V opoziciji menijo, da so aktualne razmere povsem pregrete in da bi bile za sprostitev družbene in politične napetosti najboljše prav predčasne volitve.

"Verjamem, da so nekateri zelo na koncu z živci, ker privilegiji, na katere so bili navajeni, niso več samoumevni. Kljub temu pa apeliram na vse, da nekaj dajo tudi na državotvornost, na ugled države. Če si ta ugled zapravimo s tem, da sami sebe razrušimo sredi predsedovanja, bodo posledice plačevale tudi še naslednje vlade," je dejal Janša v pogovoru z voditeljem Igorjem Pirkovičem.

Začniva z dobrimi novicami. Ukrepi se sproščajo, končno tudi število ljudi na prireditvah ni omejeno. Prihaja normalnost, ki smo jo dolgo čakali.
Bolje rečeno prihaja nova normalnost, kajti to sproščanje vseeno ni brezpogojno, je pogojno ob tem, da si cepljen, testiran ali da si prebolevnik covida. Hvala bogu pa imamo danes že več kot 600.000 naših sodržavljanov, ki so bili že cepljeni vsaj z enim odmerkom cepiva, skoraj 250.000 jih je prebolelo covid v zadnjih šestih mesecih in še ne potrebujejo takoj cepljenja, tako da imamo do tiste magične številke milijon 200.000, kar predstavlja zadosten delež odraslega prebivalstva, ki je precepljen, da se epidemija efektivno ustavlja, še tam 350.000. In to bomo zmogli do poletja, tako da do takrat postopno ta nova normalnost, od takrat naprej pa, upajmo, čim prej tudi tista prava normalnost, ko ne bo več PCT-pogoja.

Previdnost bo ostala ali kako?
Previdnost bo ostala še dolgo, je pa po tem, kar danes vemo, mogoče pričakovati, da bomo tisti, ki smo bili cepljeni v prvi polovici tega leta, nekje v drugi polovici proti koncu leta verjetno dobili še en odmerek cepiva za vzdrževanje imunosti in na ta način se bomo
zavarovali, sebe in druge, pred tem, da ponovno pride kak naslednji val in nas preseneti. Tako da previdnost bo še potrebna, tudi nekateri splošni preventivni ukrepi najbrž še nekaj časa, računamo pa, da bo precepljenost v Sloveniji, v Evropi in tudi drugje po svetu epidemijo dokončno zaustavila. Virus se bo še vedno pojavljal, bodo posamični primeri, žal najbrž še dolgo, računa pa se tudi, da bo mogoče na začetku prihodnjega leta na voljo tudi učinkovito zdravilo za tiste, ki zbolijo, da se pač pozdravijo brez posledic.

Ocenjujete, da je bila kampanja "Cepimo se" uspešna oziroma da bo uspešna? Bo prinesla rezultate?
To bomo še videli. Doslej, pa tudi danes je še vedno tako, da je prijavljenih za cepljenje več, kot je dobav cepiva, in kampanja seveda bo začela dajati prave rezultate takrat, ko bo to obrnjeno. Upajmo pa, da bo ta vzporednost vseh teh postopkov na neki način trajala toliko časa, da bomo prišli do zaželenega deleža precepljenosti – od 60 do 70 odstotkov odraslega prebivalstva, bomo pa pozneje cepili tudi mlajše, srednješolci bi skoraj zagotovo po mojem mnenju morali biti cepljeni čez poletje, da lahko gredo jeseni normalno v šolo.

Če je na vidiku neka nova normalnost, najmanj, kar je luč na koncu predora, je pa ta v Sloveniji politično gledano kar nenormalna situacija. Na začetku tedna smo doživeli edinstveno blokado parlamenta. Ali se ve zdaj, kakšno je razmerje sil?
Razmerje sil v Sloveniji ni enako oziroma govoriti o razmerju sil v Sloveniji ni isto kot govoriti o razmerju sil v kaki drugi državi. Mi smo posebni po marsičem, tudi po pristopu do teme, o kateri sva prej govorila, do epidemije. Sam sem bil v zadnjem mesecu veliko po Evropi, predvsem zaradi bilateralnih srečanj z voditelji drugih držav, ampak povsod sem opazoval tudi, kakšen je odnos do epidemije. Recimo v Parizu, pa so imeli nižje številke okužb kot v Sloveniji, so prav vsi imeli maske zunaj, pa nobenih pritožb, nobenih protestov s tem v zvezi. Portugalska je imela obvezne maske zunaj, ko smo jih mi že odpravili, pa so imeli petkrat boljše številke, nobenih protestov, bil sem v Grčiji pred desetimi dnevi, še manj. Imeli so boljše stanje, kot ga imamo mi danes, čeprav se je v tem času pri nas precej popravilo – tam si šel lahko iz stanovanja samo, če si prej poslal SMS-sporočilo pristojnim oblastem, v katerem si povedal, kam greš, zakaj greš, kdaj boš nazaj, tako da je imela inšpekcija neposreden nadzor, pa se tudi ni nihče razburjal. Pri nas pa smo ves čas poslušali, kako so ukrepi najostrejši, pa smo bili daleč pod to ostrino, ki so jo imeli nekje drugod, imeli so ostrejše ukrepe in zato tudi manj mrtvih in drugih žrtev.

