Prva odporniška organizacija, skoncentrirana okoli Osvobodilne fronte, je na začetku imela značilnosti koalicije. Komunistični partiji Slovenije je namreč že leta 1941 uspelo k ideji odpora pritegniti več kot 10 različnih skupin (sokoli, krščanski socialisti, kulturniki), medtem ko komunističnim partijam v drugih nekdanjih republikah Jugoslavije v letih 1941 in 1942 ni uspelo pridobiti niti ene, je povedala Deželak-Baričeva.

Vida Deželak-Barič je zgodovinarka Inštituta za novejšo zgodovino, predmet njenega znanstvenega dela pa je politična zgodovina Slovencev v času druge svetovne vojne, in sicer njena narodnoosvobodilni in revolucionarni del. MMC se je z zgodovinarko pogovarjal o vlogi, ki jo je v odporu proti okupatorju odigrala takratna slovenska komunistična partija, in razvoju njene moči, ki je pripeljal do današnjega stanja.

Zakaj je bilo mogoče v Sloveniji ustanoviti organizacijo, ki so se ji pridružile različne skupine, v drugih jugoslovanskih pokrajinah pa ne?
Slovenski komunisti so želeli vzpostaviti t. i. vsenarodno vodstvo odpora in posledično vsenarodni značaj samega odpora na temelju povezovanja z nekaterimi demokratičnimi skupinami in vidnimi javnimi osebnostmi. V udejanjanju tega koncepta so bili sorazmerno uspešni, saj so v letu 1941 uspeli pridobiti več kot 10 skupin. S temeljnimi skupinami OF-a (sokoli, krščanski socialisti, kulturniki) so se akcijsko povezali celo že pred vojno, sredi leta 1940 v zvezi z odmevno akcijo za ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske zveze. In ta povezava je potem predstavljala jedro OF-a. Medtem pa se Komunistična partija Jugoslavije kljub njenim prizadevanjem v letih 1941 in 1942 ni uspela sporazumeti z niti eno politično skupino za skupen nastop. Zato se je v drugih predelih Jugoslavije uveljavila drugačna strukturiranost odporniškega gibanja, za katero je značilno, da so se vsi odporniški potenciali navezovali neposredno na KPJ kot središčno jedro v odporniški strukturi, medtem ko so bili v Sloveniji v obdobju pred dolomitsko izjavo prisotni koalicijski elementi. Tudi ob že omenjenem poskusu ustanovitve Društva prijateljev Sovjetske zveze akcija komunistov v drugih jugoslovanskih okoljih, razen v Sloveniji (kjer so komunisti ustanovili akcijski odbor v povezavi z drugimi skupinami), ni bila uspešna in je, ko so jo oblasti prepovedale, tudi zamrla. Iz navedenega je mogoče sklepati, da so bili komunisti v Sloveniji zaradi njenega specifičnega socialnega in narodnega položaja uspešnejši pri širjenju svojega vpliva in so temu prilagodili metode delovanja.

Kdaj je vodstvo upora prevzel KP in zakaj so se drugi temu uklonili?
KPS je odpor vodil ves čas in ga sčasoma tudi monopoliziral. Na njegovo pobudo je prišlo aprila 1941 do ustanovitve frontne organizacije (Protiimperialistična fronta oziroma Osvobodilna fronta). Frontne organizacije je v veliki meri širila prek lastnega aktivističnega kadra. Prva je začela konkretne priprave na oborožen odpor, zato so komunisti že v prvih partizanskih enotah, seveda vključno s komandnim kadrom, predstavljali jedro, kasneje pa vodstvenih položajev niso bili pripravljeni deliti s člani drugih skupin v OF-u. V rokah partije je bila od vsega začetka tudi propaganda; na tem področju je partija imela obilo izkušenj iz predvojnega nezakonitega dela, imela pa je tudi tehnična sredstva za razmnoževanje tiska. Tudi to področje je nato strogo nadzorovala. Že poleti 1941 je ustanovila varnostno obveščevalno službo, ki je bila pod izključno ingerenco vodstva KPS-ja. Tako je vsa najpomembnejša področja obvladovala od začetka, preostale skupine pa so se že v izhodiščni točki znašle v podrejenem položaju. Zaradi imperativa enotnega odpora so se temu položaju uklonile, vsaj v začetku pa so delno tudi upale, da bodo po končani vojni vzpostavljeni odnosi na novi podlagi. OF je do sprejetja dolomitske izjave imel elemente koalicije, potem pa se je poenotil, vodstvena vloga jer bila priznana komunistom, s čimer je bila tudi formalno potrjena njihova popolna prevlada. Vodstvo v odporu so si jugoslovanski komunisti (in s tem slovenski) hoteli zagotoviti iz preprostega razloga. Ocenili so, da je odpor proti okupatorju, v katerem se bodo polno angažirali, enkratna priložnost za izvedbo revolucije in prevzem oblasti. Trdimo lahko, da brez okupacije komunisti v Jugoslaviji ne bi nikoli prišli na oblast. Pri tem je treba opozoriti, da je v Jugoslaviji potekala avtentična revolucija in da Kominterna oziroma Sovjetska zveza ni spodbujala jugoslovanskih komunistov k monopolizaciji odpora in odkritim revolucionarnim ukrepom, saj je bila (vsaj kratkoročno) zainteresirana za čim širši protifašistični odpor v Jugoslaviji, na vprašanju jugoslovanskih komunistov pa tudi ni želela zaostrovati odnosov z zahodnimi zavezniki.

