In jo polariziral. "Nihče ni tako razdelil Italije in Italijanov," je zapisal Massimo Gramellini, kolumnist torinskega dnevnika La Stampa.
Berlusconijev včerajšnji odstop, potem ko je bil 17 let ena najvidnejših figur v italijanski politiki in opravil le polovico svojega premierskega mandata, ne izbriše njegove prisotnosti na političnem odru.
Še vedno ima močno politično stranko, ki pa se zdaj bori za svojo prihodnost, in ima v lasti največjo zasebno TV-mrežo v Italiji. A njegov odstop označuje simbolični konec obdobja, v katerem je medijskemu baronu uspelo vladati državi s svojim likom (bolj kot delom).

Poslovnež, ki je zgradil nepremičninski in medijski imperij, je bil prvič izvoljen leta 1994. Takrat se je oglaševal kot modernizator in Italiji obljubljal reforme prostega trga. A po karieri, ki je niso mogli zamajati niti slikoviti spolni škandali, niti številna sojenja zaradi korupcije in davčnih utaj, je bil prav trg tisti, ki je Berlusconija nazadnje pognal iz pisarne, ko je evropska dolžniška kriza zadela Italijo.
Od samega začetka je Berlusconi prepletal svojo usodo z usodo Italije. S personalizacijo italijanske politike in nastankom tržne znamke "Silvio Berlusconi", ki je igrala na karto njegove možatosti in prebrisanosti, je spremenil politično in institucionalno kulturo Italije tako močno, da bodo posledice vidne še dolgo po njegovem odhodu.

Virilnost
V zadnjih letih so naslovnice najbolj preplavljali spolni škandali. Na dan so prišli številni sočni opisi divjih zabav v premierjevih zasebnih vilah, na katerih ni manjkalo niti mladoletnic, niti prostitutk (niti obojega skupaj). Leta 2009 se je ločil od žene Veronice Lario, nekdanje nižjerangirane igralke, ki je končala njun 30-letni zakon potem, ko se je premier udeležil rojstnodnevne zabave 18-letne neapeljske starlete.
"Obnašanja, ki ga je legitimiziral in ga naredil za običajnega, v drugih državah ne bi tolerirali niti v majhnih odmerkih," meni Paolo Flores d’Arcais, filozof in urednik levičarske revije MicroMega. "In vse je preobračal, tako da je tiste, ki so ga kritizirali, označil za moraliste. Svet, obrnjen na glavo."

Italijanska zgodba
Berlusconi je vstopil v politiko tik zatem, ko je škandal s podkupovanjem sesul italijanski povojni politični red. V televizijskem nagovoru leta 1994 (precedenčen za italijansko politično kulturo) je obljubil nov svet in povabil Italijane, naj se mu pridružijo. "Odločil sem se, da vstopim na igrišče in se lotim politike, ker ne želim živeti v nesvobodni državi, ki ji vladajo nezrele politične sile in možje, ki se krčevito oklepajo preteklosti, ki je bila tako politična kot gospodarska polomija," je napovedal.
Berlusconi je predstavljal nekaj novega, odmik od starih razprtij med krščanskodemokratsko stranko in komunistično stranko. Na politično prizorišče je vstopil kot zvezdnik, ki ni imel za seboj nobene ideologije, razen svojega lastnega osebnega premoženja. Šlo je za briljantno strategijo, ki ga je izstrelila med zvezde. A njegov prvi mandat je trajal le osem mesecev, preostanek 90. let pa je vodil opozicijo.
Leta 2001 je bil znova izvoljen potem, ko je na vsak italijanski prag dostavil Italijansko zgodbo (Una storia italiana), knjigo fotografij Berlusconija kot uspešnega poslovneža, družinskega človeka in ljubitelja žensk. Mojstrovina populistične samopromocije. Knjiga navaja tudi njegovo nebesno znamenje (tehtnica: "Komunikativna oseba, sposobna močne strasti in globoke ljubezni.") in prikazuje njegovo ljubezen do nogometa, ki se kaže tudi v navijaškem imenu stranke Forza Italia.

Obvlada medijskega prostora
Italijani so občudovali njegovo podobo bogataša s potenco. "Povprečen Italijan se je videl kot Berlusconi, le revnejši," je zapisal Gramellini. Ta podoba se je utrdila v italijanski psihi, mediji, ki jih je nadziral, pa so jo vzdrževali. Njegova družba Mediaset je v 80. letih pretresla italijansko televizijo z uvažanjem bleščečih ameriških žajfnic in filmov ter produciranjem novih oddaj s pomanjkljivo oblečenimi dekleti.
Do dneva, ko se je lotil politike, je imel v lasti že tri največje zasebne TV-mreže, priljubljene tabloide in časnik. Ko je bil na oblasti, je imel praktično monopol nad informacijami. Ustvaril je množično občinstvo in ga spremenil v množično volilno telo.

Levosredinska opozicija ga je kritizirala zaradi navzkrižja interesov, a njegovega početja ni zajezila. Z zmago leta 2001, ki je sovpadla s sprejetjem evra, je nastopila nova doba političnega pokroviteljstva, znana kot "Berlusconismo". Berlusconi je brisal mejo med javnim in zasebnim: svojega davčnega odvetnika Giulia Tremontija je imenoval za finančnega ministra, odvetniki njegove družbe so mu pomagali sestaviti kazensko zakonodajo, njegovi uslužbenci (zlasti lepe uslužbenke) so postali ministri.
Dediščina katastrofe
Brisanje mej se je raztegnilo tudi na zunanjo politiko. Berlusconi je razvil tesne osebne stike z Vladimirjem Putinom in pokojnim libijskim voditeljem Moamerjem Gadafijem, za katere je trdil, da so v interesu Italije. Nedvomno so ti stiki koristili Berlusconijevim družbam in poslom. Odhajajoči premier za seboj ne pušča kakšnih večjih reform ali političnih uspehov, pušča pa vrtoglavih 2,6 bilijona evrov dolga, zaostalo rast in padec Italije na mednarodni lestvici konkurenčnosti in transparentnosti.
Da ni bil popestritev mednarodnega političnega prizorišča, mu ni mogoče očitati, a ta popestritev je žal po večini izvirala iz njegovih spodrsljajev, s katerimi se je lahko primerjal le George W. Bush, in neprimernih šal. Leta 2008 je tako, denimo, ameriškega predsednika Obamo označil za "čednega, mladega in zagorelega".
Politično = zasebno
A kljub temu je Berlusconi predvsem briljantno komuniciral z javnostjo. Italijanom je povedal to, kar so želeli slišati, čeprav mu niso verjeli. Ali, kot je rekel pokojni Indro Montanelli, nekdanji urednik Il Giornale: "Resnica je tisto, kar on reče, da je."
Ta maksima je trajala vse, dokler ni posegla vmes gospodarska realnost. A politično se je mešalo z zasebnim vse do konca - ko je Berlusconi v torek izgubil večino v parlamentu, so kamere ujele listek, na katerega je Berlusconi seštel glasove in obkrožil številko 8, za kolikor se mu je večina izmuznila iz rok, ob njej pa zapisal: "izdajalci".