidi skoz njega"! In kljub temu se evropska komisija vodi kot demokratično izbran organ. Čeprav se vzorno udeležimo evropskih volitev – ki se kažejo kot en velik karierni sejem za elito – je na koncu jasno, da se naša evropska usoda, vsaj glede upravljanja z Evropo, v resnici reže na državnozborskih volitvah. Se pravi, da bi bilo pošteno, če že ne demokratično, ako bi stranke, ki tekmujejo na državnozborskih volitvah, pri nabirki obljub, načrtov, strategij in programov jasno povedale tudi, kdo bo njihov kandidat za evropskega komisarja. Če Evropo dojemamo količkaj resno in če resnično menimo, da je povezava politično-gospodarski koncept, ki nas bo popeljal v svetlejšo prihodnost, potem je takšna obljuba skoraj nujna.
Po drugi strani pa spet nepotrebna, saj je jasno, da bo kandidat za komisarja eden izmed nacionalnih supermanov ali super žensk. Teh pa tudi v teh ekstra potentnih časih v posameznih državah članicah ni ravno v izobilju.
Kako drugače, kot da pošiljamo za kandidata vsevednega multipraktika, si predstavljati dejstvo, da imamo evidentirane kandidate prej, preden izvemo, kateri resor bomo dobili. Samo kot teoretični model; Marta Kos, ki se trenutno kuha v kotlu coprnice Ursule, bi lahko dobila tako ribištvo kot človekove pravice. Ali pa širitev. Tako pričakujemo od nje, oziroma vemo, da se spozna na migracijske navade polenovk kot na zakonodajo političnega azila ali urejenost javnih financ v Črni Gori.
In ko smo prej naštevali kriterije, po katerih coprnica Ursula izbira svoje kandidate, je neverjetno, kako kvalifikacij oziroma usposobljenosti za posamezno področje sploh ni med njimi. Se pravi, da so kriteriji spola, politične opredelitve in osebne presoje tako vlade, kot Ursule pomembnejši od strokovne primernosti posameznega kandidata. Prejšnji poskus Slovenije je bil računovodja. Ker nismo vedeli, kateri resor je namenjam Sloveniji, bi se mu lahko mirno zgodilo, da bi mu bil dodeljen resor "spodbujanje evropskega načina življenja"! Kaj pa si računovodje mislijo o Evropskem načinu življenja, pa je tako ali tako jasno iz evropskega načina življenja, ki ga živimo trenutno.
Coprnica Ursula je zavzdihnila in v lonec z ozimnico zamešala še nekaj mačje dlake. Potem se je odločila, da bo komisijo izbrala s coprniškim urokom, ki se zmeraj obnese.
Stopila je po čarobno palico in z mogočnim glasom začela kriliti po zraku: "Am, bam, pet podgan, štiri miši, v uh me piši!"
Ko je končala in smo Evropejci dobili komisijo, se je spravila k načrtom, kako se maščevati velikemu vešču iz Lenarta v Slovenskih goricah, ki ji je povzročil vse te težave.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Neveljaven email naslov