Doba zastonjskega spleta in zastonjskih časopisov mineva. Spletne izdaje časopisov po vsem svetu postajajo plačljive, Slovenija s pionirskim sistemom Piano ni nobena izjema. Časi, ko smo svobodno klikali skozi medmrežne širjave, gredo h koncu.

Spreminja se tudi narava novinarstva. Ko denimo predsednik države izusti, da bo kandidiral na naslednjih volitvah, se objava takšne informacije v sodobnem poročevalstvu meri v sekundah. Tudi na pričujočem portalu.
Deadline Every Second ali v prevodu, Skrajni rok brez kraja je torej hkrati tako resničnost sodobnih medijev kot naslov najnovejšega dokumentarca, ki spremlja 12 fotoreporterjev ene največjih svetovnih medijskih hiš po zahtevnih nalogah in kriznih žariščih. Vsakdanjemu uporabniku dovoli vpogled v zakulisje svetovne medijske mašinerije, ki 24 ur na dan pošilja stotisoče fotografij in informacij pod kurzorje naših mišk.
Posnel ga je naš sogovornik in portretiranec Ken Kobre, profesor fotoreporterstva in novinarstva na ameriških univerzah v San Franciscu, Bostonu in Houstonu, pisec dveh odmevnih priročnikov na področju multimedijskega poročanja, avtor številnih dokumentarcev in inovator.

Po 35-letni karieri raziskovanja, fotoreporterstva, poučevanja, potem ko sta dva njegova študenta prejela Pulitzerjevo nagrado, smo ga MMC-ju med drugim povprašali, kakšno je medijsko stanje v ZDA, kakšna bo vloga videa in besedila v prihodnosti ter ali bodo spletni dnevniki, Twitterji ter Silvio Berlusconi povozili manjše, profesionalne medije.

Vabljeni k branju intervjuja.
_________________
Za vami je dolga in plodna novinarska in fotografska kariera ter veliki uspehi v ZDA, v Sloveniji pa je vaše ime manj znano. Na kaj iz svoje kariere ste najbolj ponosni?
Če že moram izpostaviti, na kaj sem najbolj ponosen, je to v prvi vrsti knjiga Fotoporočevalec: Profesionalni pristop. Uporabljajo jo na skoraj vsaki univerzi v ZDA, ki poučuje fotoreporterstvo. Prevedena je v pet jezikov - japonski, korejski, španski in druge. Že trideset let je v uporabi in velika večina fotografov - v ZDA zagotovo - se je učila iz te knjige. To je nekaj, na kar sem zelo ponosen.

Poleg tega sem nedavno izdal knjigo Videoporočevalec: Multimedijsko pripovedovanje zgodb, kakšen mesec je zunaj in upam, da jo bo veliko študentov vzelo za svojo. Uspelo mi je dokončati dokumentarec z imenom Skrajni rok brez kraja (v originalu Deadline Every Second), v katerem spremljam dvanajst fotografov agencije Associated Press. Predvaja se po vsem svetu, premiera pa bo v Washingtonu v Corcoran Gallery of Art. Če to še ni dovolj, sem izumitelj naprave LightScoop, ki se uporablja na avtomatskih pop-up bliskovnih lučeh za enostavno uravnavo svetlobe.
Je dolga kariera novinarstva prinesla kakšno posebno ugotovitev, do katere brez vseživljenjskih izkušenj ne bi prišli?

Ne vem, ali se res da v eno samo misel zajeti neko ultimativno sporočilo, lahko pa podam sledečo ugotovitev. Ljudje verjamejo svojim očem. Pri branju zgodbe se bo skoraj vedno pojavil kakšen dvom o piscu in zapisanem. Če pa so ljudem na voljo slike, da z lastnimi očmi vidijo dogodek, bodo temu verjeli, ne glede na to, kaj pisec pravi. Zato sta foto- in videonovinarstvo tako pomembna. Pri tem mediju si ljudje lahko sami ustvarijo svoje mnenje.
To lahko prav zdaj vidimo v Siriji. Fotografije, ki prihajajo iz Sirije, bralcu omogočijo dejanski vpogled in odločitev o tem, kaj se dejansko dogaja. Pa naj sirska vlada trdi, kar hoče.

