V torek, 23. aprila, ob 15.00 se bo iztekel rok, v katerem lahko devetošolci, ki se letos vpisujejo v srednje šole, svojo prvotno prijavo še prenesejo na kakšno drugo šolo ali program. Za tiste, ki kolebajo med srednjo strokovno šolo ali gimnazijo, je odločitev posebej težka. Lahko se namreč zgodi, da se bo za dijake s poklicnimi maturami dostop do nekaterih, predvsem univerzitetnih študijev, močno omejil. Morda že v prihodnjem šolskem letu 2025/26, kar pomeni, da bo podobna usoda lahko doletela tudi dijake, ki so že vpisani v prvi, drugi ali tretji letnik srednjih poklicnih ali strokovnih šol. Čeprav gre za veliko spremembo, natančnega odgovora, kaj se bo zgodilo, kot kaže, nima nihče od odločevalcev.

In kaj je "isto strokovno področje"?

Problematika je sila zapletena celo za poznavalce težave. Zelo poenostavljeno rečeno se lahko dijaki z opravljeno splošno maturo vpišejo na kateri koli program, tisti s poklicno, ki opravijo še dodatni, 5. maturitetni predmet, pa so doslej imeli tudi kar precej širok nabor visokošolskih in tudi univerzitetnih programov. Nekatere fakultete so to delale povsem po črki zakona, nekatere so vpis zastavile bolj široko, a so vse vpletene institucije tako stanje dovoljevale, tudi zaradi nedorečene zakonodaje.

Njena največja težava je 38. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis), ta na univerzitetne programe poleg vpisa s splošno maturo dovoljuje tudi vpis s poklicno in s 5. predmetom, a pod pogojem, da sta srednja šola in izbrana fakulteta "z istega strokovnega področja". Toda kaj je "isto strokovno področje", ni definirano in tudi zato je praksa prinesla različne interpretacije pravil, ki so se izvajala vrsto let, vse do lani, ko je bil tik pred vpisom na fakultete ta onemogočen tistim dijakom, ki so se po poklicni maturi želeli odločiti za področje študija, ki je precej odstopalo od področja njihove srednješolske izobrazbe, oz. na univerzitetne študije. In takrat je težava prvič odmevala tudi v javnosti.

Kaj se je zgodilo?

Vloga Nakvisa – Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu – je, da visokošolske zavode akreditira, njihovo delovanje uskladi z evropsko zakonodajo in preveri, ali ustanove upoštevajo slovensko. Uspešna akreditacija med drugim tudi omogoča, da imajo diplomanti javno veljavne diplome. Pri Nakvisu so se že leta 2018 lotili težave neskladnosti vpisnih pogojev na fakultete z zakonodajo.

"To je že kar stara zakonska določba, ki se dolgo časa ni izvajala. Kdo je zdaj za to kriv? V prvi meri visokošolski zavodi, ki so pač zaradi različnih razlogov ocenili, da želijo pridobiti več študentov in se zaradi tega na to določbo niso ozirali. Po drugi strani vsako leto ob vpisu ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo, daje soglasje k tekstu vpisa, v katerem so tudi opredeljeni pisni pogoji. In ne vem, iz katerih razlogov je ministrstvo ves čas dajalo soglasje, čeprav stvar ni bila zakonsko urejena," pojasnjuje direktor Nakvisa Franci Demšar. Ker so institucije prelagale odgovornosti z druge na drugo, je ocenil, da bo uveljavitev najbolj elegantno vpeljana ob običajnem petletnem potrjevanju akreditacij, a so nov položaj fakultete zelo slabo razložile bodočim študentom, čeprav je to njihova naloga, meni sogovornik. In zato je bila lani odmevnost ob neuspešnih poskusih vpisa dijakov na nekatere univerzitetne programe toliko večja.

