Poglejmo konkreten primer. Marko, prejemnik denarne socialne pomoči, ni plačal položnice za vodo, ker mu je preprosto zmanjkalo denarja. Zato mu vodovodno podjetje pošlje opomin. Ker ne plača niti tega, vodovodno podjetje na sodišču vloži predlog za izvršbo. Upnik je upravičen do zneska s položnice, zato sodišče izda sklep o izvršbi in ga pošlje banki, pri kateri ima Marko odprt račun.

Banka ob vpogledu na transakcijski račun ugotovi, da izvršba ni mogoča, saj dolžnik prejema le socialno pomoč in nima drugih dohodkov, zakon pa določa, da so socialna pomoč, starševski in otroški dodatek ter podobni socialni transferji izvzeti iz izvršb. Upnik, vodovodno podjetje, torej z Markovega računa ne more biti poplačan.

Za ugotovitev, da ne more biti poplačan, pa banka zaračuna 30 evrov in jih brez težav trga z Markovega bančnega računa. Poleg vode Marko ni zmogel plačati tudi položnice za elektriko in plin, to pomeni tri neizvršljive izvršbe. In trikrat 30 evrov, ki mu jih zaračuna banka.

Marko je le eden izmed tistih, ki se iz meseca v mesec odločajo med plačilom položnic in nakupom hrane v trgovini. Ni jih malo, pravi predsednica Zveze prijateljev mladine Moste-Polje Anita Ogulin. "Banke trgajo ljudem edini vir preživetja in s tem onemogočajo življenje predvsem otrokom, družinam, najšibkejšim v družbi."

Ministrstvo že dolgo išče rešitev
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se te problematike zavedajo in zanj že dolgo iščejo rešitev. Toda posluha za težave najšibkejših pri bankah očitno ni. "Pogovarjali smo se z Združenjem bank Slovenije in ministrstvom za finance, pa tudi z nevladnimi organizacijami, centri za socialno delo in drugimi, ki poznajo stiske ljudi," pravi sekretarka z ministrstva za delo Martina Vuk. "Na žalost razen tega, da so zaznali problem in izrazili skrb, rešitve ne ponujajo."

Ena izmed mogočih rešitev, ki jo zdaj predlagajo na ministrstvu, je avtentična razlaga zakona o izvršbah. To razlago bi morali sprejeti poslanci in tako odločiti, da iz najosnovnejših sredstev, kakršna je socialna pomoč, ni mogoče niti poplačilo bank. "Namen tega, da so nekatere vrste dohodkov izvzete iz izvršbe, je ravno ta, da človeku, ki jih dobi, ostanejo, ker so nujno potrebne za preživetje. Sicer iz izvršbe ne bi bile izvzete," pravi Vukova.

Socialne prejemke, kot so denarna socialna pomoč, starševski in otroški dodatek, bi upravičenci prejemali na posebne kartice, s katerih bi lahko dvigovali denar, vanj pa ne bi mogel poseči nihče - ne upniki (niti država) ne banke. Če rešitev z avtentično razlago ne bo mogoča, bodo socialne kartice uvedli do konca letošnjega leta, zagotavljajo na ministrstvu. Avtentično razlago zakona o izvršbi in zavarovanju naj bi v parlamentu sprejeli v naslednjih mesecih. Če se to iz katerega koli razloga ne bi zgodilo, pa imajo na ministrstvu rezervni načrt, s katerim bi prav tako zaščitili prejemnike socialne pomoči - vzpostavili bodo sistem socialnih kartic.

Zakaj je opomin cenejši od poziva k plačilu?
Vse pogosteje ljudi razburjajo tudi stroški za opomine oziroma pozive k plačilu, ki so lahko celo višji od glavnice dolga. Poglejmo še en primer. Ker Marta ni plačala položnice za rezervni sklad stanovanjskega bloka, v katerem živi, je od upravitelja, podjetja SPL, prejela poziv k plačilu.

Mesečno vplačilo v rezervni sklad znaša dobrih 10 evrov, za pisni poziv pa je upravitelj zaračunal 7,2 evra. Ko se je pritožila, je začudeno ugotovila, da je upravitelj ravnal zakonito, saj ji je poslal poziv k plačilu, in ne opomina.

"Zakon o varstvu potrošnikov v 27. členu določa, da strošek opomina, ki ga lahko podjetje zaračuna potrošniku za opravljeno storitev ali prodano blago, ne sme presegati stroška za pripravo takega opomina oziroma največ višine zamudnih obresti. Stroški opomina tako v večini primerov ne znašajo niti en evro," pojasnjuje Alenka Kosec s tržnega inšpektorata. Toda neplačnika v rezervni sklad ni mogoče opomniti z opominom, temveč le s pozivom k plačilu.