Kot je poudaril, je v Teharjah po vojni prišlo do sistematično organiziranega in izvedenega masovnega zločina, ki še ni doživel javnega priznanja.

Cukjati je na slovesnosti, ki jo je pripravila Nova Slovenska zaveza, vladi očital, da je dan spomina na žrtve komunističnega režima ukinila v upanju, da zločina ni, če se o njem ne govori.

"Vse, kar se je dobrega ali slabega zgodilo, se je zgodilo za vedno, tudi nekoč storjen zločin ostane za vedno zločin. Možno je le priznanje in kesanje, ki lahko doseže odpuščanje, a zločin ostane dejstvo za vse večne čase. Prav naše komemoracije ohranjajo prostor za iskren pogovor o težki zgodovini slovenskega naroda, prostor za resnico, ki bi nas približala osvoboditvi od zamolčane množične grozote, pa tudi osvoboditvi od sovraštva in laži," je še dejal Cukjati.

Spominsko mašo je letos daroval upokojeni nadškof Anton Stres, ki je poudaril, da je bilo v obdobju zadnjih desetletij odkritih in ugotovljenih več sto drugih, večjih ali manjših, množičnih grobišč. Že samo ta številka opozarja na strahotno razsežnost množičnih pobojev na slovenskih tleh maja in junija leta 1945, je izpostavil. Kljub temu se mnogi delajo, kot da gre za drugorazreden, zanemarljiv stranski pojav slavne in zmagovite revolucije, je bil oster Stres.

Razlog za vsakoletno srečanje na Teharjah sam vidi v sočutju. "Sočutje je plemenito čustvo, ki nas povezuje z vsemi trpečimi, ki pa nas tudi varuje pred hudobnimi in krutimi dejanji. Za tako sočutje v tistem času v teh krajih ni bilo mesta. Žal ga tudi danes ni v zadostni meri, saj bi bile sicer vse žrtve pobojev dostojno pokopane, primerno neodtujljivemu človekovemu dostojanstvu, in vsa grobišča primerno urejena, kot je to na Teharjah," je menil.

Po Stresovih besedah so imele Teharje to srečo, da so bile med prvimi na vrsti za primerno ureditev, ko je bila v javnosti še močna zavest o nujnosti poprave krivic in sprave. Po dobrih dveh desetletjih ponovnega vzpona in vedno bolj napadalne ideologije potomcev oziroma naslednikov nekdanjih revolucionarjev je uplahnela tudi volja do poprave krivic in odločne obsodbe komunističnega totalitarizma, je opozoril.

Na območju nekdanjega nemškega vadbenega centra na Teharjah so po končani vojni začasno namestili zajete domobrance, vojake, civiliste, žene in otroke, ki so jih zavezniki skupaj z ubežniki in begunci s Hrvaške in Srbije zaustavili na Koroškem in jih potem izročili novi partizanski oblasti. Večino so jih brez sodbe pobili, delno v bližini taborišča v Bukovžlaku ali v bližnji okolici Celja, še več pa so jih odpeljali v smrt v Hudo Jamo pri Laškem, v rudniške rove Hrastnika ali Pečovnika.

Na mestu nekdanjega taborišča so leta 2004 odprli spominski park, ki pa je še vedno nedokončan, a je po mnenju teharske župnije premalo politične volje, da bi ga v celoti uredili.