Korenine Slovenske demokratske stranke segajo v sindikalno dogajanje leta 1987, ko je France Tomšič stopil na čelo spontane stavke Litostrojevih delavcev. Ti so izrekli "nezaupnico režimskemu sindikatu", Tomšič pa nedemokratični ureditvi.

Takrat so v Jugoslaviji vladale precej slabe gospodarske in socialne razmere (hiperinflacija v tistočih odstotkih, težja dostopnost do osnovnih dobrin), zato je komunistična oblast izgubljala podporo tudi v delavskem sloju. Februarja 1989 so bile razmere zrele za ustanovitev Socialdemokratske zveze, predhodnice današnjega SDS-a.
Konec istega leta je bila na podlagi štirih strank oblikovana koalicija Demos, katere osnovni cilj je bila slovenska osamosvojitev. V njej so bili Slovenska demokratična zveza (SDZ, ki se je pozneje z Igorjem Bavčarjem na čelu deloma stopil z LDS-om); Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS, pozneje SDS); Krščansko-socialna zveza (KSZ, predhodnica SKD-ja in NSi-ja) ter Kmečka zveza (KZ ali danes SLS). To so bile stranke slovenske pomladi.

1. redni kongres
Pred prvimi svobodnimi, demokratičnimi volitvami se je takrat še stranka Jožeta Pučnika zbrala na svojem prvem rednem kongresu. 24. februarja, v napetih dneh osamosvajanja, Pučnik ni puščal dvoma: treba je uveljaviti novo slovensko ustavo, slovenske vojake iz vojašnic JLA po Jugoslaviji vrniti domov, prav tako slovenske politike in predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije. Oblast "vlada na star način in z istimi ljudmi," je bil oster do oblastnikov.
Med na kongresu izvoljenimi člani predsedstva se najde precej znanih imen. Matjaž Šinkovec, dolgoletni diplomat, je Slovenijo več kot desetletje predstavljal v številnih zahodnih državah in vodil Sovo. Andrej Magajna je bi član predsedstva Demosa, danes pa je vodja Krščanskih socialistov Slovenije. France Tomšič je istega leta ustanovil prvo sindikalno centralo Neodvisnost (pozneje KNSS), politično pot je začel tudi Branko Grims.
A kot v svoji knjigi z naslovom 20 let pomladi SDS piše Milan Zver, je stranka kljub "največjemu intelektualnemu potencialu znotraj Demosa" med ljudmi dobila razmeroma nizko podporo. Zmagali so Krščanski demokrati Lojzeta Peterleta, SDSS pa je dobil "borih" osem odstotkov. Kljub temu je Demos po prvih volitvah 8. aprila 1990 prevzel oblast. V takratni družbenopolitični zbor so bili na njegovi listi med drugim izvoljeni France Bučar, Spomenka Hribar, Janez Janša, Rajko Pirnat, Anton Tomažič, Hubert Požarnik in Anton Peršak. V Zboru občin se pod imenom Demos najde Marcel Štefančič.
Ko Pučniku ni uspelo prevzeti vlade, se je na predsedniških volitvah decembra 1990 pomeril z Milanom Kučanom in - izgubil. Le nekaj mesecev pozneje, ko je stranka praznovala prvo obletnico, so v evidencah našteli okoli 3.000 članov.
"Pisala se je slovenska zgodovina"
Aprila 1992 je bilo počasi jasno, da se je povezovanje t. i. pomladnih strank v Demosu izpelo. Z leti sta izstopila SKD in SDZ z Bavčarjem na čelu, Janez Janša pa je iz Bavčarjeve barke prestopil k politično precej bližjemu Pučniku. In ga nadomestil. Predsedstvo stranke so napolnila nova znana imena, kot so sociolog Matej Makarovič, zgodovinar Janko Prunk, znani "disident" in s časopisom pretepeni Ivo Hvalica. Stranka je takrat predvsem iskala identiteto, je zapisal Zver, saj je v imenu ime, ki je na desnem polu "zbujalo sumničenje", levi pol pa kljub temu zanj ne bi volil: "SDSS je prevzemala vrednote zahodnoevropske socialne demokracije, ki ima korenine v krščanstvu."