Tako fotografije kot videoposnetke se da manipulirati in predrugačiti, tudi ta dva medija nista odporna na prevare.
Nič na svetu ni odporno na prevare. Pa tudi če so predrugačene, ljudje še vedno podobam bolj verjamejo kot besedam. Toda lahko zagotovim, da so fotografije profesionalcev, še posebej tistih, ki prihajajo iz velikih medijskih hiš in tiskovnih agencij, kot so Associated Press, Reuters, AFP ali European Press Agency, v 99 odstotkih pristne. Isto lahko zatrdim za ameriške časopise, ne bom pa tega trdil za preostali svet.

Na pristnost pa se ne gre preveč zanašati, če je vir amaterski fotograf. Ne moreš se zanesti na to, enostavno ne moreš vedeti, ali je fotografijo predrugačil ali ne.
Po dolgi karieri fotoreporterstva ste se specializirali za področje multimedijskega novinarstva. Čemu ta prehod?

Ker prihodnost leži v videu. Cisco Systems pravi, da bo že čez nekaj let kar 90 odstotkov vsega internetnega prometa sestavljal video. Tudi spletne različice časopisov in revij v svoje vsebine dodajajo vse več videa. In ker mislim, da ljudje zgodbe raje poslušajo in gledajo, kot pa berejo.
Zato sem se zadnjih deset let povsem posvetil snemanju dokumentarcev, videa in zato sem tudi napisal zadnjo knjigo. Ob tem moram dodati, da se dnevno proizvede zelo veliko slabe, dolgočasne videovsebine. Še posebej za amaterje velja, da je treba izdelavi dobrega videa posvetiti neprimerno več časa in energije kot za dobro fotografijo. A če je izvedba dobra, se po mojem mnenju trud obrestuje.

Najbolj obiskane strani medijskih hiš, ki temeljijo na profesionalnem novinarstvu, se še vedno zanašajo prvenstveno na besedilo. Naj bo to BBC, The New York Times ali kaj drugega, pisana beseda je še vedno v ospredju, medtem ko sta fotografija in video še vedno bolj v podporni vlogi. Menite, da se bo to spremenilo?
Odvisno od merila in od tega, kaj iščete. Najprej, televizija je tu in ne bo izginila. Večina Američanov novice dobiva prek TV-ja, torej v prvi vrsti nedvomno uporabljajo video. Vse več in vse lažje se dostopa do videoposnetkov kar prek tabličnih računalnikov, pametnih telefonov in po moji oceni bo video vse bolj postajal prenašalec novic.

Jasno, to ne pomeni, da bosta tisk in pisana beseda izginila iz novičarstva. Z branjem se hitreje dostopa do informacij kot z gledanjem videa. Gledanje posnetkov se izkaže za časovno zahtevno početje. Kljub temu menim, da bomo pri vse hitrejših povezavah video gledali npr. ko čakamo na avtobus, v čakalnici pri zobozdravniku in na številnih drugih lokacijah. To bo video naredilo precej bolj privlačen.

Poleg tega bo v naše dnevne sobe prišlo vse več videoposnetkov z izvorom na medmrežju. Spletna televizija sicer še ni zelo razširjena, a v naslednji fazi se bo zgodilo tudi to in postala bo velik tekmec standardni televiziji.

Dandanašnji skoraj vsaki hipster vihti drag fotoaparat, izjemno veliko ljudi fotografira, pa naj bo to s telefoni ali s čim drugim. Množice pišejo bloge, sporočajo svoje ugotovitve in novice po forumih, po Facebooku in Twitterju. Bi lahko rekli, da je vrednost profesionalnega novinarstva precej padla zaradi masovne, amaterske "konkurence"?

Nikakor ne, prej nasprotno. Prve fotografije iz Tunizije in Egipta so bile amaterske. Tisti trenutek, ko pa so tja prišli profesionalci, so prevladale profesionalne fotografije. Večina ljudi raje izbere večjo kakovost, boljše novinarstvo. Amaterske posnetke se uporabi le takrat, ko ni ničesar drugega na voljo.
Bom odgovoril z vprašanjem: če bi potrebovali operacijo na srcu, na koga bi se najprej obrnili ... na profesionalca ali na amaterja? Enako vprašanje vam bom zastavil glede novic. Zakaj bi za svoj vir novic izbral amaterja namesto nekoga, ki ti bo pripravil profesionalno, polno in uravnoteženo poročilo? Poročanje po blogih in fotografije z ulic prek iPhonov le redko prispeva polno poročilo z vsemi potrebnimi dejstvi ter preverbo obeh plati zgodbe. Ne verjamem, da bo amatersko kadar koli nadomestilo profesionalno novinarstvo.

