Tudi najnovejši podatki Zavoda za pokojninsko zavarovanje kažejo, da se je vrednost pokojnin v zadnjih sedmih letih realno zmanjšala, ves čas se znižuje tudi razmerje med plačo in pokojnino, ki jo dobi zaposleni po upokojitvi. In tudi pravkar napovedani simbolični dvig pokojnin bo pod pragom revščine še vedno pustil veliko večino od več kot 83.000 upokojencev. Med njimi zagotovo ostaja naša poslušalka: "Delala sem od svojega petnajstega leta, upokojila sem se tik pred šestdesetim. Pokojnine imam 389 evrov, od tega mi takoj odštejejo dodatno zdravstveno zavarovanje. Crkujem, vsak dan znova ..."

Najprej jo je izdalo zdravje, nato še tudi država: med njenim dolgotrajnim zdravljenjem ji je bila po neverjetnem spletu zlorab pravnega sistema odvzeta pravica do odkupa stanovanja po t. i. Jazbinškovem zakonu. Čeprav je do takrat že odplačala več kot polovico kupnine. Ko si je zdravstveno dovolj opomogla, je bilo za sodno pot že prepozno, iz stanovanja je že bila deložirana, ostala ji je le zajetna mapa dokumentacije, s katero se je borila za edini dom. "Ne le, da so me deložirali, po tem so mi zaračunali še najemnino za vsa leta nazaj in te dolgove še zmeraj plačujem. Plačujem dvajset let stare dolgove! Sprašujem jih, ali so normalni?"

Celoten projekt odpisa dolgov, še enega neposrečenega proizvoda socialne politike zadnjih let, ji ob vsem tem ni niti za kanec olajšal življenja: "Pojasnili so mi, da nisem upravičena do odpisa, ker nisem izpolnjevala osnovnih pogojev: nisem bila prejemnica denarne socialne pomoči. To je po mojem mnenju še eden izmed projektov, ki "malim" ljudem v stiski v resnici ni pomagal."

Življenje v mrzli drvarnici brez vode, kopalnice, stranišča ...
Ostala je brez stanovanja, a z vsemi dolgovi zanj. V stiski se je preselila v več kot 170 let staro razpadajočo podrtijo brez komunalne opreme: "V tem objektu je lopa, nekdanja drvarnica. To smo za silo uredili in tam živim. Čeprav imam edini električni radiator nenehno prižgan in je strošek za elektriko ogromen, je v edinem prostoru, ki ga imam, največ 17 stopinj. Zebe me nenehno, čeprav je soba tako majhna, da tam ne morem imeti spravljene niti svoje garderobe. Nimam tekoče vode, nimam kopalnice, na stranišče moram vsakič ven, na prosto, v dežju, snegu, ledu, ponoči. Nihče me ne vpraša, kako s svojimi boleznimi in invalidnostjo to zmorem. Kuham, kar imam in ko imam, ne ostane mi namreč skoraj nič od izplačanih 360 evrov pokojnine. Mesne juhe ne morem jesti vsak teden, ker bi me to stalo 20 evrov mesečno. Nimam jih. Nimam za zdravila, nimam za nujno potrebno dietno prehrano, nimam za nič, kar bi to življenje naredilo znosno ..." In za razgledano in razmišljujočo upokojenko, ki je vrsto let tudi zelo predana prostovoljka, je to vsakič znova hudo ponižujoča izkušnja: "Ali veste, kako ponižujoče je prositi humanitarne organizacije za riž in vrečko krompirja? Po vseh teh letih, ko sem delala?"

Spretne pasti drobnega tiska socialne zakonodaje
Ker razen lope, v kateri živi, nima nobenih nepremičnin ali druge lastnine, bi ji ob tako nizki pokojnini načeloma moral pripasti varstveni dodatek. Do varstvenega dodatka so upravičeni ženske nad 63. letom in moški nad 65. letom, če niso zaposleni. Ob izpolnjevanju še drugih pogojev jim država doplačuje razliko med njihovim dohodkom in 485 evri. Javnost je ta socialni prejemek spoznala predvsem po tem, da so ga po smrti prejemnikov njihovi dediči morali vračati, po lanski spremembi zakonodaje pa ga dediči niso več dolžni vračati. A to nikakor ne pomeni, da ga lahko dobijo vsi starostniki z nizkimi pokojninami: zakonodaja je namreč tukaj nastavila dve drugi zanki:
Prva je, da je postal socialna pravica in se zato preverja vse premoženje, to pa lahko močno vpliva na pravico do pomoči
In druga zanka: tudi če izpolnjujejo vse pogoje, morajo prosilci pred odobritvijo prošnje na pristojni center za socialno delo prinesti izvršljivo, notarsko overjeno pogodbo s podpisi njihovih otrok, ki dokazuje, s kakšno vsoto bodo svoje starše financirali vsak mesec. Če tega ne zmorejo, pa s številnimi dokazili, zakaj tega ne zmorejo. Šele ko otroci prispevajo svoj delež, je morebitno razliko do 485 evrov pripravljena financirati še država.