"Skupaj bomo zmogli"
SDSS je namreč takrat kot prvo vrednoto v volilnem programu leta 1992 navajal dobro tržno gospodarstvo, "znane lastnike" za podjetja in zavračal zadolževanje na ramenih davkoplačevalcev. "Razen za izgradnjo infrastrukture," so zapisali. Z obsežnimi javnimi deli so nameravali reševati takrat perečo brezposelnost (101.821 ljudi brez dela). Tudi o vseh preostalih točkah programa je Pučnikova stranka zapisala: "Ker je program konkreten, ga boste lahko preverjali in zahtevali pojasnila."
Zmogli so svojo najnižjo točko sploh
Pojasnila je po parlamentarnih volitvah leta 1992 od stranke potencialno zahtevalo le pičlih 3,33 odstotka volivcev. SDSS se je komaj prebil v parlament in imel najnižjo podporo v svoji zgodovini. Kljub temu jim je skozi trda pogajanja uspelo doseči "enakopravno" sodelovanje v vadi Janeza Drnovška. A tudi to ni trajalo doglo.

Začetek obdobja Janeza Janše
Kjer so rasle korenine stranke, v Litostroju, je na tretjem kongresu maja 1993 Janez Janša na predsedniškem mestu nasledil Pučnika. Čezenj je zaradi slabega rezultata spustil nekaj pikrih kritik, med drugim: "Medtem ko se je Pučnik posvečal širšemu projektu Demosa, so se prvaki drugih strank predvsem posvetili k izgradnji lastnih strank." Janša je presodil, da je stranka preveč sledila stopinjam evropskega socialdemokratstva. V predsedstvu stranke je svojo vidno politično kariero začel Rudolf Petan, v strokovnem svetu pa Milan Zver, danes poslanec v Evropskem parlamentu.
Začetek prve od številnih afer
Janša je v Drnovškovi vladi opravljal funkcijo obrambnega ministra, a ne za dolgo. Odnosi v koaliciji so se vedno bolj zaostrovali, v podobno smer se je premikalo ozračje na relaciji SDSS - SKD. Janša je opozarjal na "mafizacijo" Slovenije, še posebej v procesu privatizacije. Prišlo je do odkritja velikih količin orožja na mariborskem letališču, SDSS pa je zahteval, naj se afera čim prej razišče. Podali so pobudo za protikorupcijsko gibanje. Po Zverovi oceni je zares počilo pri naslednjem koraku - pri procesu reševanja slovensko-jugoslovanskih dolgov pri tujih bankah.
Depala vas
Zelo napeto je postalo marca 1994, ko so uslužbenci Janševega ministrsta za obrambo ujeli sodelavca ministrstva za notranje zadeve, ki je imel zaupne vojaške dokumente. Drnovšek je Janšo zamenjal, SDSS je zapustil vlado. In ljudstvo je šlo na ulice. Po Ljubljani se je podalo več kot 20.000 demonstrantov, ki so se raztezali od Prešernovega trga prek Kongresnega do Trga Republike. Kljub protestom pozno v noč in poznejšemu odkritju, da so bili dokumenti ponarejeni, je bil Janša zamenjan. SDS je začel dolgotrajno obdobje opozicijskega delovanja.
"Čas je za spremembe"
Leto pred volitvami 1996 so bili v stranki prepričani, da se po Sloveniji dogaja proces plenjenja in da je skrajni čas za spremembe. Po volilnih anketah, ki so jim nakazovale celo zmago, so pipravili istoimenski volilni program (v dveh delih 1 - 2). Že takrat so opozarjali na naraščajoče zadolževanje ter da "več kot polovico javnega dolga sestavljajo dolgovi Nove Ljubljanske banke in Nove Kreditne banke Maribor".

