Mučno dolgoletno reševanje slovensko-hrvaškega mejnega spora je bogatejše za novo epizodo. Predsednik meddržavnega sodišča, francoski akademik Ronny Abraham, ki ga je naša država šele prejšnji teden imenovala za abritra arbitražnega sodišča, je ponedeljek odstopil z mesta arbitra, o čemer je bila slovenska vlada obveščena šele v sredo. "Odstop Ronnyja Abrahama s položaja arbitra v arbitraži med Slovenijo in Hrvaško obžalujemo, razlogov zanj ne razumemo," so popoldne zapisali v vladnem sporočilu za javnost. "Upamo, da bo sodišče v popolni sestavi kmalu nadaljevalo svoje delo in ga tudi končalo," so še zapisali v vladi in napovedali, da bo Slovenija pravočasno sprejela odločitev o imenovanju novega arbitra.

Kaj pomeni odstop arbitra Abrahama za nadaljevanje arbitražnega postopka, se je v Odmevih z nekdanjima zunanjima ministroma Ivom Vajglom in Dimitrijem Ruplom pogovarjal Igor E. Bergant.

Doktor Rupel, v TV Dnevniku ste ta najnovejši manever v tej arbitražni zgodbi označili za uspeh hrvaške diplomacije. Kako lahko to razumemo, kot neuspeh slovenske diplomacije?

Torej, če imam prav in če gre res za hrvaški scenarij in če slovenska diplomacija ni opravila svojega dela tako, kot bi morala, potem sem seveda zelo žalosten. Imam vtis, da gre pri tej stvari vedno bolj, mislim, da tudi javnosti razumljivo, razmerje. Gre za slovensko pravično stvar in gre za hrvaško zvračanje krivde na Slovenijo, gre za eno celo vrsto enih manevrov, kot ste jih pravilno imenovali na hrvaški strani, da bi se izognili oziroma da bi se izmotali iz arbitražnega sporazuma. Imam vtis, kot da bi lahko Slovenija ravnala nekoliko bolj preudarno, in to bo tudi moj nasvet, če ga bo kdo hotel poslušati, za prihodnje ravnanje. O tem morda nekoliko več pozneje.

Gospod Vajgl, kakšen je vaš pogled na to? Zakaj je po vašem mnenju akademik Abraham, ki je vendar izjemno ugleden mednarodni pravnik, tako hitro spremenil mnenje? Kaj se je zgodilo konec tedna?

Po tistem, ko je dal svojo privolitev in povedal, da želi s svojim sodelovanjem v arbitražnem sodišču pravzaprav pomagati dvema državama, članicama Evropske unije, da rešita svoj problem, po tistem se je zgodil hrvaški izstop iz arbitražnega postopka in zgodil se je tudi odstop ali pa izstop hrvaškega arbitra Budislava Vukasa, ki je pravzaprav svoj izstop tudi pomazoril z izjavo, ki jo je dal v hrvaških časopisih, kjer je rekel, da je arbitražno sodišče imelo namen Hrvaški odtujiti nekaj njenega teritorija. Ta izjava je seveda škandalozna, ker govori o tem, da gospod Vukas ni imel zaupanja v sodišče, v katerem je bil član, da ni imel zaupanja v sam sodni postopek, ki se odvija na podlagi argumentov, na podlagi argumentacije, ki sta jo predložili obe strani, ampak je, ne vem, na podlagi česa, sklepal, da bo hrvaška stran dobil manj, kot so pričakovali. To je ta rdeča nit, ki jo je tudi doktor Rupel omenil.

Hrvaška arbitražnega sporazuma nikoli ni marala. Vanj je privolila zaradi tega, ker si je želela v Evropsko unijo, in po tistem dominira teza, ki jo slišimo te dni. Hrvaška je končno enakopravna, Slovenci nam nimajo kaj diktirati. Ampak poglejmo naprej. Radi bi slišali vajini mnenji o tem, kako naj slovenska diplomacija in politika nasploh ravna v prihodnje? Doktor Rupel, mi vas želimo poslušati. Kako si predstavljate, kako bi morala ravnati slovenska vlada, zunanje ministrstvo in politika nasploh?