Ali drugače povedano: če so se tisoči v letu 2012 varstvenemu dodatku prostovoljno odpovedali zaradi strahu, da bi s tem obremenili otroke po svoji smrti, zdaj sistem od njih zahteva, da otroke takoj zavežejo k obvezni vsakomesečni finančni pomoči. In to z iztožljivo pogodbo, s katero bi morali – v skrajnem primeru - starši za dogovorjeno vsoto tožiti svoje otroke. Podobno kot se sodno terja neplačana preživnina.

Na to vrhunsko varovalko iz drobnega tiska naše zakonodaje je seveda naletela tudi naša sogovornica. Ko je ob dopolnjenem 63. letu vložila prošnjo za varstveni dodatek, je s CSD-ja dobila odgovor: "Da naj me preživljajo moji otroci."

Na ogorčeno pritožbo je s CSD prejel zelo splošno pojasnilo z nasvetom, da se seveda lahko odpove tej pravici. In ker tudi njeni otroci težko živijo, se je temu, v njenem primeru nekaj manj kot 100 evrom dodatka, res odpovedala. A zgodbe še s tem še ni konec: ko je v hudi finančni stiski nato prosila za izredno denarno socialno pomoč, ki jo lahko centri za socialno delo po presoji dodelijo za pokrivanje izrednih stroškov, so pri sogovorničinem centru ocenili, da tudi te ne more dobiti: Argument? "Rekli so mi, da ker sem se odpovedala varstvenemu dodatku, nisem upravičena in tudi v prihodnje ne bom do izredne denarne socialne pomoči. Ali zato, ker sem se odpovedala dodatku, s čimer sem državi neposredno podarila denar, res nimam pravice vsaj do izredne pomoči? Pa kje imajo na ministrstvu pamet!" je ogorčena.

Na pristojnem ministrstvu (MDDSZEM) odgovarjajo, da prostovoljna odpoved varstvenemu dodatku ne pomeni nujno izgube pravice do izredne socialne pomoči in da o upravičenosti do pomoči v posameznem primeru odloča pristojni center po svoji strokovni presoji. A na sogovorničinem CSD-ju so se odločili, da ji ta pomoč ne pripada.

"To je, brez leporečenja, nedvomno socialni genocid!"
Zgodba životarjenja, kot je njena, je podobna tisočim, s katerimi se je v letih prostovoljnega dela srečal Boris Krabonja, profesor zgodovine in prostovoljec mariborskega društva UPornik, enega redkih, ki nenehno opozarja prav na to ranljivo skupino državljanov.

Ob tem javno, brez zadržkov ali političnih računic, obsoja neučinkovit, prezapleten in revnim močno škodljiv sistem. Predvsem pa posebej opozarja na revne starostnike. Vsakič znova pretresen nad njihovimi usodami in obupan, ker so vse sistemske spremembe bolj kot ne kozmetične, pri obsodbi sistema ne izbira več besed: "To sem že večkrat povedal, tudi pristojnemu ministrstvu, da ne vem, zakaj se sploh še trudijo s temi minimalnimi in sramotnimi pokojninami, da bi bilo morda bolje, da jim namesto njih razdelijo kar strihnin ali kaj podobnega, kar so v preteklosti uporabljali za množične poboje ljudi. Bilo bi preprosteje in ceneje za državo. To, kar zdaj počnejo, je resnično nečloveško in skrajno ignorantsko, to je res socialni genocid!"

