Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
27.julija 1988 se je končal proces proti četverici (Janša, Borštner, Tasić, Zavrl). Obsojence je na Roški cesti, kjer je bilo vojaško sodišče, pričakala množica ljudi. Tam je bila tudi radijska ekipa, v kateri je bil naš nekdanji novinar Matjaž Albreht. Po poslušanju posnetka radijskega prenosa iz leta 1988, ki mu lahko tudi vi prisluhnete v tej epizodi, Matjaž Albreht ugotavlja, da se je v dobrih tridesetih letih marsikaj spremenilo: ''Velikokrat se s prijatelji in kolegi čudimo temu, kaj je lahko iz tega nastalo. Enostavno mi ni jasno. Tega si res nisem mogel predstavljati. Kaj so takrat, ko so prišli ven, fantje izjavljali, kako so bili navdušeni nad svobodo, nad množico.''
Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.
Kaj so takrat, ko so prišli ven, fantje izjavljali, kako so bili navdušeni nad svobodo, nad množico
27. julija 1988 se je končal proces proti četverici (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl). Obsojence je na Roški cesti, kjer je bilo vojaško sodišče, pričakala množica ljudi. Tam je bila tudi radijska ekipa, v kateri je bil naš nekdanji novinar Matjaž Albreht.
"Objava vesti o aretaciji je bila za medije problematična, čeprav je bil Janez Janša kandidat za predsednika mladinske organizacije (ZSMS). Prvi dan te novice Radio Ljubljana ni objavil. Ne vem točno zakaj, si pa mislim zakaj."
Matjaž Albreht pravi, da je v eni izmed publikacij zasledil, kako so ljudje od vseh dogajanj najbolj spremljali ravno sojenje na vojaškem sodišču v Ljubljani.
"Ta zasluga je šla ravno Radiu Ljubljana, ker je bil v slovenskem prostoru edini medij, ki je tako podrobno poročal o tej zadevi."
V radijski hiši so morali o vsakem prispevku pred objavo obvestiti glavnega urednika, se spominja Matjaž prvih dni afere, kasneje pa so se stvari na radiu malo unesle.
"Zapleti z vojsko so bili resna stvar."
Po poslušanju posnetka radijskega prenosa iz leta 1988, ki je uspel preživeti do danes, Matjaž Albreht ugotavlja, da se je marsikaj spremenilo v teh tridesetih letih.
"Velikokrat se s prijatelji in kolegi čudimo temu, kaj je lahko iz tega nastalo. Enostavno mi ni jasno. Tega si res nisem mogel predstavljati. Kaj so takrat, ko so prišli ven, fantje izjavljali, kako so bili navdušeni nad svobodo, nad množico."
27.julija 1988 se je končal proces proti četverici (Janša, Borštner, Tasić, Zavrl). Obsojence je na Roški cesti, kjer je bilo vojaško sodišče, pričakala množica ljudi. Tam je bila tudi radijska ekipa, v kateri je bil naš nekdanji novinar Matjaž Albreht. Po poslušanju posnetka radijskega prenosa iz leta 1988, ki mu lahko tudi vi prisluhnete v tej epizodi, Matjaž Albreht ugotavlja, da se je v dobrih tridesetih letih marsikaj spremenilo: ''Velikokrat se s prijatelji in kolegi čudimo temu, kaj je lahko iz tega nastalo. Enostavno mi ni jasno. Tega si res nisem mogel predstavljati. Kaj so takrat, ko so prišli ven, fantje izjavljali, kako so bili navdušeni nad svobodo, nad množico.''
Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.
Kaj so takrat, ko so prišli ven, fantje izjavljali, kako so bili navdušeni nad svobodo, nad množico
27. julija 1988 se je končal proces proti četverici (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl). Obsojence je na Roški cesti, kjer je bilo vojaško sodišče, pričakala množica ljudi. Tam je bila tudi radijska ekipa, v kateri je bil naš nekdanji novinar Matjaž Albreht.
"Objava vesti o aretaciji je bila za medije problematična, čeprav je bil Janez Janša kandidat za predsednika mladinske organizacije (ZSMS). Prvi dan te novice Radio Ljubljana ni objavil. Ne vem točno zakaj, si pa mislim zakaj."
Matjaž Albreht pravi, da je v eni izmed publikacij zasledil, kako so ljudje od vseh dogajanj najbolj spremljali ravno sojenje na vojaškem sodišču v Ljubljani.
"Ta zasluga je šla ravno Radiu Ljubljana, ker je bil v slovenskem prostoru edini medij, ki je tako podrobno poročal o tej zadevi."
V radijski hiši so morali o vsakem prispevku pred objavo obvestiti glavnega urednika, se spominja Matjaž prvih dni afere, kasneje pa so se stvari na radiu malo unesle.