Pri Nakvisu seveda razumejo različne argumente obeh strani, tako tiste, ki si na fakultetah želijo študente z veliko predznanja, kar naj bi zagotovila splošna matura, kot druge, ki opozarjajo, da morajo devetošolci odločitev za poklicno usmeritev sprejeti zelo mladi, zato togo zapiranje dostopa do študijskih smeri ni najustreznejše. Hkrati pa poudarjajo, da o pogojih za vpis vendarle ne odloča Nakvis: "Nakvis ni zato, da bo razmišljal o vsebini. Nakvis je v okviru svojih pooblastil tista ustanova, ki pogleda, ali zavod dela v skladu s standardi, v skladu s slovensko zakonodajo."

Tak sistem bi bil krivičen in neživljenjski

Ponekod tega ni težko določiti, npr. srednja šola za kemijo in fakulteta za kemijo, srednja zdravstvena in fakulteta za zdravstvene vede, veterina in veterina, strojništvo in strojništvo itd.

Za nekatere druge programe, sploh v družboslovju in humanistiki, pa ni tako preprosto. Primer fakultete, ki ima s tem velike težave, je filozofska fakulteta v Ljubljani, pojasnjuje prodekan za študijske zadeve na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Matej Hriberšek, saj njihove študijske smeri v srednjih šolah sploh nimajo tako neposrednih predhodnikov, kot prej našteti programi: "Torej nobena od teh šol ne zadosti temu pogoju, ki ga zahteva Nakvis!"

Doslej je merila postavil vsak oddelek zase in tudi desetina programov na ljubljanski Filozofski fakulteti ima za vpisni pogoj le splošno maturo, ker je praksa pokazala, da je tako študij bolj kakovosten in imajo zanj tudi dovolj prijav. Na drugih oddelkih določajo, kateri mora biti 5. maturitetni predmet dijakov s poklicno maturo, spet drugje si ga ti bodoči študentje izberejo sami.

Zdaj naj bi bilo merilo skladnost srednješolskih in fakultetnih programov po klasifikaciji Klasius (Klasifikacijski sistem izobraževanja in usposabljanja) ali še treh drugih podobnih klasifikacijah. In ker je iskanje povezav med srednješolsko in visokošolsko ali univerzitetno stopnjo šolanja ekstremno zapleten sistem, sta tako univerza na Primorskem kot univerza v Ljubljani pripravili t. i. spletni prevajalnik, neke vrste aplikacijo, ki ob vpisu končanega srednješolskega in želenega študijskega programa pokaže dovoljene možnosti za študij: "Bili naj bi pripomoček za lažje določanje, ampak ko smo vse te raznolike srednješolske programe in različne študije vnesli oziroma skušali s tem prevajalnikom določiti, se je izkazalo, da gre za eno veliko zmešnjavo, ki sploh ne upošteva specifik posameznih študijskih programov, ki zelo omejuje, je krivičen do marsikaterega srednješolskega programa in preprosto neživljenjski," je ogorčen predstavnik Filozofske fakultete. "Veljavna vpisna pravila so preprosta, enostavna, jasno določena, ne obremenjujejo se jih z nobenimi Klasiusi, ker tudi ni potrebe po tem. In ta umeten birokratski unesek, nepotreben unesek, je stvari samo po nepotrebnem zakompliciral."

Vsaj pri 11 programih dvopredmetnega študija možnosti za vpis sploh niso jasne

Če bo nova interpretacija skladnosti z zakonom o visokem šolstvu obveljala, bo odnesla ne le dosedanjo avtonomijo oddelkov pri samostojnem določanju kriterijev za vpis, pač pa tudi precej možnosti izbire za dijake, ki postajajo tudi nelogične, opozarja prodekan Hriberšek: "Na primer na nek študij se lahko vpiše nekdo, ki konča srednjo aranžersko šolo, seveda z ustreznim petim predmetom, ne more pa se recimo nekdo, ki konča ekonomsko šolo, že tu vidimo problem. In ko so pri nas v referatu naše zaposlene naredile temeljito analizo, so ugotovile, da ta prevajalnik v enajstih primerih pogrne pri relevantnosti." Morda je to še najbolj očitno pri dvopredmetnih študijih: "Po tej klasifikaciji dijak lahko izpolnjuje pogoje na eni smeri, vendar pa se zaradi te neživljenjske razdelitve, kot jo ta prevajalnik določa, ne more vpisati na drugo smer dvopredmetnega študija."

