Poskus Dela, Večera, Dnevnika in TS medie, da ustanovijo skupno agencijo za novinarje po vzoru tistih, ki so zaposlovale gradbene delavce; novinarji, ki že leta delajo brez pogodb in na črno; odpuščanja novinarjev na dobičkonosni POP TV ter sporne novinarske prakse, ki so zaznamovale teden za nami, so ponudile več iztočnic za intervju s predsednikom Sindikata novinarjev Slovenije (SNS) Iztokom Jurančičem.

Kako in zakaj je prišlo do poskusa ustanovitve agencije po vzoru agencij iz gradbeništva, za katere vemo, kako nezakonito, nespodobno, ali če hočete, grdo so ravnale z delavci?
Pobuda je bila poluradna in je prišla z Dela ob pogajanjih o položaju in pogodbah, ki naj bi jih sklenili od 1. julija naprej. Bilo je predstavljeno, da več izdajateljev – poleg Dela tudi Večer, Dnevnik in TS media - razmišljajo o tem, da bi skupaj ustanovili neko družbo. Ta bi sklenila pogodbe z avtorji, ki bi preko nje delali za posamezne izdajatelje.

Tako bi izdajatelji privarčevali?
Tako daleč pobuda ni bila elaborirana, mimogrede, bila je precej meglena, a je izkazovala to namero, saj se sicer ne bi združevali …

Toda potem ko so se novinarji glasno in javno uprli, je bila ideja o agenciji umaknjena. Kaj bi se zgodilo, če bi obveljala?
To ne bi bilo sprejemljivo, ker bi ustvarilo več težav kot rešitev. Skupaj z Društvom novinarjev Slovenije (DNS) smo presodili, da bi bila to kartelna združba, ki bi lahko oblikovala cene avtorskih plačil. Odprla bi možnost oblikovanja dampinških plačil za novinarske izdelke, ki so že tako nizki v pogodbenih razmerjih. Ni temeljila na prostovoljnosti avtorjev: pogodbeni novinarji bi morali skleniti pogodbo s to kartelno družbo, da bi sploh lahko delali za izdajatelja. Rešitev je problematična tudi z vidika medijske zakonodaje. Člani uredništva so tudi samostojni novinarji in po zakonu podajajo mnenje o spremembi programske zasnove ter mnenje o ob imenovanjih in razrešitvah odgovornih urednikov. Ta instituta imajo uredništva na voljo, da lahko delujejo avtonomno, kot morajo po zakonu. Ta pravica bi bila okrnjena. Še bolj ključno vprašanje, ki bi se odprlo, je, kdo bi odgovarjal za posredovane medijske vsebine. Ta družba bi namreč posredovala medijske vsebine, ne bi bila pa izdajatelj. Medijska zakonodaja in javni interes pa zavezujeta izdajatelja!

Najbrž bi se lahko izdajatelji tudi izgovarjali, da določenih vsebin niso naročili, ali pa jih ne bi plačali.
Tveganja plačil pa tveganja objave bi bila za te avtorje večja. Prišlo bi do prekarizacije celotnega poklica, tudi redno zaposlenih. Omenjeno je bilo, da bi lahko zaposlovala pogodbene sodelavce, ki naj bi imeli bolj varen pravni in materialni položaj. Agencija pa bi vplivala tudi na zaposlenost v samih medijih. Če bi dosegli določeno maso kritičnih vsebin, bi izdajatelji lahko začeli postopke odpuščanja redno zaposlenih zaradi poslovnih ali tehnoloških presežkov. Pritiskali bi torej na odpuščanje tistih, ki so še zaposleni v medijih.
Kaj je nauk te zgodbe, izdajatelji zaradi padca naklade in spremenjenih navad bralcev morajo zniževati stroške?