"Zapleti z vojsko so bili resna stvar."
Po poslušanju posnetka radijskega prenosa iz leta 1988, ki je uspel preživeti do danes, Matjaž Albreht ugotavlja, da se je marsikaj spremenilo v teh tridesetih letih.
"Velikokrat se s prijatelji in kolegi čudimo temu, kaj je lahko iz tega nastalo. Enostavno mi ni jasno. Tega si res nisem mogel predstavljati. Kaj so takrat, ko so prišli ven, fantje izjavljali, kako so bili navdušeni nad svobodo, nad množico."
To je zgodba o glasbeni skupini Ekatarina Velika iz Beograda, znani tudi s kratico EKV. Delovala je med letoma 1982 in 1994. Pet njenih članov je umrlo mladih. 30 let pozneje imajo še vedno veliko oboževalcev in skoraj kulten status. Tudi v Sloveniji. Kakšen je fenomen skupine, kako je (bila) povezana s Slovenijo, kakšna je njena glasbena zapuščina in zakaj ima tak vpliv tudi pri mlajši generaciji, ki je ni nikoli videla živo? S sopotniki in sodobniki skupine v različnih krajih nekdanje Jugoslavije osmišljamo, kako je Ekatarina Velika spreminjala svet do konca pesmi … Kako je opazovati zvezde z Milanom, s katero slovensko družino je Magi muzicirala na jadranskem otoku, kakšen smisel za humor je imel Bojan, kdo v Ljubljani za lastno veselje in navdih preigrava Ekatarino Veliko. Sogovorniki: Dušan Vesić, Aleksandar Žikić, Anja Rupel, Esad Babačić, Ivan Fece Firči, Miha Hawlina, člani benda Repetitor, Husein Hasanefendić Hus, Dani Bavec, Mile Kekin, Tamara Milošević. Radijski dokumentarec o skupini Ekatarina Velika v produkciji Vala 202 je nastajal v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Avtorji so: Luka Hvalc, Jan Grilc (oba Val 202) in Lucijan Zalokar (Delo).
Kulturni center Pekarna v Mariboru deluje že 30 let. Nekdanja vojašnica, specializirana za peko kruha, je zdaj zanesljivo pribežališče alternativne kulture in misli. V pekarni avtonomne mariborske kulture se mesi kakovosten program, ekipa za zdaj uspešno odvrača tudi politične in kapitalske pritiske. Obiskali smo različna prizorišča, se pogovarjali s prvoborci in aktivnimi uporabniki. Tudi o ozadjih imen kluba Gustaf in bukvarne Ciproš, pa o grafitu, ki je aktualnega župana privabil v Pekarno z dvema sprejema.
Komunikatorka znanosti Ljubov Kostova je bila članica zadnje bolgarske odprave na Antarktiko, kjer so jo osupnile ledene gore. Ker so neverjetno lepe, velike in barvite. Prikazujejo se v 500 odtenkih bele. Bolgarija ima na otoku Livingstone kot edina balkanska država antarktično bazo že od leta 1988. Gre za enega izmed paradnih projektov države, ki v znanost in raziskovanje sicer vlaga veliko manj od evropskega povprečja.
Sofija je v zadnjih letih postala tudi zelo grafitarsko mesto. V bolgarsko prestolnico prihajajo najboljši svetovni ustvarjalci uličnih poslikav. Veliko je družbeno-kritičnih in angažiranih muralov. Eden izmed ustvarjalcev je tudi študent režije, ki nosi kapo z napisom Filmar.
Giannis Tzikas je lastnik manjšega bara ob košarkarskem igrišču v atenski soseski Sepolia. Prav tam so začeli igrati tudi bratje Antetokounmpo. Pomembno vlogo v njihovi karieri je imel prav gospod Tzikas, ki je poleg košarke tudi velik ljubitelj spačkov. Po Atenah nas je zapeljal z vijolično-črnim, ki je bil pred več kot 50 leti izdelan v Kopru. Giannis Tzikas je svojega spačka že peljal tudi na obisk na slovensko obalo.
Nikos Panagiotou je profesor novinarstva na Aristotelovi univerzi v Solunu, ki je z 80 tisoč študenti največja v Grčiji. Kakšne so posledice ukinitve grške javne radiotelevizije zaradi varčevalnih ukrepov pred desetletjem in zakaj je Grčija na lestvici svobode medijev najslabša med članicami Evropske unije.
Solun je drugo največje grško mesto. Lega ob morju, bogata zgodovina in veliko mladih prebivalcev, mu dajejo poseben šarm. Pri spomeniku Aleksandru Velikemu se družimo s skejterji in obiščemo kampus največje grške univerze, ki nosi ime po filozofu Aristotelu.