Poročevalčeva dilema. Kot poročevalec si le opazovalec in nikoli akter v dogodku. Toda, kje bi vi tukaj postavili mejo, kjer je poročevalčeva intervencija nujna?

To je zelo dobro, pomembno vprašanje, ki sem ga odprl tudi v dokumentarcu Skrajni rok brez kraja. Nekje pri koncu je scena, kjer fotograf odnese starko na postojanko Rdečega križa. Namesto da bi jo fotografiral, ji pomaga. So trenutki, ko morajo fotografi pozabiti na svojo novinarsko vlogo in vstopiti v dogajanje. Po mojih izkušnjah in po številnih intervjujih s kolegi novinarji pa lahko povem, da se to zgodi skrajno redko.
Prvič, novinarjeva naloga je opazovanje in ne spreminjanje poteka zgodovine. V dogajanje naj poseže le takrat, ko lahko s tem recimo reši življenje in ko ni nikogar drugega v bližini. Poleg tega večina novinarjev nima potrebnih znanj za reševanje.

Naš poklic je drugačne narave. Mi moramo svetu povedati, kaj se dogaja, mi moramo pridobiti pozornost sveta, da bo ta prišel na pomoč. Naša vloga je komunikacijska v nasprotju z vlogo individuuma, ene same osebe, ki bi v situaciji poskušala doseči eno samo spremembo. Mi moramo situacijo pojasniti in razširiti besedo o njej.

Česa kot novinar ne bi res nikoli naredili, je pa del vsakdanje medijske prakse?

Fotoreporterji zelo pogosto posegajo v dogajanje tako, da ljudem dajejo navodila in nadzirajo situacijo. Prišel bo kamerman in dejal, pojdi tja, naredi to in ono. Tako v fotografiji kot v videonovinarstvu moramo biti muha na zidu, striktno opazovalci in nikakor ne smemo posegati v dogajanje. To se sicer v Ameriki dogaja nekoliko manj, več tega opažam v praksi fotografov nekaterih drugih držav. Ponekod subjektom neprestano dajejo navodila. Poleg tega novinarji pri intervjujih včasih sprašujejo intervjuvance ne zato, da se dokopljejo do njegovih misli, temveč da širijo lastne misli.

T. i. zlata doba svobodnega, zastojnskega in nevtralnega medmrežja gre polagoma v zaton. Z njo se situacija obrača tudi na področju zastonjskih vsebin na spletnih novičarskih portalih in na spletnih različicah tiskanih medijev. Bodo oboji na dolgi rok lahko preživeli z zastonj spletnimi vsebinami ali bodo te prej ali slej plačljive?

Zagotavljam, da če bi to vedel, bi nemudoma odprl organizacijo in zaslužil velike denarce. Na žalost ne posedujem kristalne krogle in ne vidim v prihodnost. Kar ste opisali, se dogaja že zdaj, vse več časopisov postavlja plačljive prepreke in za novinarstvo dejansko zahteva denar. Dovolite mi, da se pri tem vprašanju vrnem nekoliko v preteklost.

Tako v ZDA kot v Evropi so ljudje dolgo dostopali do novic praktično zastonj, bili so tudi vzgajani v duhu, da so novice pač ... zastonj. Televizijske novice plačajo oglaševalci. Ljudje to občutijo, kot da so novice zastonj, saj morajo zanje le prižgati TV. Pa tudi pri časopisih ljudje dejansko plačajo malo, zelo malo denarja - niti blizu dejanskim stroškom, ki nastanejo v proizvodnji in distribuciji. Tudi pri časopisih so oglaševalci plačali lep del kolača in ljudje so novice spet dobili skoraj zastonj.

Dandanes, ko se oglaševalstvo umika - bodisi izginja ali se spreminja - se ljudje počasi soočajo z dejstvom, kako drago lahko postane. Ne vem, koliko bodo pripravljeni plačati in ne vem, kako se bo ta formula odvila. Tudi pri časopisih so ljudje plačali zelo majhen delež prave cene novic. Izkaže se, da so novice zelo, zelo drage, ker moraš imeti na terenu profesionalce, jim zagotoviti plačo in pokriti številne stroške.