Kako v boj za osvoboditev umestiti tigrovce? Zakaj jih KPS ni želel šteti za del osvobodilnega gibanja?
Na narodno-revolucionarno organizacijo TIGR je vezan pomemben del protifašističnega odpora Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini, uperjen proti fašistični Italiji, ki je slovansko prebivalstvo v tem delu države obsodila na nacionalno smrt. TIGR-u tako pripada pomembno mesto v prvem protifašističnem odporu v Evropi, ki so ga primorski Slovenci bojevali v dvajsetih in tridesetih letih. Prav protifašistično prvenstvo je bilo za KPS očitno nesprejemljivo in organizacije TIGR kljub njenemu dolgoletnemu odporu proti italijanskemu fašizmu ni vključila v OF kot posebne organizacije (medtem ko so bili značaj skupine v OF pripravljeni podeliti nekaterim številčno zelo skromnim organizacijam), ker je hotel ohraniti monopol nad protifašističnim odporom. Zavračanje tigrovske organizacije pa je komunistom olajšalo dejstvo, da je bila organizacija TIGR v množičnih aretacijah protifašistov leta 1940 organizacijsko razbita. Člani TIGR-a so se med drugo svetovnoe vojno lahko vključevali v partizanski odpor, nekateri so celo postali komunisti, toda skupinske identitete niso mogli vzdrževati, partija je bila sumničava do njih in je organizacijo TIGR med vojno bolj ali manj ignorirala. Za povojni odnos KPS-ja do te organizacije je indikativno dejstvo, da je bil med bazoviškimi žrtvami in žrtvami s tržaškega procesa z redom »narodni heroj« odlikovan samo komunist Pinko Tomažič in da protifašistom, ki so bili leta 1941 v zaporih zaradi protifašističnega delovanja, ni pripadala spomenica prvoborcem.

Se je že takrat začel razkol, katerega konec naj bi bila sprava, ki jo čakamo, a ne dočakamo že desetletja?
Slovence je vojna ujela idejno-politično razcepljene, kar pa je v določenem obsegu naravno stanje vsake družbe. Res pa je, da Jugoslavija v 30. letih ni živela polne demokracije, kar ni bila najboljša popotnica za narodove preizkušnje med okupacijo. Toda ob napadu na Jugoslavijo so bili Slovenci večinsko protiokupatorsko razpoloženi in vsi politični tabori so se začeli pripravljati na odpor, pri čemer pa so se razlikovali ob vprašanjih – s kakšno ostrino in kdaj začeti z odporom. Tu so komunisti s prehodom na takojšen in radikalen odpor prehiteli preostale, jih postavili pred dejstvo, a pri tem kljub deklariranemu vsenarodnemu odporu v odpor niso bili pripravljeni sprejeti meščanskih strank. Te so kmalu spoznale, da odpor vodijo komunisti, in so ga že zaradi tega zavračale, zavračale pa so ga tudi zaradi ocene, da je odpor prenagljen in bo zahteval nepotrebne žrtve. Tako sta se obe strani čedalje bolj oddaljevali druga od druge, odnos pa je postajal vedno bolj sovražen. Likvidacije VOS-a in odkrito prehajanje na revolucionarno osnovo na partizanskem ozemlju leta 1942 na eni strani ter ustanovitev protikomunističnih oz. protipartizanskih vaških straž pod okriljem okupatorja na drugi je imelo za posledico čedalje hujši notranji razkol, ki ga še zlasti po partizanskem obračunu z ujetimi četniki in vaškimi stražarji po kapitulaciji Italije septembra 1943 ni bilo več mogoče preobrniti v smer pomiritve nasprotujočih si strani, ki sta se odločili za brezkompromisno izničenje druga druge. Ta razkol se je potem po koncu vojne iztekel v neusmiljen obračun zmagovite strani s poraženo, kar nas močno bremeni še danes.

