Glavno vprašanje v raziskavi sta bili predvsem zgodnja stopnja znanstvene kariere in prekarnost raziskovalk in raziskovalcev v šolskih in raziskovalnih institucijah ter njihove težave pri uveljavitvi, je v uvodu na predstavitvi mednarodnega projekta Garcia - Enakost spolov v akademski in raziskovalni sferi pojasnila etnomuzikologinja Ana Hofman, ki je doktorirala iz glasbe in politike spolov v Jugoslaviji. Zanimalo jih je, zakaj številne mlade raziskovalke in raziskovalci obupajo in zapustijo to področje ter odidejo v gospodarstvo ali drugam.

Podoktorsko "prekarno obdobje", ki bi moralo biti konsolidacija doktorata v smislu specializacije, se v praksi kaže kot precej napeto čakanje na stabilnejše akademsko mesto, ki se rado zavleče v nedoločen čas, je pojasnila Hofmanova. Za slovensko akademsko okolje je po njenih besedah značilno tudi "samooplojevanje", kar pomeni, da se praviloma zaposlujejo kadri, ki so zrasli znotraj iste institucije.

Za razumevanje vidika spolno zaznamovanih asimetrij v znanosti sta ključnega pomena zaposlitvena struktura in negotovost zaposlitve. "O nižjem deležu žensk pri osebju z višjimi akademskimi nazivi in njihovi nadpovprečni zastopanosti pri zaposlitvah za določen čas, se do zdaj ni razpravljalo z vidika negotovosti zaposlitve in vse večje prekarnosti zaposlenih na visokošolskih in raziskovalnih institucijah," je pojasnila Hofmanova.

Spolna asimetrija in pojav "puščajoče cevi"
Po besedah Hofmanove so tako v Sloveniji kot državah univerz partneric pri projektu ženske pogosteje zaposlene za določen čas, delajo pa manj cenjene in prestižne naloge, kot je poučevanje in administracija. "Celo na družboslovnih in humanističnih področjih, kjer študentke kandidatke za doktorski naziv in asistentke z doktoratom številčno prekašajo svoje moške kolege, pri odločanju o prvih stabilnih zaposlitvah razlike med spoloma postanejo očitne," je dejala in navedla, da ženska prednost pri rednih zaposlitvah izpuhti.

Ženske so prav tako bolj pripravljene sprejeti zaposlitve s krajšim delovnim časom (Nizozemska in Švica) ali pa so vključene v okviru pogodb za določen čas. Na začetku kariere so mlade doktorice tako pogosteje vključene v kratkoročne projekte, njihove perspektive glede prihodnje poklicne stabilnosti so bolj negotove ter težje usklajujejo poklicno in zasebno življenje. Posledica tega pa je pojav "puščajoče cevi"(leaky pipeline), ki se kaže v odhodu žensk iz raziskovalnih voda in visokošolskih institucij na vseh kariernih stopnjah, je opozorila.

Kritičen za mlade je čas takoj po doktoratu, kaj pa zdaj? "Ena izmed nalog projekta je bila dekonstrukcija na videz homogene skupine mladih in žensk v znanosti, z mladimi mislimo na vse, ki so na začetku kariere, ki vstopajo v akademski svet po končanem doktoratu," je opozorila Hofmanova, da so problematizirali prehod od doktorata v akademski svet, ki ni naklonjen mladim, še manj pa mladim ženskam.
.

.
Doktorice in doktorji znanosti izenačeni
Statistični podatki zadnja leta kažejo, da ženske tako na prvi kot drugi bolonjski stopnji še vedno dominirajo v izobraževalnih vedah, moški pa so najmočnejši v tehničnih študijih. Kažejo pa se veliki napredki pri številu doktorjev znanosti, saj je zdaj v Sloveniji število ženskih in moških doktorjev znanosti pravzaprav izenačeno, še v 70 letih 20. stoletja pa je bilo žensk z doktoratom zgolj dobra četrtina, pa je pojasnila doktorica sociologinje Majda Černič Istenič.

Na raziskovalnem področju moški sicer še vedno prevladujejo, še posebej izstopajo v naravoslovju, inženirstvu in tehniki, na drugih področjih, kot je medicina in družboslovje, pa je na raziskovalnem področju med spoloma ravnotežje, je pojasnila.

Opozorila je še na perečo težavo, da izobraževalnih institucij sploh ne zanima, kam kadri, v katere država veliko investira, po pridobljenih diplomah in doktoratih odidejo. "Takšnih evidenc nimamo," je dodala. Sklep bi bil, da je treba tovrstne podatke začeti zbirati na ravni univerz in drugih institucij.

