V mandatu Mira Cerarja je bilo do zdaj interpeliranih šest ministrov. Kar dvakrat je bila interpelirana ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anja Kopač Mrak. Prvič je interpelacijo prestala, kdaj bo državni zbor odločal o drugi interpelaciji, še ni znano. Poleg Kopač Mrakove so se na tnalu znašli še ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar, minister za zunanje zadeve Karl Erjavec, minister za infrastrukturo Peter Gašperšič, ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc in ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič. Večino interpelacij so vložili v SDS-u, za interpelacijo ministra Gašperšiča je stal ZL, za interpelacijo ministra Erjavca pa SDS in NSi.

Politolog Tomaž Deželan meni, da interpelacije z vsakim novim vlaganjem izgubljajo pomen: "Vsaka neuspešna vloga je dodatno krnjenje pomena tega instrumenta. To lahko pomeni, da interpelacija ni več klofuta za tistega, zoper katerega je vložena, ampak pomeni zgolj novo obliko precej blažjih instrumentov, kot so npr. poslanska vprašanja. Tu tiči nevarnost tako za opozicijo kot za celotno parlamentarno demokracijo, saj si s tem sama znižuje vpliv in banalizira pomen tako pomembnih instrumentov. Njihova premišljena in strateška raba, pogosto že tudi sama grožnja z njihovo uporabo, v marsikateri uveljavljeni demokraciji prepriča vlado, da se nanjo resno odzove, spremeni svoje delovanje, marsikdaj pa tudi sprejme kadrovske spremembe. Gre v bistvu za šokterapijo, ki jo tudi javnost tako jemlje. Pri nas je ta šok vse manj šok in vse bolj postranska strankarska folklora. Tega pa državljani več ne jemljejo preveč resno."

Interpelacija posameznih ministrov – slovenska posebnost
Ustavni pravnik Igor Kaučič je ob tem opozoril, da interpelacije o delu ministrov v parlamentarnih ureditvah drugje sploh ne poznajo in interpelirajo vlado kot celoto. Interpelacija posameznih ministrov je torej slovenska posebnost. Kaučič poudarja, da gre predvsem za politično orodje: "Vsakomur, ki vlaga interpelacijo, torej govorimo o opoziciji, je jasno, da razplet interpelacije ni odvisen od dejanskih očitkov, četudi prihaja do hudih težav na nekem ministrstvu, ampak od čisto preproste matematične logike – torej, če ima koalicija dovolj glasov, noben minister, ne glede na to, da je interpelacija lahko utemeljena, ne bo razrešen s svoje funkcije. Popolnoma jasno je, da gre za politično nabiranje točk, za celodnevne šove, ki se dogajajo v parlamentu."

Spomnil je, da so že leta 2001 predlagali, da se interpelacije posameznih ministrov ukinejo: "Ne gre za to, da bi zmanjšali odgovornost ministrov, ampak da bi povečali odgovornost vlade kot celote in predsednika vlade ter zmanjšali individualne napade na ministrstva in ministre, a predlog ni bil sprejet. Tako da imamo to posebno ureditev in seveda, če ustava to omogoča, je naivno pričakovati, da opozicija tega ne bo izkoristila."

Tretja interpelacija celotne vlade
Vlado Mira Cerarja v prvi polovici mandata niso doletele zgolj številne interpelacije ministrov, ampak tudi interpelacija o delu celotne vlade. Gre za tretjo interpelacijo celotne vlade v zgodovini samostojne države, pred Cerarjevo je bila leta 1997 interpelirana vlada Janeza Drnovška, leta 2004 pa vlada Antona Ropa, obe sta interpelacijo uspešno prestali.

Interpelacijo proti vladi je vložil SDS, ki vladi očita kršenje ustave in zakonov, neuresničevanje zavez iz koalicijskega sporazuma, slabo upravljanje z državo in državnim premoženjem.