Velike časopisne hiše, kot so The New York Times, LA Times ali Washinton Post, na ta račun ukinjajo tuja dopisništva. Ne vzdržujejo več mrež dopisnikov po vsem svetu, vse manj kadrov pokriva novice. To je slabo: vse manj ljudi opazuje, manj imamo mnenj, manj pogledov na tematike.

Če torej vse manj ljudi na terenu pokriva dogodke, to v povprečju zmanjša kakovost medijev? Se bodo medijske hiše vse bolj spreminjale v reciklatorje tiskovnih agencij in sporočil za javnost?

Absolutno, kakovost se bo zmanjšala in vse več ljudi se bo za novice obračalo na agencije. To ima še en stranski učinek, vse manj bo pokrivanja lokalnih dogodkov, ker velike agencije - kot je npr. Associated Press - v principu ne pokrivajo vsakega mesta in države. Učinkovite so predvsem na državni ravni.

Ko se je zgodil 11. september, so bili naši obrazi prilepljeni na televizijske zaslone. Od takrat je preteklo veliko vode in pogosto se zgodi, da prva poročila prispejo po spletnih družabnih omrežjih. Če bi se kaj podobnega zgodilo danes, na kateri tip medija bi se kot uporabnik najprej obrnili za ažurne in zanesljive informacije?

Splet in televizijski programi so dandanes popolnoma integrirani. Če spremljate CNN, je možnost, da bodo v programu uporabili material s spleta prav tako visoka, kot če ste na medmrežju, kjer se razširi vsebina s CNN-a. Ta delitev je izginila, to je staromodno.

Kaj je bolj vznemirljivo: biti kot novinar prisoten na nekem izjemno pomembnem, usodnem dogodku ali profesionalni izziv, da pri poročanju s tega dogodka premagate vso konkurenco in zagotovite visoko kakovosten medijski izdelek?

Tega ne vidim kot nekaj medsebojno izključujočega ali kot izbiro. Seveda se, ko kot predstavnik vseh bralcev in gledalcev pokrivam dogodek, dvigne raven adrenalina; to je osebni izziv in veliko vznemirjenje. Hkrati pa je prav tako vznemirljivo videti svoje delo, objavljeno na spletu in v časopisih.

Velika razlika med novinarstvom preteklosti in sodobnim novinarstvom je odlično povzeta v naslovu vašega dokumentarca (Deadline Every Second, Skrajni rok brez kraja). Dandanes skrajni rok objave tiktaka in pade vsako sekundo. Nekoč so časopisi čez dan pripravljaji objave za naslednje jutro. Če se pa zdaj kaj pomembnega zgodi, pri objavi šteje vsaka sekunda. Bi lahko ta neprestani pritisk in tekma za objave slabo vplivala na kakovost medijev?

Novinarski posel je bil vedno isti, le da se je skozi zadnjih 150 let pospešil. Prepričan sem, da je novinar pred 150 leti, ko so položili prvi telegrafski kabel za prenos novic prek žice, čutil povsem enak pritisk, kot ste ga opisali. Vsaka tehnološka sprememba je novinarje prisilila v hitrejšo reakcijo. Vsega tega ne vidim kot neke velike spremembe, prej kot nadaljevanje že dolgo potekajočega procesa. Od vedno je obstajala težava, ko je treba poročati, še preden si dogodek popolnoma razumel, prej kot si zastavil dovolj vprašanj, posnel dovolj fotografij, še prej kot se je dogodek dejansko končal. To je in je vedno bila težava novinarstva.

V tem je tudi velika razlika med novinarstvom in zgodovinopisjem. Zgodovinar počaka, da se stvar konča, potem o njej deset let premišljuje in potegne zaključke. To je vloga zgodovinarjev. Naloga novinarja pa je poročati čimjasneje in čim točneje, medtem ko se zadeva še dogaja in le malo po njenem koncu.

Prava resnica pa je, da nam je tehnologija omogočila precej hitrejše povratne informacije, hitrejšo distribucijo in dostop do precej obsežnejšega števila virov. Precej več ljudem lahko hitreje zastavimo vprašanja. Na primer, Skype nama je omogočil, da se zdaj in tukaj lahko pogovarjava, medtem ko si ti v Sloveniji, jaz pa v Kaliforniji. Kakšnih 30 let nazaj bi to bilo precej težje in dražje, še kakšnih 10 let nazaj pa se ne bi videla prek zaslona.

