"Sošolci in sošolke dobivajo nove obleke in se vsak dan važijo, da so najboljši, da imajo boljši stil. In se mi smejijo, da sploh nimam stila, da imam oblečeno 'kar nekaj'. Da sem čudna, da sem grozna … Dobivamo pač ponošene obleke, čevlje pa zelo redko. Zato so obnošeni, luknjasti. Ko dežuje, kmalu premočijo in me velikokrat zebe, ker imam vse mokro," neprijetna zbadanja sošolcev in sošolk opisuje štirinajstletna Erika.

Vrstniki ne izpustijo priložnosti, da bi je ne opomnili, koliko materialnih stvari ločuje njo, njeni sestri in brata od njih, ki, kot pravi Erika, "imajo vse".

Po očetovi tragični smrti pred dvema letoma Erika, srednješolka Nika, enajstletni Gašper in devetletna Anja živijo vse težje. Za očetom je ostala leta dolgo grajena in nikoli dokončana hiša, ki bi potrebovala še obilo zaključnih del, a tudi že precej prenove. In ostala je vse večja težava, kako s pokojnino po očetu in otroškimi dodatki, torej z dobrimi 700 evri na mesec, kot petčlanska družina premagati mesec.

Pogrešam čase, ko sem doma lahko jedel malico
Da bi zmogli vsaj osnovne stroške, vsakič ob nakupu že tako varčno izbrano hrano natančno razdelijo na največje dnevne dovoljene obroke. In pravilo, da ne smeš pojesti več, ko si še lačen, zahteva od otrok veliko discipline. Kljub temu hrane velikokrat zmanjka, sploh ob dnevih, ko so doma: "Med počitnicami nimamo … No, nimamo kaj jesti, samo vodo pijemo," je ob razkrivanju stiske, ki jo skrbno skrivajo, neprijetno Eriki. "Včasih zmanjka vsega, imamo le kakšen kruh in morda maslo. In nato ves konec tedna jemo ta kruh …"

Tudi Gašper pogreša čase, ko vsaj pri hrani niso varčevali: "Zdaj moramo manj jesti in piti. Pogrešam čase, ko sem si lahko po prihodu iz šole še pripravil kakšno malico, zdaj si je ne morem več, ker je hladilnik prazen …"

Jogurt – kakšno razkošje
Mama dijakinje in treh šolarjev, ki nikakor ne najde službe, pravi, da se počuti nemočno in poraženo: "V današnjih časih, če si samohranilec, otrokom ne moreš dati res niti osnove. Velikokrat zvečer ne vem, kaj bodo sploh jedli naslednji dan … Včasih honorarno delam in tam res veliko hrane vržejo stran. Ko to gledam, pogosto razmišljam, kako bi je bili moji otroci veseli. Včasih prosim, ali smem kaj odnesti domov … Zadnjič so mi dovolili odnesti jogurt. In so bili otroci tako veseli, kot bi jim prinesla kilo čokolade!"

"Otroci so res v strašnem položaju. Pridejo domov z nalogo, naj opišejo, kje so bili med počitnicami, pa mi razlagajo, kje vse so bili njihovi sošolci … Pri babicah, v živalskem vrtu … Moji nimajo česa napisati. In si potem izmišljujejo, kam so šli … Letni časi se menjajo, vsakič so jim čevlji premajhni in oblačila prekratka, torbe strgane, Erika si želi torbo, ker se ji je strgala, sin si želi torbo za trening, ki mu ga sicer brezplačno omogoča klub …"

Zgodba o torbi in drugi generaciji, ki je nima
In prav otroške želje po vsaj celi, če že ne novi torbi mamo spomnijo, da je sama pred skoraj štiridesetimi leti živela podobno težko kot danes njeni Erika, Nika, Gašper in Anja: "Spomnim se, kako sem si takrat želela neko kavbojsko torbo, ki je imela celo za polovico znižano ceno. Prosila sem mamo, pa mi je ni kupila, ker smo takrat gradili hišo in je bil ves denar namenjen za to. In zato zdaj natanko vem, kako se počutijo moji otroci … Psihično se uničuješ, ko to gledaš, ko veš, da jim še najnujnejšega ne moreš dati. Grozno. Včasih bi se človek kar v zemljo vdrl …"

