Žalujoči po tako hudi izkušnji potrebujejo razumevanje, sočutje, sprejetost, povezanost in občutek, da niso sami in izolirani. Le slišani in razumljeni lahko v varnem odnosu izrazijo svojo stisko in spregovorijo o travmatični izkušnji.

Anja Klančar je zaradi samomora izgubila mamo in očeta. O svoji težki življenjski preizkušnji odkrito govori, opisala jo je tudi v knjigi Ko izgubiš – Zgodba o prebolevanju samomora v družini. Ob doživljanju stiske, ki so jo poglabljali občutki sramu, nemoči, krivde in očitki, kaj bi lahko še naredila, pa ni, se je močno samostigmatizirala.

Anja pomaga s svojo izkušnjo zdravstvenemu osebju v psihiatričnih bolnišnicah, kjer se strokovnjaki soočajo s preizpraševanji, občutki krivde, stiskami ter tudi stigmami in miti, ki jih imajo o njihovem delu svojci uporabnikov psihiatričnih storitev, ki so naredili samomor.

Poziva, da si je treba vzeti čas za pogovore s svojci, ki so žrtve samomora, in poziva k pogumu, da pristopimo in jih iskreno vprašamo, kako so.

Sorodna novica Lani v Sloveniji 432 samomorov. Strokovnjaki poudarjajo pomen pomoči ljudem v stiski

Z Anjo smo se pogovarjali o izgubi in virih pomoči.

Ivan Minatti v pesmi Bolečina zapiše: "Kar je bilo, je bilo in odveč so sanje. Dan je dan, a večer večer. Spet bo vsakdanjost zožila to majhno smešno življenje v pretesen okvir." Koliko nas okvirji omejujejo v povezavi s pričakovanji drugih in v odnosih?
Okvirji so varovalo, ampak se pogosto zgodi, da nas utesnjujejo. Na koncu nas lahko celo zavirajo. Ampak so postavljeni z razlogom, da nam omogočajo varnost. Lahko se zgodi, da smo zelo zabetonirani v določenih okvirjih. Na koncu je odvisno od vsakega posameznika, kako jih razume.

Koliko nas omejujejo ali varujejo, ko se v našem življenju pojavi smrt najbližjega?
Smrt je postala malo manj tabuizirana tema, ker se o njej več govori. Vendar je odvisno, na kakšen način nekdo umre. Smrt te vedno prizadene, tako da pri njej ni okvirjev. Nanjo se ne moreš pripraviti ne glede na starost osebe, ki jo izgubimo. V vsakem primeru nam je hudo.

Samomor je beseda, ob kateri nam postane neprijetno. Tudi v družbi ostaja močno tabuizirana, a hkrati močno prisotna. Koliko prispevamo k tej stigmatizaciji s tem, ko o njem ne govorimo odkrito drug z drugim?
Novinarji ste v okvirjih, ker za vas ostaja priročnik, kako pisati o samomorih. Ne obstaja pa priročnik, kako napisati, da ne prizadeneš druge osebe in da je ne linčaš medijsko. Ta dvojnost je zelo močna. Vprašanje, kakšna varovalka je, če o samomorih ne govorimo. To ne pomeni, da se ne bodo dogajali. Ko se zgodi samomor, se izve po nekih kanalih, seveda pa ta komunikacija poteka prek šepetanja. Njihova specifika je, da dolgo ne veš, pri čem si. Lažje je reči, da je nekdo umrl zaradi posledic raka kot zaradi samomora, ker s tem padeš v luknjo brez okvirjev. Če v šoli naredi dijak samomor, se mi zdi prav, da se to jasno pove. Tako kot lahko umre zaradi posledic raka ali prometne nesreče. To se nikoli ne skriva. Kar je zanimiv družbeni fenomen.
Po samomoru so vedno ugibanja okolice, zakaj se je zgodil. Ampak to so samo odzivi ljudi, ki povedo več o njih kot o pokojnem. Vemo, da se lažje ukvarjamo z bolečino drugih kot s svojo. Raje pogledamo stran, ko se moramo soočiti s svojo bolečino. V teh primerih je najboljše, da ne podžigamo govoric, ker s tem lahko naredimo veliko več hudega, ne da bi se tega zavedali.

Zakaj čutimo ob tem sram?
Sram je posledica. Samomor prizadene bližnje, sodelavce, sovaščane. O njem se govori dva, tri dni in se nanj pozabi. Drugače je pri bližnjih, ki so v sorodstvenem odnosu s pokojnim. Tu se sram in krivda potencirata do nepredstavljivih razsežnosti. In prav zato sem napisala knjigo in govorim o samomorih, da se ozavesti širša javnost. Na samomor bližnjega ne moremo vplivati, ker je zunaj našega nadzora. Drugače je pri boleznih, kot je rak, pri čemer gre bolezen svojo pot v negativno ali pozitivno smer. In imamo občutek, da imamo neki nadzor. Že v času Svetega pisma so se ukvarjali s samomorom. Nobena žival v živalskem svetu ne naredi samomora. To se še ni zgodilo – vsaj ne, da bi bilo dokazano. Žival se zavleče v kot in se oblizuje. Človek ima razum. In pravega odgovora na to vprašanja ni.

Nekaj povedi mi je še posebej ostalo v spominu ob branju vaše knjige. Ena izmed teh je ob opisovanju vašega doživljanja okolice po tragediji, ki se je zgodila v vaši družini: “Motijo me ti ljudje, ko jih je toliko tukaj." Kako se okolica odzove na samomor?
Na začetku bi vsi radi pomagali, ampak nihče ne ve, kako.