'Ne' sodelavcem tajnih služb
Stranki se je na 4. kongresu v Topolščici pridružila stranka Narodnih demokratov Marjana Vidmarja, obenem pa je bil vstop vanjo prepovedan vsem, ki so kdaj koli sodelovali s tajnimi službami.
Janša na volitvah za položaj predsednika stranke dobil 94-odstotno podporo. Med znane člane predsedstva stranke so se zavihteli novinar Danilo Slivnik, zdravnik Tine Velikonja, Miha Brejc (danes podpornik Državljanske liste).
K temeljnim vrednotam stranke so dodali domoljubje, zaradi česar so v delu javnosti prejeli kritike o fašistoidnosti.

"Za poštene volitve"
Volilni sistem ni pravičen, so bili prepričani v SDSS-u. Posegli so po institutu referenduma, čigar začetek je podprlo več kot 40.000 volivcev. Na sami izvedbi je večina glasovala za strankin predlog dvokrožnega večinskega volilnega sistema. Zgodba pa se je kljub temu zapletla, saj končna sprememba ustave, kot jih je pozneje izglasovala leva koalicija, ni zares sledila na referendumu izraženi volji ljudstva.
Pucko na delu
Pomladne stranke so na parlamentarnih volitvah imele 45 glasov. Manjšinska poslanca sta napovedala podporo mandatarstvu Drnovška, nato pa je nenadoma poslanec SKD-ja Ciril Pucko prestopil na drugo stran in Drnovšku omogočil nov mandat. V vladi je sodeloval tudi takrat precej močen SLS na čelu z Marjanom Podobnikom.
SDSS se je (tudi zato) odločil za otoplitev odnosov z drugo pomladno stranko, SKD-jem, manifestacija pa je bila skupna podpora kandidatu za predsednika države Jožetu Berniku. Kučan je zmagal že v prvem krogu.
Pučniku čast
Pred novim tisočletjem se je stranka na 5. kongresu znova zazrla v osamosvojitvene ideale. Pučnika so postavili na mesto častnega predsednika, v ospredje pa Majniško deklaracijo. Ta po Janševem mnenju ni bila v celoti izpolnjena.

Naproti Evropi z levico na čelu
Prihodnost je - tako kot levica - videl v zvezi Nato in Evropski uniji. Tudi zato stranka začela poudarjati vrednote konsenza in sodelovanja za razvoj. Tako levica kot desnica sta enotno podprli vstop v evroatlantske povezave, proces pa je izpeljala levica. Na volitvah leta 2000 je namreč z veliko prednostjo zmagal LDS. SDSS je bil skoraj za polovico zadaj, moč sta izgubljala tudi SLS in SKD. Predsednik vlade je postal Anton Rop, ki je Janšo obtožil, da se je s hrvaškim premirjem Ivom Sanaderjem dogovarjal o incidentih v Piranskem zalivu.
Naprej, a brez Hvalice
"7. kongres je potekal v ne najbolj prijaznih razmerah," je v svoji knjigi zapisal Milan Zver. Le 15 odstotkov podpore naproti LDS-ovim 36 odstotkov je stranki prineslo nejevoljo in kisle obraze. Janša se je odločil konsolidirati stranko. Članstvo je postavil pred izbiro: ali on ali Ivo Hvalica. Če bi ga izvolili v izvršni odbor, bi se sam odpovedal vodenju stranke. "Zdaj imamo en program, en statut in ena programska izhodišča ter dva pogleda na to, kako graditi stranko v prihodnje. Če bosta ta dva pogleda v prihodnjem izvršilnem odboru, bo to neenotna in neučinkovita stranka, in sam takšne stranke ne mislim voditi," je izjavil. Članstvo je sledilo njemu, Hvalica pa je po dolgih letih neutrudnega govorništva v parlamentu postal neutruden kritik Janše.