Ti pritiski se ne bodo prenehali. Imamo izkušnje iz pogajanj pri novem zakonu o medijih, kjer je že bila takšna rešitev predlagana – da bi lahko vse – torej ne samo pogodbene, ampak tudi zaposlene prenesli na to družbo. To je bil primer Vegrada. V prihodnosti bo verjetno še prihajalo do takšnih predlogov, tega ne bomo dopustili. Ni mogoče v kontekstu medijske in delovnopravne zakonodaje razmišljati o tem, da bi na takšen način izpostavili tudi interes javnosti. Avtonomija novinarskega poklica zahteva takšno vrsto varnosti pri opravljanju poklica, kot je varnost iz zaposlitvenega razmerja. Sindikat ne bo dovolil 'vegradizacije' medijev. V to smer ne bomo šli. Tehnološko se res drobi medijski prostor, prihajajo druge vrste distribucije … Izdajatelj bi samo izdajali medije, na drugi strani pa bi imeli družbo, ki ponuja medijske vsebine. Oni bi samo to pobrali in objavljali, mislijo, da je to za njih najcenejša rešitev. Zdaj se morajo namreč pogajati s sindikati in drugimi deleženiki, javnostjo, državo. Če res pride do tega, je treba tudi ustavo spremeniti, medijski zakon in celoten koncept medijske politike.
Ta teden so na POP TV-ju odpustili najmanj 50 novinarjev, nekateri mediji poročajo o še večji številki. Tukaj imamo "zgodbo o uspehu", saj komercialna TV hiša ustvarja dobičke. Kljub temu pa odpušča novinarje. Kako razumete ta paradoks?
Pri POP TV-ju je že drugi val odpuščanj. Leta 2008 so imeli zelo dobre rezultate in so bili med večjimi zaposlovalci novinarjev, medtem ko je javna radiotelevizija takrat in pozneje zmanjševala zaposlenost novinarjev. Leta 2009 so bili poslovni rezultati POP TV slabši. V letu 2010 so začeli precej zmanjševati stroške, zlasti z zmanjševanjem programske ponudbe na račun raznovrstnosti in raznolikosti, gledanost pa so gradili na nekaj vlečnih konjih. Ne poznam poslovnih podrobnosti, vem pa, da dobički so. Problem pa je z lastniki – ki zahtevajo, da za 15 odstotkov zmanjšajo stroške. Za POP TV je značilno, da zelo hitro prilagajo stroške svojim prihodkom. Če imajo prihodke, se zvišajo zaposlenost in plačila, če hočejo stroške zmanjšati zaradi težav lastnika, pa ravnajo v nasprotni smeri. Na trgu pa ne morejo več povečevati oglasnih prihodkov, ker tukaj pa že imajo monopol. To je njihova poslovna logika.
V tej luči je zadeva toliko bolj nenavadna. Monopolist odpušča?
To je stvar tudi Urada za varstvo konkurence, da pove svoje. Je pa treba reči tudi to, da so na POP TV-ju ravnali korektno: ne odpuščajo brez odpravnin. Odpuščeni imajo možnost, da do konca leta prejemajo plače, vključno s pogodbenimi delavci - v nasprotju z Žurnalom24, kjer te prakse ni bilo. Kot komercialni subjekt ne gledajo nič na javni interes, raznovrstnost ali na uporabnika, gledajo na gledanost, in to je vse.
Zato imamo javno radio televizijo.
Toda tudi komercialni mediji bi morali gledati na javni interes, podobno kot to počne večina tiskanih medijev, ker je pluralnost obvezna tudi po zakonodaji.
Očitno medijski inšpektor sedi križem rok. Mediji niso sankcionirani in se nič ne zgodi?
Drži, se pač požvižgajo.
V medijih dela ogromno pogodbenih oziroma honorarnih novinarjev, kakšen je njihov položaj?