Ko se vzgojitelji ne morejo vpisati na študije, ki vodijo do pedagoške univerzitetne izobrazbe

Nekatere neskladnosti so res težko doumljive: "Lep primer tega je recimo dejstvo, da se dijakinje in dijaki, ki obiskujejo srednjo vzgojiteljsko šolo, po tej razporeditvi ne bi mogli vpisati na nobenega od programov naše fakultete, ki potem na drugi stopni izobražuje za učiteljske poklice." In v času največje kadrovske suše na področju pedagoškega kadra res ni dober trenutek za take spremembe, je prepričan prodekan za študijske zadeve na filozofski fakulteti v Ljubljani Matej Hriberšek.

Klasifikacije, kot je Klasius, sila poenostavljano rečeno določajo, kateri programi so klasificirani kot humanistični in kateri ne, čeprav se ne razlikujejo zelo. In tako denimo izobrazba za aranžerskega tehnika zaradi spretnejše klasifikacije odpira vrata na bistveno več fakultetnih programov kot jih denimo veterinarski, ekonomski, medijski tehnik. Med humanistične po veljavni klasifikaciji ne spadajo programi predšolske vzgoje, zdravstvene nege, veterine in s tem maturantom zapirajo vrata na humanistiko, čeprav gre za precej zahtevnejše programe, ki ne nazadnje ob vpisu v srednjo šolo tudi zahtevajo bistveno več točk, kot jih je potrebno za vpis v program aranžerskega tehnika.

Dijak z 210 urami biologije ne bi mogel na študij pedagoške biologije, tisti brez ene same ure pa lahko

Predstavniki Gimnazije in veterinarske šole BIC Ljubljana so lani opozorili, da je število ur splošnih predmetov enako na vseh srednjih strokovnih šolah, da pa se samo zaradi klasifikacije nato dogaja absurd in se denimo dijaki iz programov, na katerih imajo v štirih šolskih letih 68 ur kemije, lahko vpišejo na dvopredmetni študij biologija-kemija na pedagoški fakulteti, čeprav biologije niso imeli niti eno uro, dijaki, ki pa imajo biologije in kemije v štirih letih 210 ur, pa se na ta isti program ne morejo vpisati.

Ob tem je bilo mogoče lani tudi zaslediti ocene, da naj bi novi vpisni pogoji prizadeli le nekaj posameznikov, toda na ljubljanski FF menijo drugače, prodekan za študentske zadeve FF-ja Matej Hriberšek: "Govorim sicer zelo približno, ampak vpisalo bi se lahko med četrtino in tretjino dijakov oziroma študentov manj."

Dveletni moratorij poteče že prihodnje šolsko leto – in potem?

Tudi našteti konkretni primeri, sploh na dvopredmetnih študijih, so prispevali k temu, da je ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije marca lani sprejelo sklep o dveletnem prehodnem roku oz. moratoriju na spremenjene vpisne pogoje. In začasno težavo potisnilo v ozadje, stran od pozornosti javnosti.

Zahteva po uskladitvi z zakonodajo seveda nima le nasprotnikov, ponekod so izkušnje pokazale, da so univerzitetni programi za poklicne maturante prezahtevni oz. je količina manjkajočega predznanja preprosto nepremostljivo velika in osip ne upravičuje takega vpisa. Med argumenti za zaostrovanje vpisnih pogojev je tudi očitek, da se gimnazijski maturantje spopadajo s štirimi leti zahtevnega šolanja, nato pa se na iste študijske smeri brez tolikšnega napora vpisujejo tudi dijaki poklicnih srednjih šol s precej lažjim šolanjem in lažjo maturo, kar razvrednoti gimnazijsko šolanje. Vse to drži, pravijo sogovorniki, in prav zato imajo študijski programi seveda že zdaj avtonomno pravico, da vpis omejijo in sprejmejo le maturante s splošno maturo.

Toda ali so bili in so ob tako kompleksnem problemu dijaki ob vpisu v srednje šole res dobro informirani, kako zelo se lahko prej utečen vpis s 5. predmetom še pred koncem njihovega šolanja močno spremeni? In kdo jim sploh zna svetovati?

