Zbrane sta nagovorili ljubljanska podžupanja Jadranka Dakić in častna meščanka mesta Ljubljane Ana Nuša Kerševan, spomenik pa sta odkrili skupaj z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem.

O izjavi nadškofa Antona Stresa, da ni soglašal s postavitvijo spomenika, je Janković povedal: "Zelo sem bil zadovoljen z izjavo nadškofa, ki je dejal, da najraje ne bi videl nič, ampak če so se že odločili, je vesel oz. zadovoljen, da so v skupini, kjer so bili predstavniki zgodovine, leve in desne opcije, pa tudi Cerkve, našli konsenz za mesto in prostor, pa tudi napis, ki nikogar ne žali."

"Mislim, da ni šlo za provokacijo"
Med govorom Kerševanove so se oglasili cerkveni zvonovi, zato je novinarje zanimalo, ali župan meni, da ne gre za naključje. "Zvonilo je šest minut in ne petnajst, vedno zvonijo ob istem času, tako da mislim, da ni bilo tu nobene provokacije. Ravno v tem je čar - nikogar ni motilo zvonenje, tudi gospe Kerševan ne. Biti moramo sposobni, da živimo skupaj in spoštujemo različnost," je pojasnil Janković.

Podžupanja Dakićeva je v nagovoru izpostavila pomembnost vloge žensk takrat in danes. "Ljubljana preteklosti je usmerjena v prihodnost," je poudarila Dakićeva. Častna meščanka Kerševanova pa je zbranim predstavila svojo izkušnjo okupacije med drugo svetovno vojno, pri čemer je tudi ona izpostavila požrtvovalnost žensk, ki so po njenem mnenju "pomembno prispevale k uporu zoper okupatorja".

Stari spomenik Cerkev zavračala
Znano je, da je bil spomenik predstavljen v torek na novinarski konferenci, kjer so člani strokovne komisije, ki je pri zasnovi sodelovala, poudarili, da so skušali preseči stari črno-beli način razmišljanja. Spomenik, ki stoji na avtentični lokaciji, je delo akademske kiparke Dragice Čadež, v ospredje pa po besedah predsednice komisije Milene Mileve Blažić postavlja "žensko kot subjekt."

Prvotni spomenik je kot eden izmed štirih stal na drugi strani pred stolnico, figura pa je s prstom kazala proti škofijskemu poslopju. To je bilo po besedah zgodovinarke Vide Deželak Barič sprejeto z deljenimi občutki. "Zavračala ga je predvsem Cerkev, saj je postavitev bolj spominjala na obsodbo Cerkve kot poklon demonstrantkam, zaradi delno neresničnega napisa o škofu Rožmanu pa se je uveljavil kot sramotilni steber," je pojasnila. Cerkev je že leta 1964 zahtevala, da se spomenik odstrani, odločno pa je nasprotovala tudi tihemu poskusu ponovne postavitve leta 2001.