Prva skupna značilnost je, da pri sklepanju posameznih pogodbenih razmerjih honorarnih sodelavcev vse medijske hiše – z izjemo javne - praviloma kršijo delovnopravno in avtorsko zakonodajo, pa tudi medijski zakon. Plačila so nižja od primerljivih plačil za redno zaposlene. V pogodbah je precej nedoločenih klavzul - nista določena obseg dela in plačilo zanj. Največkrat nekateri novinarji sploh nimajo nobenih pogodb! Večinoma se obravnavajo kot šibkejše in neenakopravne pogodbene stranke. Pogodbeni novinarji nimajo dopusta, se sploh ne pogajajo o pogodbah, kot je normalno za obligacijska razmerja. Pogodbe se podpisujejo za nazaj, postavljajo se jim določeni pogoji, ne vedo, koliko bodo morali delati … Avtorske pogodbe vsebujejo prenos avtorskih materialnih pravic, enako ali celo manj ugodno, kot to velja za zaposlene novinarje. To je ključno, ker gre za avtorske pogodbe ali pogodbe o delu, pri katerih bi bilo normalno, da bi bil ta prenos dogovorjen in izpogajan ugodnejše, kot je za redne zaposlene.
V katerih hišah novinarji delajo brez pogodb?
Največ novinarjev brez pogodb je na Dnevniku, drugi v glavnem imajo pogodbe. Dnevnik je najbolj kritičen, ker je tam razmeroma največ pogodbenih sodelavcev v primerjavi z redno zaposlenimi. Naše ankete so pokazale, da je bilo na Dnevniku najmanj 40 novinarjev brez pogodb, sam mislim, da jih je vsaj še 30, ki torej brez pogodbe delajo po obsegu primerljivo delo kot redno zaposleni. Skratka približno 70 novinarjev honorarnih novinarjev dela brez pogodb, medtem ko je redno zaposlenih na Dnevniku okrog 80-90.
Kako je z razmerji na Delu in v drugih hišah?
Na Delu ni bilo nikoli tako kritično, saj so do leta 2010 spoštovali kolektivno pogodbo za poklicne novinarje, ko je šlo za plačilo in obseg dela. Je pa na Delu okrog 30 pogodbenih novinarjev, okrog 200 pa redno zaposlenih. A to ne zmanjšuje dejstva, da so pogodbe zdaj nekorektne. Za Žurnal ne vem, v času krize se je na sindikatu oglasilo 12 odpuščenih pogodbenikov, ki so jih vrgli na cesto. Na Večeru še pogodbena praksa ni zelo razširjena, jih je okrog 10-15 v primerjavi s 70 redno zaposlenimi novinarji.
Na RTV Slovenija je več zaposlenih novinarjev, ker imamo dogovor o zaposlovanju, zaradi katerega se struktura zaposlenosti spreminja proti krepitvi novinarskega dela. Zdaj je na RTV okrog 420 novinarjev. Kar od 70 do 75 je takšnih pogodbenih sodelavcev, ki delajo na črno oziroma so prikrito zaposleni in bi jih morali zaposliti do konca leta 2016. Več kot 100 pa je takšnih, ki so redni pogodbeni sodelavci. To je normalno, da je nekaj pogodbenih delavcev, a ti morajo biti bolje plačani kot zaposleni, ker je to smisel avtorskih pogodb.
Kako pa je z izpolnjevanjem dogovora o zaposlovanju?
Dogovor o odpravi prikrite zaposlenosti ima status kolektivne pogodbe in jo morajo izpolniti. Če je ne izpolnijo v posameznih primerih, gremo po sodno varstvo. Je pa pri RTV Slovenija razlika v primerjavi z drugimi mediji, kjer teh sporazumov nimamo. Tudi glede pogodbenih standardov je RTV razmeroma najmanjši kršitelj pogodbenih standardov. Toda, na RTV je pa po drugi strani veliko operativno tveganje in tveganje notranje organizacije, ko gre za izvajanje dogovorjenih rešitev. V praksi prihaja do kršitev dogovorjenih standardov, ko se poslužujemo sodnega varstva ali se dogovarjamo, kako kršitve odpraviti. Stvar ne bo funkcionirala, če je ne bodo izvajali, kakor je treba.