Brezigarjeva ogrozila Drnovška
Obdobje postopnega zatona LDS-a se je začelo z odhodom Drnovška na mesto predsednika republike. Leta 2002 je mesto premierja prepustil Ropu, sam pa se z Bučarjem, Jelinčičem, Francetom Arharjem in drugimi pomeril na volitvah. V drugi krog se je presenetlivo uvrstila Barbara Brezigar (danes državna tožilka), kjer jo je Drnovšek prehitel s 65 odstotki glasov. To je bil manjši obliž na rane desnice, ki je šla opogumljena naprej. Ko je na volitvah v Evropski parlament leta 2004 zmagala nova krščanska stranka (NSi), je to dalo desnici krila.
Nič več socialni
Prva odmevnejša poteza je bila odstranitev besede 'Socialna' iz imena. S tem je stranka poudarila svojo desno usmeritev in se distancirala od stranke Boruta Pahorja, ki je od Združene liste prišla do - Socialnih demokratov.
Na krilih zmage
"In zmaga je tisto nedeljo vendarle prišla. Prepričljivo in veličastno. Občutek, ki je bil primerljiv z zmago Demosa na prvih volitvah," je zapisal Zver. SDS je leta 2004 z zmago v vlado popeljal koalicijo pomladnih strank z dodatkom upokojenske stranke DeSUS. "Čeprav smo se kandidati za ministrske resorje čutili suvereni vsak na svojem področju, je bil izziv vendarle izjemen. Pred nami je bilo veliko negotovosti. Ne nazadnje nas ni čakala samo zapuščina LDS in vodenje Slovenije, ampak tudi vodenje EU-ja," je izjavil Zver. 8. kongres stranke v letu 2005 je bil namenjen predvsem pripravam na ta, za Slovenijo zgodovinski projekt. Janša v tem času ni vodil le stranke in države, temveč je predsedoval tudi Evropski uniji. Slovenija se je naglo razvijala, blaginja je naraščala, BDP je rasel. Obenem se je napihoval tudi balon nerealne rasti. Temelji za začetek krize so bili postavljeni.
Afera Patria
Ko je le malo pred volitvami leta 2008 na dan izbruhnila afera Patria, je po mednarodni skupnosti že zavel prvi piš svetovne krize. SDS-ov program za parlamentarne volitve je bil naslovljen "Slovenija na pravi poti", toda pot je tisti trenutek vodila v brezno, ki je zares nastopilo le leto pozneje.
V SDS-u so obenem prepričani, da so jih ravno zapisi v največjem slovenskem časopisu, da je Patria v Sloveniji podkupovala in da je denar stekel ravno v to stranko, stali volitev leta 2008. S prestola jih je izrinila druga Socialna demokracija. Pahorjeva.
Hud udarec je prejel še eden izmed ključnih pomladnih osamosvojiteljev, Lojze Peterle. Kljub skupni podpori desnih strank je leta 2007 na predsedniških volitvah presenetljivo izgubil proti tedaj javnosti dokaj nepoznanemu kandidatu levice, Danilu Türku. Po porazu je odgovornost zvrnil na "nepriljubljeno" vlado Janše, ki ga je podprla.
Pahor ob vsem tem ni imel lahkega dela. Spopasti se je moral z eno največjih kriz v sodobni zgodovini, za nameček pa je bil upad BDP-ja v Sloveniji med največjimi v Evropi. Tudi zato, ker je Pahorjeva vlada drugo za drugim zavračala opozicijske predloge, so trdili v SDS-u. Ko je SDS skupaj s sindikati družno nastopil proti vladnim zakonom na t. i. superreferendumski nedelji, se je Pahorjeva koalicija notranje zamajala in sesula.
SDS se je s programom 10+100, kar naj bi ponazarjalo ključne ukrepe, podal na predčasne volitve. Program na volitvah ni prinesel glavne nagrade.
Ob 1. kongresu stranke se je Slovenija spoprijemala z bitko za lastno suverenost. Ob jubilejnem, 10. kongresu iz mednarodne skupnosti letijo zadnja opozorila pred morebitnim prihodom zloglasne trojke, ki bi državo olajšala za ekonomsko suverenost.
Ali bodo odločitve, sprejete na kongresu, obdržale SDS še naprej kot stalnico slovenskega političnega prostora ter po članstvu največjo stranko, pa bo pokazal čas.