Tudi tukaj je stvar zapletena.

Ministrstvo zanima le, kaj se dogaja do mature

Dijake bi morali po 6. členu Pravilnika o vpisu v srednje šole na informativnih dnevih seznaniti tudi z možnostjo o vpisu na študij, česar skoraj zagotovo niso povsod storili, tudi zato, ker v resnici ni jasno, kakšni bodo pogoji za vpis po koncu moratorija in ali se bo vmes morda spremenil tudi Zakon o visokem šolstvu, ki jih določa.

Na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje (MVI) trdijo, da šolske svetovalne delavce in vodstva šol že dolgo opozarjajo na spremembe in da so stvari jasne, prav tako da je jasna definicija, kdaj so programi srednjih šol z "istega strokovnega področja", meni generalna direktorica Direktorata za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih Branka Hrast Debeljak: "Strokovna področja so določena s klasifikacijami, te so določene z izobraževalnimi programi. In če pogledamo letošnje razpise za vpis na visokošolske študije, tudi jasno piše, iz katerih srednjih šol in s katerim petim predmetom se lahko dijaki vpisujejo. Bi pa vseeno dodala, da na ministrstvu za izobraževanje skrbimo za srednješolsko izobraževanje, katerega zaključek je bodisi poklicna ali splošna matura v štiriletnih programih ali pa zaključene izpiti v triletnih programih in se v to, kakšni bodo vpisi na terciarni ravni, ne vmešavamo, ker je to avtonomija visokega šolstva."

In to čeprav so zaradi nedorečenosti v negotovosti devetošolci in dijaki tistih letnikov, ki ob vpisu niso vedeli, da se možnosti študija s poklicno maturo in 5. predmetom lahko tudi precej okrnijo. "Tako je, ampak prav gotovo smo vedno – in to res vedno, tudi na vsakoletnem srečanju svetovalnih delavcev osnovnih in srednjih šol opozarjali, da je treba tako bodoče dijake kot kasneje študente opozarjati na določbe 38. člena zakona."

Kje naj v tej zmedi devetošolci sploh dobijo zanesljive informacije?

Na ministrstvu računajo, da se večina otrok že na srednješolski ravni vpiše na smeri, ki jih zanimajo: "In predvidevamo, da ob dobri karierni orientaciji osnovnošolci izbirajo srednješolska področja, ki jih zanimajo, in da večinoma nadaljujejo študije na teh področjih." Zato bi takih primerov ne smelo biti prav veliko, če pa se nekdo med štiriletnim izobraževanjem kljub temu odloči za spremembo, popolno spremembo smeri, pa naš sistem še vedno omogoča pot naprej, seveda z opravljanjem splošne mature preko maturitetnega tečaja. In prav gotovo ni prav, če so srednje šole, svoje bodoče dijake zavajale, kljub temu pa kar koli se bo zgodilo v prihodnih letih, je to izključno pristojnost visokega šolstva.

In kje naj se po mnenju predstavnice MVI-ja Branke Hrast Debeljak devetošolci zdaj res zanesljivo informirajo, kakšni bodo vpisni pogoji za študij, ko bodo šolo končali?

"Poklicna orientacija bodočih dijakov je prav gotovo naloga osnovnošolskih svetovalnih služb. Torej prvi korak je prav gotovo stopiti do osnovnošolske svetovalne delavke, poiskati primerne informacije, tudi zaprositi za pomoč pri morebitnem iskanju nadaljnjih informacij. Kljub vsemu starši in dijakov in osnovnošolcev, morda niso tako vešči iskanja po spletnih straneh različnih inštitucij, vsekakor pa je prav, da se ta vprašanja odprejo že v fazi poklicne orientacije v zaključnih razredih osnovne šole."