Kakšen je najboljši način pomoči v tistem trenutku?
Tebe preplavi toliko čustev, da ne zaznaš okolice. Preplavlja te adrenalin, čutiš šok ... Pomoč potrebuješ, ko te ljudje že pozabijo. Vsaj tako je bilo v mojem primeru. Spet nekdo potrebuje to, da ga obkrožajo ljudje ves čas in da z njimi deli svoja čustva.
Na koncu je odvisno od vsakega žalujočega, kako bo izgubo integriral v svoj vsakdan. Ljudje smo zelo nespretni, ker ne vemo, kako postopati v takšnih trenutkih. Nihče nas ni naučil ali pripravil na tragične trenutke. Ko se zgodijo, ugotovimo, da ni veliko ljudi, ki ti stojijo ob strani.

Sami še zapišete v svojih spominih: "Vsaka izguba je osebna in vsak jo doživlja na enkraten način." Iz vaših izkušenj, kako najti pot k zdravemu načinu žalovanja? Kako najti tisto, kar zapolni praznino? Sami ste pisali, da ste iskali nadomestke v hrani, pijači.
Praznina nastane in še bolj udari s časom. Z nečim jo moramo zapolniti. V nekem obdobju sem jo napačno zapolnjevala in sem se naučila dobre lekcije, s čim se ne zapolnjuje. Iščemo instantne rešitve, ki ne terjajo veliko truda. Hkrati pa tudi ne dajo prave zadovoljitve. Tako je, ko spiješ dva decilitra vina in ti je vseeno za vse. Ali se zatečeš k hrani. Pri nas so vsi ti mehanizmi zelo znani, sama jih dajem v besede, kar počne veliko funkcionalno zdravih ljudi. Če pa to gre čez rob in ne moreš več tega obvladovati, nastane težava. Ker si soočen z instantno težavo in šele pozneje se začne pravo delo na sebi. Hvaležna sem, da nisem padla v dodatne zasvojenosti, ker bi imela s tem še dodatne težave. Ustavila sem se z zdravo pametjo, ki sem jo takrat premogla.

“Kdaj bom lahko normalno dihala? /…/ Telo, zakaj ne zaspiš," se sprašujete v knjigi. Kdaj začneš dobivati odgovore na vprašanja? Ali se samo naučiš živeti z njimi?
Odgovore dobiš, ko se nehaš z njimi ukvarjati. Bolj ko se z nečim ukvarjaš, bolj se rezultat oddaljuje. Pogosto se v življenju samo stvari "poklopijo". Ko energijo usmeriš v svoj obstoj, ne da se zapletaš v nitke in vprašanja, ti čas prinese izhod iz vrtiljaka vprašanj. Šele takrat lahko zadihaš s polnimi pljuči. Toda ta čas zahteva leta, desetletja.

Kako pomemben je čas? Pri tem imam v mislih čas za pristen odnos.
Čas je edino zdravilo. Kljub vsem naporom, če človek ni pripravljen koga poslušati, ti tudi čas ne pomaga nič. Čas ti ponudi možnost, da najdeš prave ljudi, odnose.

Kako težko si je dovoliti in priznati, da potrebuješ pomoč?
Sama nisem imela denarja za zasebne terapije in sem se zatekla k pomoči, ki je dostopna vsem lastnikom zdravstvene izkaznice. Če so se prva vrata zaprla, so se odprla četrta ali peta. Včasih se celo zgodi, da plačaš terapevtsko pomoč in ti ta celo lahko škoduje, če ni pravilno usposobljen terapevt. Če potrkaš na več vrat, najdeš pomoč. V zdravstvu in socialnih ustanovah najdemo številne ljudi, ki znajo pomagati. Ni vse v nazivu.

Kako uspešne so institucije pri zagotavljanju pomoči? Koliko vztrajnosti je potrebne, da jo dobiš?
Če si nekdo noče pomagati, mu ne bo pomagala nobena institucija ali oseba. Predvsem je bil pri meni interes in tu se začne delati razlika med uspešnimi in neuspešnimi oblikami pomoči. Ključ je v pogovoru in iskrenosti. Treba se je zavedati, da drugi niso krivi za moje počutje. Pravzaprav je nudenje pomoči čisto človeška vrlina in zanjo ne potrebuješ niti diplome. Dovolj je, da poslušamo druge. Velikokrat pa se zgodi, da sploh ne poslušamo, ampak takoj ponudimo deset mogočih rešitev.

Nikoli ne ostanemo sami. Kako težko je najti pot do sebe? Kako nam ti tragični trenutki lahko odprejo oči?
Moram priznati, da je meni precej pomagala vera. Vsekakor pa je potrebno delo na sebi. Ta občutek, da nisi nikoli sam, čeprav se ti zdi, da si, je treba ohranjati. Ko se počutiš samega, se moraš spomniti na občutek, ko si se počutil vse drugo kot osamljenega. V slabih trenutkih se je treba spomniti, da vse mine.

Edina konstanta je sprememba.
Tako je. Smo pa zakoličeni v svojih doživljanjih. Nisem si niti zamišljala, da bom kdaj morala preživljati samomor staršev. Je tako kontradiktorno z mojim okoljem: delovna verna družina z vasi.

"V svoji bolečini nisem bila zmožna videti ničesar razen bolečine in trpljenja," še zapišete v svoji knjigi. Kdaj lahko pogledaš čez to?
Pogledaš lahko, ko ta bolečina izgubi ostrino. To je, ko mineva čas. Ta ostrina je res mehkejša čez čas. In ta čas je odvisen od osebe do osebe. Ne vlečemo za sabo celega tovornjaka čustev, ker nam to onemogoča premik naprej.