Danae Sioziou je večkrat nagrajena grška pesnica. Tik pred padcem Berlinskega zidu se je rodila v Nemčiji, ko je šla v šolo, so se z družino vrnili v Grčijo. V atenski četrti Ampelokipi se s pogledom na akropolo pogovarjamo o poeziji, demokraciji, dolgem repu finančne krize iz leta 2010, življenju v labirintih Aten …
V zadnjem delu serije o SURS-u predstavljamo nekaj podrobnosti o mednarodni vpetosti Statističnega urada Republike Slovenije, ki je sestavni del evropskega statističnega sistema, statističnega sistema Združenih narodov, dejaven pa je tudi v OECD, mednarodnih strokovnih združenjih in v mednarodnih razvojnih projektih.
O popisih prebivalstva pripoveduje Tina Žnidaršič iz oddelka za demografske statistike in življenjsko raven, ki se spominja, kako so potekali klasični popisi, opisuje pa tudi dolgoletne priprave SURS-a na uvedbo registrskih popisov, ki v Sloveniji potekajo od leta 2011 naprej. Registrski popis je način priprave celovitih podatkov o prebivalstvu, gospodinjstvih in stanovanjih, ne da bi bilo za to potrebno dodatno zbiranje podatkov na terenu, saj statistiki povežejo že obstoječe podatke iz različnih registrov in baz.
Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je v preteklosti podatke zbiral le s pomočjo terenskih anketarjev, danes pa uporablja še številne druge načine zbiranja.
Analiza obiskanosti spletne strani Statističnega urada Republike Slovenije je pokazala, da uporabnike najbolj zanimajo podatki o plačah. Za usklajevanje plač in socialnih transferjev z rastjo cen se uporablja indeks cen življenjskih potrebščin, ki je od leta 1998 uradna mera inflacije v Sloveniji. Tudi zato so podatki, ki jih SURS zbira, obdeluje in objavlja, tako zelo pomembni.
Statistični urad Republike Slovenije objavlja podatke, ki so namenjeni različnim uporabnikom. Zadnja leta je dejaven in prepoznaven tudi na družbenih omrežjih. Z objavami in še s številnimi drugimi aktivnostmi SURS izboljšuje našo statistično pismenost.
Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je v osemdesetih letih vodilo dvanajst generalnih direktoric in direktorjev, najdaljši staž pa je imel Tomaž Banovec, ki je statistični urad vodil 22 let. SURS je od ustanovitve leta 1944 do danes sedemkrat zamenjal svoj uradni naziv. Najdaljše in najbolj zapleteno ime je imel urad od leta 1951 do 1953, imenoval se je Republiški zavod za statistiko in evidenco pri Gospodarskem svetu Vlade Ljudske republike Slovenije.
Statistični urad Republike Slovenije (SURS), glavni izvajalec in koordinator slovenske državne statistike, je tovarna verodostojnih podatkov. V prvi epizodi nanizanke o statističnem uradu, ki je bil ustanovljen 19. avgusta 1944, nam SURS predstavlja Zala Jakša iz oddelka za odnose z uporabniki.
Na Hvaru se prav vsako popoldne na balinišču dobiva druščina otoških upokojencev. Med njimi je tudi nekdanji natakar Joško. V senci se pogovarjamo o turizmu, dobri hrani, cenah, tudi o nepalskem poštarju in zakaj se raje kot v morju hladijo na kavču.
Grše je najbolj vroče ime dalmatinske hiphopovske scene. Na rtu Sustipan v Splitu se pogovarjamo o muziki, veri, depresiji, nogometu, drogah … O vplivu morja in južne mentalitete.
To je zgodba o Trenti iz Dalmacije. Leta 1988 se je v kraju Trpanj, na severni strani polotoka Pelješac, odprl pristaniški bife, poimenovan po slovenski ledeniški dolini. Kako se je Trenta znašla na Pelješcu in na Korčuli?
Še pred začetkom poletne vročice si prikličemo občutek olajšanja ljudi z morja, ko pod jesen ptice pripravljajo kovčke za na pot. In pada voda z oblakov na strehe avtov in na dežnikaste ljudi. Ko veter liže palmi liste, takrat Zavese plešejo jazz balet. To je zgodba o komadu skupine Zmelkoow.
Anja je naslov komada skupine Parni Valjak iz Zagreba. Opisuje jezikovno izkušnjo slovenske pomladi iz sredine osemdesetih let. Anja je tudi simbol mladosti in privlačnosti neke generacije, ko je imela ljubezen isti jezik za vse.
Neveljaven email naslov