"Akademski kapitalizem" – boj za preživetje
Akademski kapitalizem ni značilen samo za slovensko okolje, pač pa za raziskovalne institucije povsod po svetu, ki univerze in inštitute spreminjajo v nekakšna podjetja. Na fakultetah tako vlada tekmovalnost, hierarhičnost in rivalstvo med zaposlenimi za pridobivanje projektov, vodstva pa medtem postajajo vse bolj podobna dobička željnim menedžerjem v kakšnem podjetju, je nadaljevala doktorica etnologije Jasna Fakin Bajec.

Pogoji za doseganje znanstvene odličnosti so problematični, saj ni pomembna kakovost dela, pač pa zgolj kvantitativne ocene. Gre za čim večje število objav v znanstvenih revijah z visokim dejavnikom vpliva, citatov in za pridobivanje denarja za institucijo zunaj običajnih okvirov financiranja, je poudarila. Formalna merila za napredovanje so tako oblikovana po meritokratskem sistemu, gre za merljive kazalnike v obliki znanstvenih objav in citatov. Posledica takšnega sistema pa je po besedah Fakin Bajčeve to, da se slovenska znanost sesuva.

Manj denarja za znanost v pokriznih časih pomeni manj raziskovalnih projektov, več je zdaj prijavljanja na aplikativne projekte. "Bomo samo implementirali in si izmišljali vsebine ter poustvarjali znanost, ali bomo delali prave znanstvene raziskave," se je retorično vprašala.

"Pri izbiri asistentk, gre za desno roko profesorja, se je v raziskavi pokazalo, da so bolj zaželene asistentke, ker so pridne in delavne, vajene sedenja pred računalnikom, potrpežljive ter odzivne. Za naslednika pa praviloma izbirajo moške, ki lahko zasedejo tako pomembno mesto in so pregovorno 'pogumnejši in drznejši'," je še navedla.

"Oh, ni denarja" za mentorstvo
Mentorstvo je ključno pri socializaciji v akademsko okolje, slabša mentorska podpora pa je lahko eden izmed ključnih vzrokov za slabšo prisotnost določenih družbenih skupin, v tem primeru žensk, v akademski sferi, je na predstavitvi poudarila doktorica antropologije Duška Knežević Hočevar. V Švici skušajo podreprezentiranost žensk v znanosti rešiti s številnimi programi. Eden izmed takšnih je spoprijemanje s spolno segregacijo z mentorskimi programi, ki bi bili na voljo samo za ženske, na začetku karierne poti. "Uradna raziskovalna politika se vedno izgovarja, oh, ni denarja," je navedla, zakaj v Sloveniji ni mentorskih programov po vzoru Švice.

V raziskavi so izvedeli tudi, da je bilo nekaterim odkrito povedano, da po doktoratu ne bodo zaposleni, nekatere so zavajali v prekarnem odnosu, tretji pa so kar sami od sebe odšli, češ da ne vidijo dovolj velikega izziva, je navedla Kneževičeva.

Socializacija v akademsko okolje
Slovenske raziskave o mentorskem odnosu v Sloveniji kažejo, da je uspešnost prihodnjega mladega akademika močno odvisna od dobrega mentorstva, in sicer v obliki strokovnih nasvetov, akademske uspešnosti samega mentorja ter socializacije v akademsko okolje. Ženske mlade raziskovalke so deležne manj takšnih spodbud in psihološke pomoči, so po njenih besedah pokazale raziskave.

Slabo mentorstvo na drugi strani lahko nastopa v obliki 'prepuščenosti samemu sebi' lahko pa tudi v obliki prevelikega nadzora. Pregovorni ekstremni primer bi bil, ko mentor študenta vidi prvi dan in naslednjič, ko mu da doktorat, se je pošalila za konec. Veliko "svobodo" si sicer v povprečju študentje in študentke različno interpretirajo. "Večina deklet si svobodo interpretira kot prepuščenost sami sebi, fantje pa so na to gledali kot na zaupanje," je pojasnila in dodala, da se je to sicer pokazalo le pri naravoslovni testni instituciji, ne pa tudi humanistični.

Tri leta trajajoč projekt Garcia se je končal konec januarja, na njem pa je sodeloval tudi Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), ki je bil sicer edina raziskovalna institucija, ki je sodelovala pri projektu, poleg njih pa še šest univerz partneric, in sicer iz Nizozemske, Belgije, Švice, Avstrije in Italije.