Tako bo zgodbo o tako zaželeni, a nikoli kupljeni torbi, kot kaže, pripovedovala še ena generacija. Torb namreč ni na spisku res najnujnejših stvari, saj že tako mama ne ve, s čim popraviti več kot dvajset let staro peč centralne kurjave, ki že precej pušča, kako iz nedokončane, prepišne in hladne hiše narediti vsaj malo prijaznejši dom za štiri otroke: "Kuhinja je ‘kriminalna’, sploh si ne upam pomiti vrat od omaric, ker se bojim, da bodo kar zgrmela na tla. Na tleh je na pol končan tlak, brez ploščic, v zgornjem nadstropju sem začela sinu delati sobo, pa mi nikakor ne uspe zbrati denarja za polaganje laminata, čeprav je že kupljen, prav tako ne morem pobeliti, ker nimam denarja niti za barvo. Rada bi jim opremila stranišče na podstrešju, zdaj je le provizorično, takšno, kot smo ga imeli pred štiridesetimi leti, niti tlaki niso uliti, tudi po hodniku ne, stopnišče brez ograje je nevarno … Če plačaš položnice in vsaj malo napolniš hladilnik, ne ostane v bistvu nič …"

Otroci mi sploh ne povedo, kaj si želijo
Vsekakor pa nič za večje in manjše, predvsem pa pred mamo dobro skrite otroške želje: "Otroci mi v bistvu sploh ne povedo, kaj si želijo, ker vedo, da nimamo denarja. Včasih, če res vztrajam, omenijo kakšno malenkost, za kaj večjega si pa ne upajo reči, ker vedo, da ne bo …"

A ko mame ni zraven, sicer skrite želje kar privrejo iz otrok: "Zelo si želim igrati harmoniko, tudi zato, ker me je oči že malo naučil. Harmoniko, ‘frajtonarico’ imamo, nimamo pa denarja za glasbeno šolo, a si zelo želim, da bi lahko šel," poleg želja o igračah, ki jih v enajstih letih ni zbral za eno škatlo, pove Gašper.

"Jaz bi pa rada imela kolo, ker se res že dolgo nisem peljala z njim, ali pa skiro, ali pa rolerje, kot jih imajo sošolci, ki se vozijo z njimi. Ti pa lahko samo stojiš in gledaš, kako se zabavajo," doda svojo željo Erika.

Stojim med njimi, a me nikoli nihče nič ne vpraša
Tiho in zadržano Anjo še posebej prizadene, ker jo to, da nima primerljivih igrač, izloča iz družbe vrstnic: "Moji sošolci imajo veliko stvari in sem žalostna, ker jih nimam tudi jaz. Sploh ko se pogovarjajo o igračah, tudi jaz stojim takrat med njimi, a me nikoli nihče nič ne vpraša … Takrat se res slabo počutim. Zelo si želim stvari, ki jih imajo, sploh tablice z igricami, pa kakšnega govorečega kužka, pa kakšno igračo … Še nikoli nisem imela legokock. Drugi pa jih imajo. In še druge stvari imajo, ki si jih jaz lahko le želim."

Strah me je …
Toda očetova smrt je ob finančnih prinesla tudi številne druge otroške skrbi in težave: "Težje se učim, ker veliko razmišljam o tem, kar se nam je zgodilo," je iskren Gašper. Devetošolko Eriko slabši šolski uspeh skrbi predvsem zato, ker se zaradi njega ne bo mogla vpisati v zaželeno šolo, to pa si želi najbolj od vsega. Če ji ne bo uspelo, bi se rada vozila na šolanje v podobnem programu več kot 100 km daleč. Čeprav že zdaj ve, da nimajo niti za avtobus. Kaj šele za internat …

"Vsak večer molim, ker me je strah, kako bomo živeli, kaj bo v prihodnosti. Pa tudi očija zelo pogrešam," je hudo Anji, Gašper pa sramežljivo doda še eno, vsem skupno skrb: "Strah me je, da bi v prihodnosti umrla še mami. In bi potem morali vsak v drugo družino. Strah me je tega …"