Naj se odločevalci najprej odločijo, kaj želijo

Da v praksi poklicno usmerjanje otrok v osnovnih šolah ne teče, kot so si to zamislili pri pristojnem ministrstvu, pa trdi predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev in dolgoletna ravnateljica OŠ Danile Kumar Mojca Mihelič: "Kako naj jih obveščajo v tem, če sploh ni jasno, kakšen bo sistem? In če samo povem primer iz lanskega leta, ko so otroke obveščali, da se pripravlja zakon, po katerem ne bo več možen vpis iz katere koli srednje šole na katero koli fakulteto in so naši sodelavci, svetovalna služba in razredniki na to otroke opozarjali. Otroci so posledično prenesli vloge, potem pa zakon ni bil sprejet. In tega se na osnovnih šolah več ne gremo. Naj se najprej odločevalci odločijo, kaj želijo, potem bomo pa tudi mi svoj del lahko opravili."

Ali so svetovalne delavke ob tem interpretacijskem vakuumu obstoječe zakonodaje dobile kakršna koli navodila, tabele, povezave, iz katerih bi lahko natančno razbrale, kako svetovati otrokom? "Vsekakor, dobili smo zelo veliko povezav. Zdaj me samo zanima, kako si to nekateri predstavljajo, da bo svetovalna delavka, ki je osem ur na dan razpeta med otroke s posebnimi potrebami, s čustvenovedenjskimi težavami, med učitelje, ki jim pomagajo načrtovati ure, da jih lahko izpeljejo z otroki, ki privzgajajo socialne veščine in vse ostalo, potem se še dve uri izobražuje, mimogrede še odpravi svojo družino, potem naj pa med vsemi temi milijoni povezav še poišče tiste kratke vsebine, ki naj bi jih sporočala učencem?" realno stanje ponazarja predstavnica ravnateljev in namestnikov ravnateljev.

"In ponovno ob tem poudarjam razmislek o tem, ali smo res dolžni danes obveščati o tem, kaj bo čez pet let, ko se vendar naša zakonodaja malo spreminja sem, malo tja, malo čez leto, malo bo pa ne bo? In kdo lahko danes garantira, da se čez pet let, ko se bodo današnji devetošolci vpisovali na fakulteto, zakonodaja ne bo spremenila in da ne bo spet omogočena večja prepustnost?"

Prevajalnik morda velja, morda pa ne povsem

Če povzamemo, na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje devetošolcem, ki morajo do torka sprejeti odločitev za izbiro srednje šole, priporočajo, naj se zanesejo na informacije šolskih svetovalnih služb. Direktor Nakvisa Demšar meni, da bi zanesljiv informator morale biti tudi informacije iz t. i. spletnih prevajalnikov Primorske univerze oz. univerze v Ljubljani, ki sta dosegljiva na spletu.

A do tako neposredne uporabe prevajalnikov imajo velike zadržke na ljubljanski Filozofski fakulteti, pa tudi na sami univerzi, pravi Ksenija Vidmar Horvat, prorektorica za študijske in študentske zadeve pri Univerzi v Ljubljani: "Pri nas na Univerzi v Ljubljani smo sprejeli sklep, da je prevajalnik lahko pripomoček, orodje, ne more pa biti kriterij izbora oziroma odločitve. Za nas je ključno, da ko se srednješolci odločajo, uporabijo informacije vpisne službe in se še posebej zanašajo na te informacije."

Ob vseh nejasnostih jasno le to, da nihče ne ve, kakšna merila bodo prihodnje leto veljala

Če je ob vseh nejasnosti kaj zares jasno, je to, da devetošolci in že vpisani dijaki poklicnih srednjih šol, ki s svojo poklicno izbiro niso zadovoljni, nikjer ne morejo biti zares zanesljivo informirani o tem, kaj jih čaka. Nekateri programi na posameznih fakultetah imajo že letos jasno napisano, kakšni bodo vpisni pogoji z naslednjim šolskim letom, večina ne.

Ker je do poteka moratorija le še eno šolsko leto, bi to moral biti čas, v katerem bi odločevalci morali sprejeti natančnejše rešitve. Kot pravijo nekateri sogovorniki, bi bilo namesto iskanja pravilne interpretacije obstoječe zakonodaje bolj smiselno zakonodajo spremeniti. Sploh zato, ker so vse spremembe, ki jih je sprožil Nakvis, namenjene izključno pravni urejenosti področja in ne izvirajo iz slabe kakovosti študijev, ki bi jo denimo povzročali vpisani študentje s poklicno maturo in slabšim predznanjem, trdi Demšar: "Ta člen gledamo izrazito pravno. Z vidika kakovosti so pa argumenti za in argumenti proti. Mi sicer sodelujemo pri debati, a smo pri tem relativno nepomemben deležnik. In ne bomo imeli nikakršnega problema upoštevati takšne ali drugačne zakonodaje."

