Taborišče v Podljubelju Slovencem omogoča, da od blizu vidimo primer taborišča in slutimo vse, kar se je tam dogajalo, je uvodoma povedal Kacin in dodal, da "če pri nas nismo imeli večje judovske skupnosti, to ne pomeni, da za nas ali za njih holokavsta ni bilo". V zgodovini pa niso trpeli le Judje, ampak tudi drugi narodi in manjšine, je še opozoril.

Ob tem se je vprašal, ali se zavedamo, kako razširjena sta pravzaprav ksenofobija in homofobija med Slovenci. Medtem ko od sosednjih držav zahtevamo pravice za Parado ponosa, sredi Ljubljane nekateri pretepajo tuje geje in njihove prijatelje, z nožem pa napadejo našega budističnega lamo.

Pred 20 leti so nekateri slovenski uradniki izbrisali na tisoče ljudi in jim vzeli številne pravice. "Manjvredni ljudje" so vedno odrinjeni, ogroženi in žrtvovani, da nekateri "lažje hranijo lastne travme in frustracije", je pojasnil Kacin.

Podljubelj kot državni spomenik
Mučeni in izkoriščani taboriščniki pod Ljubeljem so tlakovali pot današnji združeni Evropi, zato je prav, da je taborišče Mauthausen kot edini primer koncentracijskega taborišča v Sloveniji razglašen za spomenik državnega pomena, je dejal.

Po prepričanju Kacina moramo dejavno sooblikovati javno mnenje in s svojim zgledom prihajajočim generacijam omogočiti, da razumejo preteklost in da se bodo lahko uprle ponavljanju istih napak, je dejal.

Enotnost, ki meji na enoumje
Ob 20. obletnici samostojnosti Slovenije je Kacin še dejal, da slednje ne bi imeli brez nesebičnega boja partizanov, trpljenja jetnikov in taboriščnikov ter Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Hkrati je zavrnil očitke, da smo v primerjavi z enotnostjo pred 20 leti danes sprti.

Sam meni, da smo enotni, skoraj enoumni: vsi vemo, da smo v krizi, da živimo dlje ter da potrebujemo pokojninsko reformo in dolgoročno vizijo Slovenije v razširjeni Evropi.