Kot pojasnjuje Kaučič, ima lahko interpelacija celotne vlade več razpletov: "Po interpelaciji, torej po zagovoru vlade in razpravi, lahko sledijo sklepi o nadaljnjem delu, lahko se ne zgodi nič, tretji scenarij pa je, da predlagatelji interpelacije na podlagi določb o konstruktivni nezaupnici predlagajo novega predsednika vlade. Torej scenarij, po katerem se vlada zamenja." Kaučič ob tem spomni, da se zadnji scenarij v Sloveniji še nikoli ni zgodil, in opozori, da je tudi sicer interpelacija o delu vlade neobičajna, "ker imamo za to na voljo drug instrument, in sicer konstruktivno nezaupnico. Torej poenostavljeno, da vlado, ki dela slabo, zamenjamo z drugo vlado. Očitno predlagatelji tega ne nameravajo, sicer bi sprožili konstruktivno nezaupnico, ampak želijo samo razpravo o delu vlade. Jasno je, da bo to celodnevna razprava o tem, kako vlada dela oziroma ne dela dobro."

Deželan poudarja, da je odločitev SDS-a za interpelacijo celotne vlade hkrati kritika dela vlada kot tudi poskus utrditve položaja najmočnejše opozicijske stranke na desnici: "Brbotanje na desnici je namreč v določeni točki lahko zelo nevarno za SDS, saj bi neodločnost oziroma nedejavnost SDS-a lahko pomenila priložnost za nove akterje na desnici in s tem sprožila plaz novosti, od novih strank do novih gibanj in partnerstev."

Interpelaciji je vrata odprla vlada sama
Med članicami koalicije je sicer res zaznati kar nekaj trenj, a kot kaže, bo vlada interpelacijo prestala, čeprav ne brez posledic, saj bo po mnenju Deželana največ škode imela stabilnost vlade: "Seveda to ni dobro za stabilnost vlade in delovanje državnih institucij, saj se vsaj za kratek čas vse nekoliko ustavi, predvsem pa se preusmeri pozornost s posameznih tematik/politik oziroma bolj vsebinskih vprašanj na splošna politična vprašanja, kot so: učinkovitost vlade, delovanje strankarskega sistema, združljivost koalicije ipd."

Vrata je številnim interpelacijam ministrom, na koncu pa tudi interpelaciji celotne vlade, odprla kar vlada sama, pravi Deželan, "saj je ravno s svojim (ne)ravnanjem na področju zdravstva, infrastrukture ipd., pa tudi z notranjimi konflikti nakazala šibkost, ki jo bo celotna opozicija poskušala izkoristiti. Tako da, čeprav nihče ne verjame v uspešnost tovrstnega ravnanja (interpelacijo), bo to vendarle imelo vpliv tako na vlado kot na opozicijo."

Bo Cerarja doletela ustavna obtožba?
V SDS-u so v zadnjih tednih večkrat nakazali, da utegne interpelacijski razpravi slediti še ustavna obtožba zoper predsednika vlade. Ustavni pravnik Kaučič je povedal, da je ustavna obtožba ne nanaša na politično odgovornost, ampak na hujša protipravna dejanja predsednika vlade, torej, da je pri opravljanju svoje funkcije kršil ustavo ali zakon. "To je posebna oblika odgovornosti, ki je zelo podobna kazenski odgovornosti, čeprav tu ne gre za kaznivo dejanje v pravnem pomenu besede, ampak gre za kršitev prava, v tem primeru ustave ali zakona," je dodal Kaučič.

Tudi ustavno obtožbo tako kot interpelacijo o delu vlade sproži deset poslancev, a postopek je popolnoma drugačen, pojasnjuje Kaučič: "Ta obtožba se najprej obravnava v državnem zboru, takrat morajo predlagatelji oziroma tisti, ki vložijo obtožbo, predložiti dokaze, in šele na podlagi tega državni zbor glasuje, ali bo sploh obtožil predsednika vlade pred ustavnim sodiščem. Če absolutna večina, torej najmanj 46 poslancev, podpre obtožbo, gre obtožba na ustavno sodišče, ki v zelo zahtevnem postopku presodi in odloči."

Tako kot interpelacija vlade ima tudi ustavna obtožba lahko tri različne razplete: "Sodišče lahko ugotovi, da predsednik vlade ni kršil ustave ali zakona, lahko ugotovi, da ju je kršil, vendar je kršitev manjša in se mu zato funkcija ne odvzame, lahko pa ugotovi kršitev ustave in mu tudi funkcijo odvzame. Če predsednik vlade izgubi mandat, pade vlada kot celota. Torej, treba je izvoliti novega predsednika vlade in oblikovati novo vlado. Če pa to ne uspe, predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše predčasne volitve."

Če bo ustavna obtožba dejansko vložena, pa bo treba še počakati.