Pogovoriti se moramo o lačnih upokojencih
"Ljudje, ki prihajajo k nam po pomoč, so obupani, prestrašeni, sram jih je bede, ne znajdejo se v sistemu, kjer je treba vlagati prošnje, se potegovati za odloge plačila, prositi za odpise obresti, kar je zapleteno in utrujajoče še za veliko mlajše bolje informirane ljudi. Njihovi dolgovi niso nastali zaradi razsipnosti in brezglave porabe: nastajajo zato, ker so se morali odločati, ali bodo plačali položnice ali pa bodo sploh kaj jedli," opozarja humanitarec, posebej besen ob prepričanju, da je za hrano poskrbljeno s humanitarno pomočjo: "Nekaj kilogramov moke, riža, testenin ali sladkorja ni dovolj, predvsem pa to ni primerna in zdrava hrana za večinoma bolne starostnike! In ne pride do vseh! Na svoje oči sem videl upokojenko, ki je doma v hladilniku imela le mačjo hrano. To je dobila zastonj in le to je lahko jedla. Srčno upam, da lačnih otrok resnično nimamo več, zagotovo pa imamo lačne upokojence!"

Navedeni primer je ekstremen, a ljudi, ki se vsak dan ne morejo do sitega najesti, sploh pa ne primerne hrane, je samo v Mariboru in okolici veliko, je jasen Krabonja, ki njihove usode osebno spremlja.

Ko se babica razjoče zaradi čokoladice, ti je jasno, v kaj jo sili sistem
"Tem ljudem ne morem svetovati, naj kaj na črno zaslužijo, gredo komu počistit ali delat za hrano: to so bolni, utrujeni, izčrpani starostniki. In te dni tudi prezebli, ker nimajo s čim plačevati kurjave!"

Zakonska obveznost, da so za starše najprej dolžni poskrbeti otroci, po Krabonjevem mnenju v našem kulturnem prostoru nikakor ni dobra rešitev: "Včasih se nam kakšna babica kar razjoče od sreče, ko ji podarimo kakšno čokolado, in je presrečna, da bo končno tudi ona lahko svojemu vnuku kaj podarila. Ker mu je sicer nima iz česa kupiti. Vzgojeni smo v razmišljanju, da jaz kot starš želim pomagati otrokom in mu kaj podariti, čeprav tega ne potrebuje, že zato, ker je moj otrok. In grozljivo se mi zdi starostnike v stiski, ki tega svojega "poslanstva" tako ali tako ne morejo izpolniti, zdaj siliti v to, da od otrok uradno terjajo preživnino! Poleg tega številni otroci delajo za minimalne ali zelo slabe plače in tega preprosto ne zmorejo!"

Dvig pokojnin še zdaleč ne pomeni konca revščine
Dvig pokojnin na 500 evrov tistim, ki izpolnjujejo pogoje, je seveda dobrodošel, meni sogovornik. A ne zajema tistih, ki polne dobe niso oddelali, največ med njimi je starejših žensk in tistih, ki so po serijskih stečajih v Podravju leta preživeli z zasilnimi zaposlitvenimi rešitvami, na borzi, in z dokupi let nekako dočakali pokojnino. Vsi ti ostajajo globoko pod pragom revščine in to je veliko manj, kot smo tej generaciji dolžni, je zato prepričan Krabonja.

Zato reševanje te generacije in revščine tistih, ki z upokojitvami vanjo šele tonejo, ne morejo in ne smejo reševati zagnanci, kot so zbrani v Uporniku, pač pa to mora postati prioriteta in zavest družbe. Kar pa ne bo lahko, kajti Krabonjeve izkušnje kažejo, da se neoliberalne floskule o tem, kako je vsak svoje usode kovač in zatorej povsem sam kriv, če s pokojnino ne more živeti, počasi zažirajo v vse pore družbe: "Celo v moji družbi usode revnih starostnikov zelo težko vzbudijo sočutje. Nekoč mi je nekdo rekel, ah, zakaj trud, saj gredo tako in tako h koncu ... Da, gredo, a ta konec mora biti dostojanstven," je jasen Boris Krabonja.

Mizerne pokojnine in socialne stiske so posledica zgrešenih politik, ne krize!
Revščina vsaj 83.000 upokojencev in stiske tisočev, ki so morda le kak milimeter nad to nevarno gladino revščine, pa niso naključne, še manj rezultat zadnje krize. So rezultat preteklih političnih odločitev te družbe. To jasno dokazuje primerjava nemškega in avstrijskega pokojninskega sistema, ki so ga lani v obsežnem članku predstavili v tedniku Mladina: avstrijski sistem z močnim javnim pokojninskim stebrom zagotavlja varno starost. Nemški primer razgradnje in privatiziranja javnega stebra pa številne starostnike vodi v revščino, čeprav imajo zaposleni v obeh državah zelo primerljive plače in plačujejo primerljiv odstotek teh v pokojninske blagajne.