Tehnologija je torej velik skok do boljših, jasnejših informacij. Poznam pritisk skrajnega roka, a tudi to ni nič novega, to so novinarji vedno čutili na ramenih. Časopisi izhajajo dnevno - nekoč so izhajali tedensko. Še takrat so novinarji nedvomno potarnali, "le kako bom pripravil vse te novice v tem času".

Torej lahko rečemo, da je življenje novinarja življenje neprestanega stresa in pritiska, ki nikoli ne pojenja?

Da, pravkar ste do popolnosti povzeli novinarjevo življenje. To je neprestan stres in pritisk, ki nikoli ne pojenja.

Če nadaljujem misel, je v novinarskem življenju tudi nekaj deviantnega in bohemskega?

Če sem skozi leta kaj opazil, je to, da ni nekega tipa človeka, ki se odloči za ta posel. Je pa en skupni imenovalec - in mislim, da ste na to tudi vi ciljali - živiš s skrajnimi roki objave. Ni veliko drugih poklicev, ki bi bili tako polni neprestanih pritiskov in rokov. Če ne maraš rokov, se le drži daleč stran.

Pa obrniva ploščo od rokov in pritiskov k lepšemu - kje je nagrada, kaj je tisto, kar vas drži v novinarstvu?

S tem moram začeti: Absolutno in povsem ljubim fotografiranje. Obožujem izziv ustvarjanja vedno novih, dobrih, zanimivih fotografiji. Vedno znova me fascinira dejstvo, da ni važno, kolikokrat sem pokril neko tematiko, se vedno najde neki nov pristop zanjo.
Daleč v preteklosti, ko se je moji fotografiji pridružil video, me je šokirala že enostavna možnost kombiniranja zvoka in fotografij v moje intervjuje. Kot bi bil vse življenje pantomimik in bi naekrat dobil dar govora. Zame je dobra kombinacija zvoka, slike in besed vznemirljiva, kar se da.

Še dandanes me to prav toliko veseli in vznemirja kot tisti trenutek, ko sem posnel svojo prvo fotografijo. Iz neznanega razloga tega veselja še nisem izgubil. S fotografijo sem se začel ukvarjati v časih filmov, ki si jih moral razviti in iz njih še fotografije. V temačni sobi si premetaval kemikalije, dal film v razvijalno posodo, bil je povsem bel in naposled so se podobe počasi, počasi izrisovale pred tvojimi očmi. To je bil zame eden najbolj mističnih trenutkov. Veliko ljudi je bilo s prihodom digitalne fotografije in z zatonom analogne zelo nezadovoljnih, jaz pa sem nad čari digitalne fotografije še naprej navdušen.
Poleg tega že dolgo poučujem fotografijo in novinarstvo in priznati moram, da ko vidim dobre, originalne fotografije mojih študentov, je to veliko, veliko zadovoljstvo.

Nekaj vaših študentov je prejelo Pulitzerjevo nagrado?

Drži.

Mogoče zaznavate kakšno posebno razliko med ameriškim in evropskim novinarstvom?

Razlike med različnimi pristopi k novinarstvu so ogromne. Tako velike, da ne bi imeli dovolj časa, da bi predstavil vse razlike v gradnji zgodbe itd. Hkrati ne morem trditi, da se spoznam na slovensko novinarstvo in zato o tem ne bom govoril.
Če omenim le najbolj svežo izkušnjo, pred kratkim sem bil v Bolgariji in tamkajšnja fotografija ni ravno v koraku s časom, še posebej ne v primerjavi z ZDA, kjer je več ukvarjanja z ustvarjalno fotografijo. Tam dobite več ali manj toge, izumetničene portrete politikov. Isto drži recimo tudi za Francijo. Ne trdim sicer, da je fotografija v evropskih revijah slaba, nasprotno, tam v večini najdemo odlična dela, medtem ko za časopise tega ne bi mogel vedno trditi.

Kako bi opisali stanje tiska in novinarstva v ZDA? Na primer, ali vi kot novinar ali kakšen vaš kolega čuti pritisk iz družbenih gibanj, korporacij in politike?