V katerem delu se kršijo dogovorjeni standardi?
S prenizkimi plačili v primerjavi z obsegom dela – primerljivo z redno zaposlenimi. To je glavna kršitev, odkar so začeli zmanjševati stroške honorarnega dela. Obstaja tudi neenotna pogodbena praksa – nekaterim dajejo pravice, nekaterim ne. Tretja stvar je, da so začeli s pogodbeno prakso drobitve pogodb in ločevanja pogodb na tiste, ki jih imajo z rednimi sodelavci, in tistimi, ki imajo manjši obseg dela, a še vedno delajo redno. S stalnimi pogodbami o delu spoštujejo standarde plačilne in obsega, pri teh občasnih ali z manjšim obsegom pa jih ne spoštujejo, kot bi jih morali.
V vseh medijih bi bilo veliko dela za inšpektorje za delo. Zakaj jih ne obiščejo?
SNS je sprožil akcijo leta 2007-2008, obvestili smo takratno vlado, pristojna ministrstva in delovno inšpekcijo. Izkupiček: delovna inšpekcija je pogledala vse medije in ugotovila samo eno ali dve kršitvi, niso našli nobene kršitve v pogodbenih razmerjih, ker niso šli na to, da civilnopravna pogodbena razmerja prikrivajo dejansko delovna razmerja! Zato smo se obrnili na sodišča in vložili kar nekaj tožb. V letih 2009 in 2010 je pa bilo že 30 takšnih primerov, v katerih je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja, kar delovna inšpekcija ni naredila. Delovni inšpektorji so si ta razkorak razložili s tem, da imajo premalo pristojnosti pri tem. To pa ne bo držalo! Mi jim bomo pomagali pri zbiranju dokazov, sindikat popolnoma legalno pri tem sodeluje.
Dejansko delovni inšpektorji nimajo pristojnosti ali si je ne želijo vzeti?
Delovna inšpekcija je precej obremenjena, nima pristojnosti naložiti delodajalcu odpravo kršitve, lahko pa ugotovi nepravilnosti - obstoj delovnega razmerja - in potem ni nobenega razloga, da ne bi tega upoštevali na sodišču ali pri samih izdajateljih.
Toda, inšpektorji se obotavljajo ali?
Obotavljajo se, zato se bomo znova oglasili pri njih. Zahtevali bomo, da ponovno vse pregledajo. Ker poleg ugotavljanja delovnih razmerij zdaj gre tudi za spremembo zakona o delovnih razmerjih, ki velja od 12. aprila. Z njo so bile opredeljene razmere za ekonomsko odvisno delo, ki nastopi, če novinar 80 odstotkov dela za enega naročnika. Tistim, ki imajo ekonomsko odvisno razmerje s svojim naročnikom, pripadajo enake pravice, kot so določene s kolektivno pogodbo, te pa so primerljive z redno zaposlenimi.
Izdajatelji se najbrž ne bodo ustavili pri »zamrznjeni« ideji agencije. Kaj pa novinarji lahko sami naredijo, da bi se bolj zaščitili?
Ni druge, kot da se socialni partnerji sporazumejo tudi o tej tematiki, in sicer s kolektivnimi dogovori, to velja za vse, tudi nenovinarske poklice, da se torej sporazumejo z delodajalcem o pravilih igre in pravicah. To je smer, ki jo je sistem sam dal. Vedno pa, ko se sistem spreminja z dobrim namenom, da bi uredili pogodbeno delo, da bi bilo dostojno plačano in socialno varovano, se vedno poslabša položaj pogodbenikov! Tak primer je bil z dohodninsko spremembo 2005 in s pozejšimi dohodninskimi sprembami. Tudi zdaj, ko imamo zapisano, katero razmerje je ekonomsko odvisno, in je na papirju vedno več pravic, je v praksi vse več odstopanj. Zdaj, ko so vsi izdajatelji delodajalci opazili, da jim to predstavlja velika stroškovna tveganja, so začeli izsiljevati pravne spremembe, da bi zmanjšali odvisnost in pravna tveganja.