Pri nas si pred tem zatiskamo oči: čeprav je revščina upokojencev v resnici dolgoletna težava.

Največ revnih starostnic je nad 75. letom, vsi ukrepi le za tiste z dovolj delovne dobe
Vesna Leskošek, dekanka fakultete za socialne vede in znanstvenica, ki se že dolgo ukvarja z revščino, ob tem opozarja, da pravih razsežnosti mizerije usod teh desettisočev starostnikov sploh ne poznamo, ker so v skupini uradno revnih zajeti tako starostniki z le nekaj evri prihodkov kot tudi tisti s prejemki tik pod 616 evri, kar je meja tveganja revščine za samsko gospodinjstvo. Nedvomno pa so v vseh kategorijah ženske revnejše: v letu 2016 je bilo revnih starostnikov nad 75. letom 10,2 odstotka, za enako stare ženske pa je bila stopnja revščine več kot 27 odstotkov! In razlika med spoloma je ves čas opazna.

Nedavna sprememba zakonodaje, ki zdaj za polno delovno dobo zagotavlja 500 evrov pokojnine, je delu upokojencev nedvomno prinesla vsaj drobno olajšanje. Vendar v veliki večini žal ne tistim z izrazito nizkimi pokojninami, opozarja strokovnjakinja: "Revni so tisti oz. predvsem tiste upokojenke, ki so imele malo let delovne dobe, saj so v preteklih desetletjih opravljale t. i. vlogo družbene reprodukcije. Ta pa zdaj ni več družbeno priznana, zato so tako rekoč vsi ukrepi usmerjeni v tisti del upokojencev, ki ima dovolj delovne dobe."

Ukinitev "državnih pokojnin" je bila velika napaka
Današnji upokojenci torej plačujejo za napake dolgoletne pokojninske politike: a ne le te: dejavnik, ki močno vpliva na revščino, je tudi nespametna socialna politika.

Tudi še zmeraj aktualne vladne stranke so namreč pred petimi leti naredile silovito napako pri socialni politiki, ko so vse vrste pokojnin, ki ne izvirajo neposredno iz vplačil v pokojninsko blagajno, iz nje preprosto izključile, je jasna strokovnjakinja: "Vse te pokojnine so iz pokojninske preselili v socialno blagajno, kar pa je hkrati pomenilo, da so se povsem spremenili pogoji za njeno pridobitev, saj zdaj zanjo veljajo ista merila kot za pridobitev socialnih pomoči. To je velika napaka. Lahko se jim zgodi, da imajo neko premoženje, četudi gre za povsem mrtev kapital, ki ga ne morejo niti prodati, a zato ostanejo brez dodatka. Vsak državljan si zasluži znosno starost in odločitev o brezpogojnih državnih pokojninah za vsakogar, ki jo potrebuje, je bila velika napaka!"

Primer varstvenega dodatka opisano napako dobro ilustrira: pred veliko spremembo socialne zakonodaje v letu 2012 je tak dodatek prejemalo skoraj 47.000 ljudi, po njej, ko so se premenili pogoji in je ta dodatek postal vračljiv, je brez nje prostovoljno ali zaradi neizpolnjevanja pogojev ostalo več kot 38.000 ljudi. Danes to pomoč prejema nekaj več kot 16.000 upravičencev.

To je zgrešen in zlonameren ukrep, namenjen predvsem poniževanju srednje generacije
Odločitev države (zakonsko so izvzeti otroci staršev, ki iz neopravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninskih obveznosti do njih), da starostnikom v stiski ne ponuja dostojanstvene pomoči že zato, ker so vse življenje tej državi tudi dajali in ker je pomoč najšibkejšim osnovni smisel zdrave družbe, pač pa s podpisom iztožljive pogodbe v reševanje stiske najprej na silo vključuje njihove otroke, Vesna Leskošek ocenjuje: "Mislim, da je to eden najbolj zgrešenih in prav zlonamernih ukrepov. To se mi zdi zlobna, grda manipulacija, ki je namenjena predvsem poniževanju srednje generacije in vzbujanju slabe vesti. Pa seveda predvidljivemu izidu: kdo pa bo pred svojimi starši podpisal, da se odpoveduje skrbi zanje, čeprav jih ima rad in jim veliko pomaga? To so res grde, zlobne stvari! Otroci staršem dajo zelo veliko, če jim le lahko, dajejo jim nego, ogromno pomoči v dobrinah, delu, v finančnem smislu pa jim dajo toliko kot pač lahko. In postavljati srednjo generacijo pred izbiro, pomagati svojim otrokom ali svojim staršem, je zlonamerno in grdo. Tudi zato, ker sistem sili otroke, da morajo pomagati vse do praga svoje revščine. To je "porevščenje" srednje generacije!"