Mislim, da se v ZDA ne soočamo s težavo pritiskov iz politike. Tukaj je prvo dopolnilo ustave (ki zagotavlja svobodo govora in tiska, op. a.) zelo sveto. Časopisi so svobodni in lahko objavijo tisto, kar želijo objaviti. Novinarji in fotografi poročajo in snemajo, kar želijo. Vse to je zelo jasno razvidno pri poročanju o volitvah republikanskega kandidata za predsednika ZDA. Na voljo so vse vrste poročil, ki si jih lahko še zamisli človeška domišljija. Isto velja za poročanje o predsedniku. No, zagotovo se čutijo vplivi korporacij.

Med drugim so tudi časopisi in revije korporacije in morajo biti dobičkonosni. Ob naraščajoči potrebi po dobičku ima osebje na voljo vse manj potovanj, osebja je tudi vse manj, vse manj je na voljo časa za pisanje in fotografiranje posamezne zgodbe in ob vsem tem tudi zgodbe niso več tako kakovostne.

Obrniva se od interesnih skupin k medijem samim. Ali lahko rečemo, da povprečen ameriški uporabnik dobi - ali lahko dobi - objektivno sliko z običajnim, zmernim dnevnim sledenjem enemu ali dvema izmed najpopularnejših medijev v ZDA? Ne da bi mu bilo treba pobesnelo brskati za alternativnimi viri? Če poenostavim, lahko v ZDA povprečen državljan pogleda večerna poročila in dobi vsaj približno objektivno sliko dogajanja?

Precej zapleteno. Starejša generacija bralcev časopisov še vedno spremlja tudi televizijo in dobi do neke mere široko sliko novic. Žal mlajši precej manj berejo časopise, pa tudi manj spremljajo televizijo. Prek spleta dobijo precej omejeno različico novic. Večji del vsebin, ki jih dobijo, so naslovi in pravzaprav zelo malo vedo o svetu okoli njih. Žal tudi ne morem narediti primerjave, ali v primerjavi z isto starostno skupino pred desetimi ali dvajsetimi leti vedo kaj manj. Občutek imam, da smo se pravzaprav vedno pritoževali, da mladina ne ve, kaj se dogaja. Hkrati je res, da je bralna navada, ki vključuje 30 minut mirnega sedenja vsako jutro ali večer pri časopisu že skoraj izginila in da se najbrž ne bo nikoli vrnila.

Ključni problem vidim nekje drugje. Ljudje izberejo tisti vir novic, ki podpira njihov pogled na svet. V Ameriki se soočamo s problemom, ki se imenuje Fox News s svojim zelo konservativnim, zelo desničarskim poročanjem. Ljudje gledajo njihove novice, misleč, da prejemajo uravnoteženo različico dogajanja po svetu. Seveda je ne. Ljudje se dandanes lahko odločijo, katero vrsto novic želijo, in potem dobijo samo tisto vrsto novic. To je zelo slabo.

Mislite, da bodo veliki medijski imperiji, kot jih imata pod palcem recimo Rupert Murdoch ali Silvio Berlusconi, skozi čas povozili razdrobljeno in manjšo konkurenco?

Spet, ne morem napovedati poteka prihodnosti. Ne bi mogel napovedati niti tega, kar ...

... lahko pa imate mnenje o tem ...

... da, lahko. Tega, kar se je pred kratkim zgodilo Rupertu Murdochu, ne bi bil mogel napovedati ne jaz ne kdor koli drug. Mislim, da obstaja precejšnja možnost, da se bo njegov sveti imperij odmotal, da bo razpadel. Ne zaradi novinarstva, temveč zaradi njegovih slabih hekerskih navad. Z delom Silvia Berlusconija sem manj seznanjen, italijanskih časopisov nisem bral.

Osnovna premisa se glasi, da je dandanes precej enostavno začeti lastno izdajo. Nekoč je bilo zelo težavno začeti izdajati nov časopis ali TV postajo. Bilo je zelo drago. Toda danes se ti lahko lotiš lastnega TV-programa v Sloveniji, jaz pa v ZDA, oba pa za distribucijo uporabiva medmrežje, in če bova zares dobra, bova lahko tekmovala z največjimi. Uravnoteževalni dejavnik je tehnologija, ki je poskrbela za relativno poceni distribucijo širokim množicam. Eno vprašanje pa ostaja neodgovorjeno: od kod denar, kdo bo to podprl.
Najbrž vam je znan The Huffington Post. To je dober primer projekta, začetega na zelo nizkih sredstvih, pa se kljub temu lahko pohvali z obsežno bazo obiskovalcev. Torej je prostor tudi za majhne, da zaženejo svoje projekte.