O kakšnih »stroških« izdajateljev govoriva?
Sodeč po anketah, ki smo jih opravili v več hišah – Dnevnik, Delo, RTV – znašajo v tiskanih medijih pogodbeniki 40 odstotkov stroškov redno zaposlenega novinarja. Neto plačila so bila nekoliko večja, ker je bila davčna obravnava drugačna. Na RTV pa je bil strošek pogodbenika v primerjavi z redno zaposlenim dobrih 75 odstotkov. Tukaj moram samo poudariti, da smo dogovor z RTV Slovenija dosegli za vse poklicne skupine, ne samo za novinarje.
Koliko sicer znašajo honorarji pogodbenih, honorarnih novinarjev, med novinarji je vse več revščine. Če nekoliko nesramno poenostavim, poročajo o gradbincih in šiviljah s 600 evri plače, sami pa imajo nižje honorarje, pa niti zaposleni niso.
V povprečju znašajo honorarji pogodbenih sodelavcev med 800 in 1000 evri neto. To je pod primerljivimi standardi, ker delajo primerljivo in celo več kot redno zaposleni
Ali bi glede spornih novinarskih praks novinarjev, denimo v primeru Vladimirja Voduška ali Melite Forstnerič Hajnšek, morale novinarske organizacije storiti več? Jih prepoznati kot sporne in jih sankcionirati?
Konkretne primere težko ocenjujem. Imamo Novinarsko častno razsodišče (NČR), imamo novinarski kodeks.V teh primerih je bil brez dvoma prekršek. NČR je razsodišče za varovanje korektnosti objavljenih prispevkov, ugotavlja se ali je bila kršitev ali pa je ni bilo. V teh primerih pa nimamo nobenih postopkov, kjer bi lahko ugotavljali kršitve in se do njih opredelili. Govorim tudi na ravni uredništev – teh postopkov ni. V primeru Voduška ali tistega z Večera - vsi vedo in ugotavljajo, da so bila poklicna merila in etika kršeni, ampak to se predpostavlja. Ni pa nobenih postopkov, ko bi se ceh do njih opredelil - na ravni uredništva ali nacionalni ravni. Te mehanizme je treba vzpostaviti.
Podobno kot pri odvetnikih ali zdravnikih?
Ne gre samo za politično sodelovanje, PR, prijateljevanje, kot smo imeli pri notarjih, sodnikih, politikih in drugih poklicnih skupinah. Treba se je zavedati, da je novinarski kodeks del pogodbe o zaposlitvi. Takrat ko ima SNS problem s poklicnim kodeksom, ko je konkretni novinar sankcioniran, se sindikat lahko sklicuje na kršitev določb izražanja mnenj in stališč, če je novinar pri tem delal napako oziroma mu je izdajatelj očital nekaj, kar je kršilo njegovo pravico do avtonomije. Drugo je, če so kršeni postopki po delovnih razmerjih, tretje pa je poklicni kodeks. Zlorabe so bile do zdaj v glavnem pri izdajateljih, ko je šlo za individualne postopke.
Ni pa tega, da bi novinarska stroka kot pri zdravnikih ali odvetnikih – ko imajo to zapisano, a ne vem, kako izvajajo -, da bi lahko novinarska stroka sama ocenila sporno ravnanje. Kodeks torej imamo, pa műnchensko deklaracijo, bi pa morali vzpostaviti tudi mehanizme. Ne samo zaradi omenjenih primerov, novinarskega ceha samega, ampak tudi zaradi zaupanja javnosti in korektnega odnosa do javnosti – kar je to tisto, kar novinarji moramo delati.