Revščina ni rezultat krize ...
Številni današnji revni upokojenci so torej žrtve tako zgrešenih pokojninskih reform kot nepremišljenih socialnih politik, ki teh napak niso zmogle – ali hotele - popraviti. Predvsem pa sogovornica opozarja na zavajajočo mantro, da je revščina posledica krize: "To absolutno ni produkt krize, pač pa državnih politik!"

In te so že vrsto let vse prej kot prijazne do ljudi v stiski. Stopnja revščine se je zaradi neprimernih socialnih ukrepov močno povečala leta 2007 ob takrat zelo visoki gospodarski rasti. Naslednjič je znova narasla ob neprimernih socialnih ukrepih v času krize, opozarja strokovnjakinja. To kaže, da je revščina vselej odraz politik, in ne gospodarske rasti.

... in gospodarska rast ne prinaša samodejno blaginje za vse!
Zato moramo biti zdaj, ko razsaja prepričanje, da bo gospodarska rast sama po sebi pomenila blaginjo za vse, na politike pomoči najšibkejšim še posebej pozorni, opozarja dr. Vesna Leskošek: "Že desetletja raziskave kažejo, potrjujejo pa številni svetovno znani ekonomisti, da se blaginja ne pretaka samodejno od višjih slojev k nižjim, ampak v času visoke gospodarske rasti prihodek ostaja predvsem v višjih slojih. Če ni namernega preliva v plače nižjih slojev, se samodejno to ne bo zgodilo. Zato je vselej treba blaginjo s socialnimi politikami redistribuirati od višjih slojev k nižjim. Če socialne politike tega ne naredijo, nižji sloji ostanejo brez učinkov še tako visoke gospodarske rasti!"

33 evrov zvišanja pomoči za najrevnejše bi imelo prevelike javnofinančne posledice
Slovenska realnost to pravkar kaže: čeprav ima gospodarstvo že četrto leto zapored skokovite dobičke, ki so v letu 2016 že presegli tri milijarde evrov, čeprav je finančna uprava lani pobrala skoraj za milijardo davkov več kot leto pred tem, plače primerjalno rastejo zelo počasi, pokojnine s simbolično rastjo ne dosegajo dviga življenjskih stroškov, denarna socialna pomoč pa se po mnenju odločujočih ministrstev nikakor ne sme zvišati z 298 evrov na 331 evrov. Taka odločitev je bila po poročanju Dnevnika sprejeta pred dnevi z argumentom, da bi 33 evrov mesečno več za najrevnejšega občana brez dohodkov in premoženja imelo prevelike javnofinančne posledice. Denarno socialno pomoč trenutno prejema koli 50.000 ljudi vseh starosti.

Revščina je vselej politična odločitev!
Za vsako razvito državo velja, da revni niso neizbežno naravno dejstvo, pač pa so produkt političnih odločitev. Velja pa tudi, da se politična zrelost družbe najbolje kaže po tem, kako ravna s šibkimi in s tistimi, od katerih ne more imeti koristi.

Če smo v odnosu do revnih otrok naredili vsaj kak korak naprej, nas v razumevanju pomena pravice do dostojanstvene starosti čaka še veliko dela. Dostojna in neodtujljiva pokojnina, ki ni odvisna od sposobnosti ali nesposobnosti ter milosti vsakokratnih oblasti, je najmanj, kar smo dolžni generaciji starostnikov.

(K sodelovanju načrtno nismo povabili tistih, ki so vsa leta, v času suhih in debelih krav, imeli možnost ukrepati, pa niso. Brez obljub sedanjih in prihodnjih odločevalcev v predvolilnih mesecih upokojenci in drugi socialno ogroženi tako ali tako zagotovo ne bodo ostali.)