O čem teče beseda v vašem najnovejšem dokumentarcu, Skrajni rok brez kraja?

Svetu želim pokazati, s kje pridejo tiste fotografije, ki jih na spletu in v časopisih gledajo vsaki dan. Ljudje dobivajo te fotografije iz vojnih območij, iz hurikanov, cunamijev ali kot izid poglobljenega novinarstva. Ne sanja pa se jim, kaj vse je potrebno, da se te fotografije lahko posnamejo. Smatrajo jih za samoumevne, pa naj jih klikajo v spletni galeriji, na TV-ju ali v tisku.

Izkoristil sem priložnost in dve leti sledil fotoreporterjem na misijah po vsem svetu, med drugim tudi v bližnjevzhodni konflikt, v spopad med Palestinci in Izraelci. Teh 12 fotoreporterjev sem tudi ozvočil z mikrofoni in lahko ves čas spremljal, kaj mislijo in kaj govorijo.

Torej gre za neke vrste pogled v zakulisje?

Točno tako, in to je prvi dokumentarec, ki vključuje ovekovečeno fotoreportersko delo ne po tem, ko so ga že opravili, temveč med akcijo samo. Na tej točki moram tudi poudariti, da sem igral t. i. orkester v eni osebi. Televizija je nekoč za snemanje potrebovala štiri ljudi, včasih celo več. Kamermana, potem nekoga, da je posnel zvok, tretjo osebo kot producenta in četrto osebo, ki je delovala pred kamero kot novinar. Včasih je celo peta oseba priskočila za področje osvetlitve.
V mojem primeru sem vse opravil jaz. No, prav pri tem dokumentarcu sem posnetke tudi pošiljal v Kalifornijo, kjer mi je pomagal producent John Hewitt, a pri vseh dokumentarcih do zdaj sem navadno vse opravil sam. Ta koncept 'orkester v eni osebi' je prava prihodnost, ker lahko ena sama oseba opravi vse. Seveda ga cenijo tudi podjetja, ki lahko namesto štirih najamejo le eno osebo. V knjigi predstavim, kako vse to izvesti. En sam človek potuje zlahka, poceni in poroča s celega sveta.
Predogled dokumentarca (video je v angleščini):

Pri ogledu dokumentarca me je precej presenetila ugotovitev, da med temi fotoreporterji ni bilo skoraj nikogar, ki za obdelavo na terenu ne bi uporabljal Applovega laptopa. Zakaj?

Resnica je, da je Apple mogoče kakšnih deset let nazaj prednjačil pri obdelavi videa. Dandanes pa je vseeno, vse lahko storiš na praktično vseh vrstah računalnikov. Razširjenost med fotografi, pa tudi pri meni, je v prvi vrsti stvar navade. Apple trenutno nima kakšnih izpostavljanja vrednih prednosti.

Opazen je trend, da se vse več videoposnetkov posname s fotoaparati. Domnevno naj bi bil na ta način posnet celo večji del serije House MD (Zdravnikova vest). Lahko pričakujemo, da bodo fotografi kmalu počeli vse - fotografirali in snemali videe v širokem obsegu?

Fotoaparati niso nikoli bili namenjeni in razviti za snemanje videoposnetkov. To je dodatek, ki je nekako OK, a ni preveč priročen. Pravzaprav je kar težavno posneti dober video s fotoaparatom. Z novimi generacijami fotoaparatov se bosta sicer tako video kot ergonomija izboljšala, a obenem tudi videokamere prilagajajo fotografiranju.
V bistvu imajo fotoaparati precej velik sprejemni čip in ko fotografiraš s fotoaparatom, lahko ozadje s tem zamegliš. Z manjšimi kamerami kaj takega ni bilo mogoče, so pa že na voljo že nove različice kamer, ki lahko naredijo točno to in to z enakim izgledom in občutkom kot pri fotografiranju s pravim fotoaparatom. Ni pa mi še jasno, kako točno se bo vse to odvilo. Bodo ljudje bolj koristili videokamero za fotografiranje ali bo prevladal fotoaparat za snemanje videa? Mogoče bomo na koncu imeli v splošnem le eno samo, hibridno vrsto kamere.
Mimogrede, trenutno na univerzi precej pozornosti namenjam poučevanju, kako s pametnimi telefoni doseči profesionalne posnetke. Napravice so že tako razširjenje, da temu sledi tudi univerzitetni program.