Zdaj sem v položaju, ko težko konkretno predlagam, pa vendarle, mislim si, da bi morala slovenska politika biti nekoliko bolj enotna, bolj spretna, bolj drzna, bolj ostra. Mislim, da bi bilo treba na vladni ravni, potem pa seveda tudi na ravni zunanjega ministrstva sestaviti neko strateško skupino, ki bi naredila načrt prihodnjih korakov, nekakšen nacionalni načrt za ureditev odnosov s Hrvaško. Mislim, da je treba odnose s Hrvaško urediti. Slovenija ima kar precej sredstev na razpolago, predvsem pa upam, da tudi sposobne diplomate. Sam ne bi najemal več nobenih tujih arbitrov in tujih pomagačev. Mislim, da Slovenci in naša diplomacija, vsaj v principu dobro poznamo problem in da bi lahko bili uspešni. Poglejte, Slovenija je bila v preteklosti, ko je šlo za različne sporazume, različne faze naših odnosov, od sporazuma Drnovšek- Račan, bele knjige do tega, da smo privolili v arbitražo v Haagu, bila ves čas zelo korektna, zelo spravljiva, celo zelo plemenita. Mi nismo uporabljali vojaškega besednjaka, tudi zaradi tega ne, ker verjamemo v mirno reševanje sporov, kot tudi velevajo mednarodno pravo in mednarodne inštitucije. Mislim, da diplomacijo in ta korektnen pristop lahko nadaljujemo, vendarle se moramo dobro pripraviti na vse faze postopka v prihodnje. V teh fazah bodo prišli trenutki, ko bo Slovenija že spet na tem, da odloča o hrvaških stvareh, o Schengenu, o evru in tako naprej. Mi smo najboljše priložnosti sicer zamudili, vendarle nekaj priložnosti za to, da se dogovorimo, tudi na oster način, še obstaja.

Gospod Vajgl, kakšen je vaš pogled? Vidim, da se vajini mnenji z doktor Ruplom razlikujeta pri morebitni določitvi novega arbitra. Zakaj se zavzemate za tujega strokovnjaka?

Zaradi kredibilnosti. Mislim, da sta tako Slovenija kot Hrvaška izgubili kredibilnost v tem celem postopku. Pravzaprav smo dokazali, da bomo težko nepristranski, če sodelujemo v takšnem procesu ali pa tudi, kadar bomo objektivni in dejansko nepristranski, bo sumničenje na drugi strani, bodo takšne ali drugačne obtožbe, ki so postale del folklore v naših odnosih. Sem za to, da razmišljamo strateško, strinjam se z doktorjem Ruplom. Treba bi bilo dejansko stakniti glave in skupaj dati ves potencial, ki ga imamo na tem področju. Situacija je krizna, nihče nima razloga, da se veseli neuspehov, ampak kot rečeno, mislim, da bi nadaljevali tam, kjer je pravzaprav končalo arbitražno sodišče, ki je reklo: a: da želi nadaljevati, b: da bo, če ne bo šlo drugače, imenovalo samo dva arbitra, in c: imamo Evropsko komisijo in vrsto evropskih držav, ki so nam dale vedeti, da želijo rešiti ta problem, in to po poti, po kateri se je začel reševati, arbitražnega sodišča.

Gospod Vajgl, doktor Rupel je govoril tudi o politični enotnosti. Vsaj v prvih odzivih je ni bilo kaj dosti zaznati. Politično enotnost v vladi bo premier Cerar težko zagotovil brez predsednika DeSUS-a, ki je zunanji minister, vendar pa glede na vse to, kar se je dogajalo, kako dolgo lahko zunanji minister še po vsem tem opravlja svojo funkcijo?

Nisem opazil nobenih načelnih razhajanj v stališčih zunanjega ministra in premierja. Imata vsak svoje polje odgovornosti in znotraj tega oba funkcionirata. Mislim, da v koaliciji ni treba iskati dlake v jajcu, ko gre za enotnost. Verjamem pa, da je pomembno, da se o tako pomembnem projektu dogovarja vlada z opozicijo, da je to nacionalni projekt in da prevzame vsak svojo odgovornost in tudi vnese svoje znanje, svoje izkušnje. Imamo dolgo zgodbo, zlasti pa imamo dolgo zgodbo hrvaških prevar in odstopanj od podpisanih dogovorov. Na podlagi tega bi se bilo treba modro dogovoriti za strategijo.

Doktor Rupel, omenili ste politično enotnost. Ali je ta mogoča tudi z aktualno zasedbo v vladi? Ne bi rad zdaj grenil te že tako zagrenjene in neprijetne zgodbe še s kakšnimi ostrimi političnimi izjavami.

Rekel bi samo to, da je igra resna, da hrvaška igra neko igro proti Sloveniji, da se je treba tega zavedati. Ne strinjam se, čeprav se večinoma strinjam z gospodom Vajglom, vendarle v eni točki. Ne vem, če gospod Vukas ni počel marsičesa, kar očitajo nam. Veste, to, da je prišlo do takšnega razvoja dogodka, govori tudi o tem, da je prihajalo do političnih pritiskov na sodišče s hrvaške strani. Kar govori gospod Vukas in to, kar je izjavil o tem, ko je odstopil, dokazuje, da gre in da je šlo in da morda bo še šlo za politične pritiske. Seveda, Hrvaška bi rada Slovenijo stisnila v kot. Slovenija si tega ne more dovoliti. Mislim, da je skrajni čas, da napnemo vse moči, kar jih imamo, in pač poskušamo rešiti problem. Rešiti ga je treba, zavedati pa se je treba tudi, da je to neka nevarna igra.