Prenovljen zakon o visokem šolstvu nastaja, a neuradne informacije so kontradiktorne

Neuradne informacije o novem oz. prenovljenem zakonu o visokem šolstvu, ki že nastaja, pa so diametralno nasprotne. Na FF-ju in UL-ju so seznanjeni z rešitvijo, ki bi možnost študija s poklicno maturo na univerzitetnih programih povsem ukinila. Če to drži, ji bodo na Univerzi zagotovo nasprotovali, zagotavlja prorektorica za študijske in študentske zadeve Ksenija Vidmar Horvat: "Absolutno, na to smo se že odzvali in bomo prek delovne skupine poskusili tudi uveljaviti argument, da to pač ni sprejemljivo. Tudi zato, ker je bila na ljubljanski filozofski fakulteti opravljena analiza prehodnosti, ki je pokazala, da so odstopanja med dijaki s poklicno in splošno maturo zelo majhna. Zato je pomembno, da imamo pred določanjem vpisnih pogojev vse natančne podatke in analize."

Povsem drugačne informacije imajo pri Nakvisu. Franci Demšar pravi, da naj bi se vpisni pogoji za dijake s poklicno maturo še zrahljali: "Odločitev gre v smer, da se lahko vpišejo s poklicno maturo prav tako kot s splošno maturo. Za bodoče študente bi to pomenilo lažje pogoje. Ali bo tak zakon o visokem šolstvu sprejet že do naslednjega vpisa pa ne vem. Delovna skupina, v kateri sodelujem, je pripravljala osnutek, tako da obstaja možnost, da bo do naslednjega vpisa zadeva že urejena."

"Mislim, da moramo pri tem vpisu na nacionalni ravni upoštevati vsaj tri dejavnike. Prvi dejavnik je povezan z nacionalno resolucijo o visokem šolstvu do leta 2030, ki zelo jasno pove, da si želimo prožne vertikalnosti, prožnega prehoda od osnovne srednje šole do visokošolskega izobraževanja. Drugi dejavnik je demografski, velikost generacij, ki prihajajo na univerzitetni študij. In tretji dejavnik, o katerem v zadnjem času govorimo veliko, so tako imenovani poklici prihodnosti. Mi v resnici ne vemo več povsem jasno, kakšni bodo poklici prihodnosti čez nekaj let, in zapirati prostor med srednješolskim in visokošolskim izobraževanjem ni smiselno, ni pametno in tudi ni preveč vizionarsko. Skratka, želimo si odprtega, prožnega prehajanja in pa predvsem odprtega razmišljanja, kako bomo to prehajanje zagotovili," pa razmisleke o smiselnosti sprememb sklene predstavnica Univerze v Ljubljani Ksenija Vidmar Horvat.

Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije pa – nič

Ob vsem povedanem bi bilo seveda zelo pomembno, kakšno je stališče pristojnega ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije, ki bi lahko tudi predlagalo rešitve. Po skoraj mesecu čakanja na sogovornika, ki bi odgovoril na kar nekaj natančnejših vprašanj, smo dočakali dva napisana stavka iz njihove službe za odnose z javnostmi: "Pri univerzitetnih študijskih programih je izhodišče, da je primarni pogoj za vpis v visoko šolstvo splošna matura, kar pomeni, da visokošolski zavod pričakuje, da bo sprejeti kandidat prinesel s seboj predznanja vsaj v obsegu maturitetnih katalogov splošne mature. Ob tem poudarjamo, da se je za dosledno upoštevanje določil 38. člena ZViS v študijskem letu 2023/2024 zavzela Nacionalna agencija RS za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis) na pobudo predstavnikov Državne komisije za splošno maturo."