Dokler so njuni starši imeli službo in so lahko opravljali še dodatna honorarna dela, sta otroka lahko živela tako kot njuni vrstniki, ki gredo po pouku na kosilo, imajo vse potrebščine, hodijo na šolske ekskurzije in razvijajo svojo nadarjenost v okviru plačljivih obšolskih dejavnosti.

Celo z berglami sem šla v šolo, da bi mi verjeli
Ko Teja govori o stvareh, ki so za njune vrstnike samoumevni, zanju pa zdaj tako zelo nedostopni, se v njenem glasu prepletajo žalost, nemoč in veliko jeze.

“Želim si igrače, pa jih nimam. Plišaste, ponije in barbike. Nič nimam … Moje sošolke pa imajo! Tudi na dejavnosti hodijo. Jaz sem hodila na hiphop in najlepše je bilo, ko sva s sošolko skupaj šli na trening. Potem pa naenkrat nisem mogla več. Bilo je, kot da bi kar izginila. Ko prvič nisem šla, sem rekla, da se mi ni dalo, potem sem govorila, da sem si poškodovala nogo, da zato nisem mogla. Celo z berglami sem šla v šolo in se delala, da ne morem hoditi brez njih … Hudo mi je bilo.

Ko je bil šolski izlet in mi ga mami ni mogla plačati, so me sošolke naslednji dan spraševale, zakaj me ni bilo. Rekla sem, da sem padla in se poškodovala. Včasih pa se zlažem, da sem zaspala. Vedno si kaj izmislim.”

Teji se od nemoči trese glas: “Moje sošolke vsako poletje gredo na morje in v hribe, mi pa nikoli nikamor!”

Velikokrat lažem in težko je tako živeti
“Sošolke me zafrkavajo, zakaj ne prinesem v šolo igrač, tudi takrat ne, ko imamo v šoli predstavitev svoje najljubše igrače. Pa se izgovarjam, da mi jih je mami pometala stran, ker jih nisem pospravljala. Na živce mi gre, da me zasmehujejo, ker jih nimam. In ne upam si povedati resnice o tem, zakaj jih nimam. Težko si je predstavljati, da si edini v razredu, ki nima ničesar, drugi pa imajo vse …

Ko hoče sošolka z menoj v trgovino, rečem, da sem pozabila denar doma. Velikokrat lažem. Velikokrat. Težko je tako živeti …”

Niti paštete ni …
Finančne težave družine so se začele že, ko je mama pred nekaj leti zbolela za rakom, in se še povečale pred meseci, ko se je tako hudo poškodovala, da je kljub dvema operacijama še vedno popolnoma odvisna od tuje pomoči. Izguba plače, čeprav tako majhne, da je prejemala dodatek do minimalne, predvsem pa izguba možnosti dodatnega honorarnega dela sta njihovo finančno varnost močno zamajali. Mama brez pomoči že mesece dolgo ne more vstati iz postelje.

“Zelo me ubija, da sem tako mlada priklenjena na posteljo, ubija me, ko razmišljam, koliko sem prej lahko delala in kako sem lahko privoščila otrokoma nekaj več, čeprav nikoli prav veliko. Zdaj pa ponoči ne morem spati in razmišljam, kako bomo plačali položnice in kaj jima bom jutri dala jesti. Niti paštete nimamo v hladilniku, da bi si jo otroka lahko namazala na kruh.”

Grozno je gledati lačne otroke
“Edina hrana, ki sta jo dobila, je bilo šolsko kosilo, a ker nismo več mogli plačevati položnic, tudi tega ni več. Saj so nam pomagali prijatelji, včasih so nam prinesli že skuhano kosilo, a ne moreš vseskozi računati na druge. In tako se je večkrat zgodilo, da sta bila otroka tudi doma lačna. To, da jima tudi doma nimaš česa ponuditi, je najhuje. Iščeš po omaricah, kaj bi lahko skuhal, pa ni ne moke ne ničesar drugega. Res je grozljiv občutek, da sta lačna in da si morata jajce razdeliti na pol … Kadar jesta, sem jaz lačna, ker vem, da bi premalo ostalo, če bi še jaz jedla … Nikoli si nisem mislila, da bom v življenju tako nizko padla …”

Še posebno zato, ker so sta bila z možem še pred slabima dvema letoma sama med rednimi donatorji humanitarne pomoči.

Moralno in psihično degradiran …
In kar se je zgodilo nam, se lahko skoraj vsakomur, dodaja Tejin in Rokov oče. To, da si delaven, da zaslužek vse življenje vlagaš le v boljše življenje otrok, celo to, da ima eden od zakoncev redno zaposlitev, te ne more obvarovati pred tem, da ne bi ena sama nesreča vsega popolnoma spremenila.