Kako torej gledate na sodobne politične, medijske in družbene kritike NOB-ja in partizanov?
Kritike je mogoče na neki ravni ocenjevati v smislu teorije nihala, ko stvari enkrat gledamo z ene, drugič z druge skrajnosti, dokler se nihalo ne bo umirilo. Kritike so lahko odgovor na nekdanje prikazovanje zgodovine, kadar je to bilo enostransko in ko se je zamolčevalo določene dogodke. Je pa res, da zaradi dolgotrajnosti postajajo za del javnosti obremenjujoče. Objektivno kritiko je treba pozdraviti in priznati je treba, da so številne kritike in polemike, ki smo jim priča zadnji dve desetletji, vendarle opravile pomembno vlogo v odpiranju in razčiščevanju posameznih dogodkov in vprašanj. Sama jih vedno jemljem s stališča njihovega (ne)doprinosa k razjasnjevanju naše bližnje preteklosti. Vsekakor bodo sčasoma zanimive kot predmet zgodovinskega opazovanja, kako smo gledali na obdobje druge svetovne vojne toliko in toliko desetletij po njenem koncu in, nazadnje, kako smo živeli demokracijo.

Kakšno je vaše mnenje o kritikah praznika upora proti okupatorju? Nekateri menijo, da ga ne bi smeli praznovati, ker za del javnosti simbolizira poznejše povojne zločine oblasti, ki jo KP simbolizira?
S preimenovanjem nekdanjega dneva osvobodilne fronte v praznik upora, kar je bilo izvedeno po osamosvojitvi Republike Slovenije in demokratizaciji političnega življenja v njej, je bila podana podlaga oziroma možnost, da prejšnji praznik dobi novo vsebino in sporočilo. Simboliziral naj bi uporništvo Slovencev v celotnem zgodovinskem loku, še zlasti v 20. stoletju, ko so se Slovenci večkrat znašli v dramatičnih in usodnih razmerah in so svoj obstoj in perspektivo reševali z odločnim odporom. Srdit in neprekinjen odpor, ki ga je med štiriletno okupacijo med drugo svetovno vojno poosebljal OF, pa seveda predstavlja eno izmed težiščnih točk v slovenskem uporništvu in z njegovim izločevanjem iz zgodovinskega spomina bi lahko storili nasilje nad zgodovino. Zato menim, da bi ga bilo vredno ozaznamovatii tudi v prihodnje, vendar glede na procese, ki jih je sprožil OF pod komunističnim vodstvom znotraj slovenskega naroda v času vojne in po njej, tudi z vso potrebno odgovornostjo.

Bi bilo treba v kolektivnem spominu Slovencev ločiti medvojno delovanje KPS-ja in partizanov ter povojne dogodke oziroma delovanje KPS-ja? Bi bilo to smiselno in ali menite, da je to sploh mogoče? Ali je oboje neločljivo prepleteno v smislu širjenja KPS-ja v vse pore družbe po osvoboditvi?
Odpor Slovencev je res neločljivo povezan z delovanjem KPS-ja, kar pa ne pomeni, da ni mogoče ločevati splošne odporniške komponente od revolucionarne, čeprav sta se sicer medsebojno pogojevali. Ta vidik je treba upoštevati že od začetka vojne oziroma odpora. Nesporno je, da brez polnega angažmaja disciplini in revoluciji zavezanih komunistov ne bi prišlo do tako zgodnjega, radikalnega in množičnega odpora. Oni so bili jedro odpora, ki je v okviru OF znalo mobilizirati pripravljenost Slovencev na odpor in nato širiti meje tega odpora tudi za ceno lastnih žrtev. Če govorimo o odporu okupatorjem kot pozitivnem dejanju (tudi v smislu splošnih civilizacijskih norm), potem je treba to objektivno vlogo komunistom priznati. Stvar osebne presoje posameznika ali akademske razprave pa je, koliko – če sploh kaj – "tehta" ta delež komunistov v osvobodilnem smislu glede na dejstvo, da je bil končni cilj komunistov revolucionarni prevzem oblasti. Dalje je treba upoštevati, da je bilo odporništvo daleč širše od komunističnega gibanja in ga tudi zato ni mogoče povsem enačiti z revolucijo. S tem bi storili krivico številnim Slovencem, ki so se odporu pridružili iz domoljubja in hotenja, da bo povojna država pravičnejša od predvojne, ne da bi spremembe povezovali z revolucionarnimi ukrepi v boljševiškem smislu. Ravno s tega stališča je treba ločevati med revolucionarnimi cilji komunistov in odporom okupatorju; torej graditi zgodovinsko zavest na dejanskem večplastnem dogajanju, ki je bilo značilno za Slovenijo med drugo svetovno vojno – začenši z dejstvom, da je bila Slovenija okupirana, razkosana itd. Res pa je, da je KPS že med vojno vzpostavil vse vzvode za prevzem oblasti po končani vojni, da je monopoliziral odpor, zato je neposredno povojno dogajanje, ki nas še danes obremenjuje, najtesneje povezano z vojnim dogajanjem. Je v marsičem njegov sestavni del.