V dokumentarcu je veliko situacij, kjer so so fotoreporterji za svoje delo dejansko tvegali življenje. Bi vi tvegali življenje za tisto fotografijo, ki je mogoče posnetek kariere?

Takšno tehtanje ni lahko. Ne verjamem, da gredo novinarji na teren z namenom, da se izpostavijo nevarnosti; toda kadarkoli se kam odpraviš, vedno ti grozi neka nevarnost. No, novinarji se lahko odločijo za delo na vojnih območjih in se jasno zavedajo, da jih lahko doletijo poškodbe. Pred kratkim je bilo nekaj fotografov ubitih v Siriji in Libiji. Brez dvoma je to precej tvegan posel. Jaz osebno nisem vojni poročevalec in si ne bi želel slediti vojski v spopade. Po naravi nisem tak.
Ko smo že pri tem, v dokumentarcu je ovekovečen spopad med palestinsko mladino in izraelsko vojsko v bližini Jeruzalema. V tistem spopadu so bili trije fotografi poškodovani. Tudi jaz sem se zavedal, da se bom tam soočil z neko stopnjo nevarnosti, nisem pa si mislil, da bo to življenjska nevarnost. Poleg tega sem nosil neprebojni jopič in čelado, nisem pa imel plinske maske, tako da sem končal z rdečimi očmi on potokom solza. No, na koncu pa sem na srečo ostal poškodovan.

Znana je zgodba fotografa, ki je bil prisoten na obali Normadije na dan D v 2. svetovni vojni. Redke posnetke pekla tistega velikega dne je fotograf poslal v svojo delavnico, kjer pa je veliko večino nesrečno uničil nespreten pomočnik. Nedvomno izkušnja velikega razočaranja in obžalovanja. Kaj podobnih trenutkov v vaši karieri?

Tisti dan je bil za fotografa izjemno krut, hladen tuš, vseeno pa je je bila ena izmed fotografij rešena. Prav tista fotografija se je uvrstila med najslavnejše posnetke tako svetovne vojne kot sveta nasploh. Žal mi je za mladega pomočnika, ki je razvijal film. Predolgo je pustil prižgane luči in uničil film. Vseeno pa je bilo nekaj posnetkov še uporabnih in en posnetek je bil popoln. Kar se mene tiče - ne, takšnih temnih trenutkov v moji karieri ni bilo.

Najbolj adrenalinski trenutek?

Prej omenjeni spopad med Palestinci in izraelsko vojsko in z menoj na sredini je bil poln adrenalina. Vojska je streljala z gumijastimi naboji, solzilcem in pištolami za omamljanje. Palestinci so vračali z raketami, točo kamenja ter gorečimi predmeti. Bil sem na sredini, fotografiral, snemal in sledil mojemu fotografu. Pločevinke solzilca so naletavale naravnost pod naše noge. Zame je bilo vse skupaj skrajno strašljivo. Nisem ravno pogumna oseba.
Na sebi sem imel neprebojni jopič, kot edini pa nisem imel plinske maske, ker jih ravno tisti dan niso imeli na zalogi. Vsakič, ko je priletela pločevinka, sem moral teči s palestinskimi študenti v hrib. Na mojo nesrečo ne znam niti besedice arabsko, pa sem bil obkrožen z njimi. Nisem vedel, kakšen bo njihov odziv na medije. Izkazali so se za čudovite ljudi, pomagali so mi in mi priskrbeli sredstva, da sem si lahko spravil solzilec iz oči. Moji strahovi so se izkazali za popolnoma neosnovane.
Nekaj Kobrejevih fotografij, ki so trenutno na razstavi v Washingtonski galeriji Corcoran Gallery of Art, si lahko ogledate v spodnji galeriji. Opozorilo: Galerija vsebuje tudi fotografije s kriznih žarišč, zato je lahko vsebina eksplicitna in surova.