Nemogoče je pokriti vse stroške z eno plačo, tudi če varčuješ pri vsem. Otroci so prerasli oblačila iz boljših časov, nimajo obutve, kaj šele izpolnjenih želja. Toda padec, je iskren oče, še zdaleč ni le materialen: “Največji problem je, da si moralno in psihično degradiran, nisi več samostojna oseba, ki je sposobna poskrbeti zase. Moraš si priznati, da ti je spodletelo in da si odvisen od tuje pomoči.”

Nikoli prej nisva prosila za pomoč
Najprej sta skušala prodati vse, kar sta lahko, da le ne bi bilo treba prositi za pomoč. Ko je stiska prevladala nad občutkom sramu in sta se le opogumila, pa na centru za socialno delo nista naletela na razumevanje in pomoč, kot sta pričakovala. “Ko sva se končno odločila, da prosiva za pomoč, naju je najbolj razočarala togost centra za socialno delo. Nikoli prej nisva ničesar prosila. Tja sva šla zato, da bi nama center kot ustanova, ki je temu namenjena, pomagal iz stiske. Tako sva vsaj mislila, da bo.

Nikakor ne želim metati vsega v en koš in reči, da vsi centri delajo slabo in da so vse socialne delavke slabe, ampak v najinem primeru je tako. To me je zelo prizadelo. Ko si tako nemočen, res ne veš, ali se ljudje norčujejo iz tebe ali pa imajo res navodila, da ne smejo delati drugače. Ne moreš dobiti pomoči, čeprav poveš, da otroci doma nimajo kaj jesti in da tudi v šoli ne dobijo kosila. Razložiš jim vse svoje stiske, celotno zgodovino družine, na koncu pa te zavrnejo s pojasnilom, da te morajo najprej bolje spoznati,” pravi še zmeraj prizadeti oče.

Vrstniki so Roku pljuvali v hrano
Razočaran pa je tudi 14-letni Rok, zadržani in vse bolj vase zaprti najstnik, še posebno zato, ker je moral opustiti edino dejavnost, v kateri je bil dober, se v njej potrjeval in si celil rane, ki mu jih že leta povzročajo vrstniki. Njegove stiske nam je razkril oče.

“Rok je imel težave z vrstniki, vse odkar smo se preselili v kraj, v katerem bivamo. Za sošolce je bil prišlek, ki ni bil z njimi že od nekdaj, in nikakor ga niso sprejeli medse. Obmetavali so ga z nesramnimi pripombami, če je dobil novo torbo, so se norčevali, da je grda, posmehovali so se mu za vsako malenkost in vedno je imel občutek, da ni zaželen. Tudi ko je še imel plačana kosila, se je zgodilo, da ni jedel, saj so ga otroci v šolski jedilnici začeli zmerjati že v vrsti, ko pa je sedel za mizo, so vanj pljuvali v hrano.

Njegov beg iz tega nelagodnega položaja je bil trening. Poleg podpore v družini je bilo to edino, kar ga je nekako držalo 'nad gladino'. Zdaj, ko smo v finančnih težavah in treningov ni več, čutimo, da zelo trpi …”

… in to je zgodba neštetih družin
Zgodb zaposlenih staršev, ki ne zmorejo več plačati najnujnejšega, ki otrokom ne morejo dati skoraj ničesar več, ki so lačni v službi in doma in ki se kljub vsemu trudu spopadajo s spiralo vse bolj neukrotljivih življenjskih stroškov, je vedno več. Statistični podatki so že pred dvema letoma priznavali, da pod pragom tveganja revščine ali socialne izključenosti živi vsaj 392.000 ljudi in da nepričakovanih izdatkov v višini 600 evrov iz svojih lastnih sredstev ne bi zmogla pokriti vsaj polovica gospodinjstev.

Dve leti pozneje zato zagotovo več kot polovica ljudi na podlagi svoje lastne izkušnje razume, kako hitro neplačane položnice vodijo v izvršbe, rubeže, deložacije in stiske, ki prizadenejo prav vse družinske člane.

Več kot polovico slovenskih družin od nemoči, ki jo opisuje Tejina in Rokova mama, loči le neizplačilo plače ali dveh. “Nemočen si, majhen si, šel bi iz svoje kože. Če kljub zaposlitvi prosiš za pomoč, imaš občutek, da prosjačiš, vzamejo ti dostojanstvo … grozen občutek je to …”