Če ostaneva na tej točki. Pri nas smo poslušali, da je oblast izkoristila to epidemijo za teptanje človekovih pravic.
Gre predvsem za zdravstveno stroko, saj je to, kaj bomo naredili za to, da epidemijo zajezimo, ukrepe, diktirala stroka. Vlada je v zelo redkih primerih določene primere mogoče sprejela malo pozneje zaradi različnih razlogov, pa zaradi uravnoteženosti, sicer pa si jih ni sama izmišljala. V tej situaciji se skoraj eno leto pač nismo borili samo z epidemijo, ampak smo se borili tudi z razmerami, ki jih nikjer drugje ni bilo. Slovenija je recimo edina država, kjer je ustavno sodišče naložilo vladi, da tedensko podaljšuje ukrepe, čeprav za nekatere vemo, smo vedeli tudi pred meseci, da bodo trajali mesece glede na številke, ki so bile. Ko recimo to povem svojim kolegom po Evropi, samo čudno gledajo, češ kako je to mogoče. Glede na to, da gre tukaj za neko zdravorazumsko zadevo. Imeli smo silne težave, še zdaj jih imamo, s tako imenovano informacijsko pooblaščenko, posebej je bila težava pri aplikaciji za sledenje okužbam, pri aplikaciji za cepljenje, kjer smo dejansko bili v neupravičeni zamudi glede na to, kar tehnologija omogoča, ampak je bil vse problem, in v Sloveniji se uradniki informacijske pooblaščenke bojijo kot hudič križa, češ s tem se pa ne bo strinjala, to se ne da. Celotna Evropa je uvedla določene rešitve, pri nas se pa še vedno ni dalo.

Greva na razmerje sil v parlamentu, kdo bo koga, kje smo. Težko se je prešteti, kajne, danes?
Slovenski parlament je razmeroma majhen in se pač da prešteti, je pa res, da so bile volitve, zadnje volitve, pa tudi že prejšnje, takšne, da se je zakonodajno telo fragmentiralo, razpršilo, imamo tako rekoč deset poslancev na eno stranko v parlamentu, nismo edini, smo pa med posebneži, kar se tega tiče, in ta nestabilnost nas stane. V zadnjih 30 letih nas je ta nestabilnost zagotovo stala okoli 20 odstotkov bruto domačega proizvoda, bistveno višje bi lahko bili, če bi lahko po demokratični poti dosegali večjo stabilnost. Trudili smo se za to, predlagali smo spremembe volilnega sistema, žal pa je interes nekaterih, da je zakonodajna oblast šibka, da je vlada šibka in da lahko vladajo iz ozadja. Naredili so vse za to, da je sistem tako postavljen, da so institucije šibke, da so nekatere parainstitucije, ki jih v nobeni drugi državi nimate, potem v ospredju in da se iz ozadja diktirajo stvari ter tudi to, kar se zdaj dogaja v slovenskem parlamentu. To, kar vidite na površini, je samo del dogajanja. Velik del dogajanja je v ozadju, kjer se prepričuje poslance, grozi poslancem, se jih očitno tudi kupuje, kot lahko zasledimo.

Ali hočete reči, da je hendikep na področju učinkovitosti parlamenta? Ker se vse blokira. Zadnjič so blokirali dnevni red, tam je bilo kup zakonodaje, ki zdaj bo ali ne bo prišla na vrsto, opozicija ima samo en cilj, seveda, kar jasno pove, zrušiti vlado.
To, da ima opozicija za cilj zrušiti vlado, ni kaka slovenska posebnost. Tudi postopki so predpisani za različne instrumente in s tem ni nič narobe. Težava je v tem, da se gre tukaj prek tega. Se pravi, da se skuša tudi na tem področju uveljaviti neka nova normalnost, kjer štirje nepovezani poslanci, ki jim po poslovniku samodejno ne pripada nič in imajo že predsednika državnega zbora, hočejo še celo kopico drugih funkcij, in če jih ne dobijo, to razglašajo za diktaturo. Povejte mi eno samo državo v Evropi ali kjer koli na svetu, kjer imajo štirje nepovezani poslanci v parlamentu v rokah predsednika, funkcijo predsednika državnega zbora in celotno proceduro, ki mora preprosto teči po poslovniku, po zakonih, po ustavi, in ker tisti, ki to proceduro tehnično vodi, te procedure ne sme blokirati. Mi smo pa doživeli, da je predsednik državnega zbora glasoval proti dnevnemu redu, ki ga je sam predlagal.

Ampak 46 glasov lahko predsednika zamenja, če so ti glasovi.
Da, ampak je žalostno, da se je treba s tem ukvarjati na ta način. Doslej je vedno veljalo, mislim, tukaj tudi niso stvari natančno določene, ker se je doslej razumelo, da smo od leta 1991 naprej Slovenija toliko dozorela demokracija, da se ve, kaj kam spada samo po sebi, in doslej je tako bilo. Ko se je sestavila nova koalicija, je recimo predsednik državnega zbora Matej Tonin še isti dan odstopil. Ko se je sestavila nova koalicija lani, je predsednik državnega zbora Dejan Židan še isti dan odstopil in tudi prej, ko je prišlo do takih situacij, to nikoli ni bilo vprašanje, zdaj pa je to naenkrat vprašanje.

Ali mislite, da gospodu Zorčiču ne pustijo odstopiti?
Da. Sam sem govoril z njim in sva imela zelo razumen pogovor, ampak naslednji dan je bilo vse drugače.

Veliko je v igri očitno in kdo odloča, država ali paradržava, po vašem mnenju?
V ozadju ne odloča država. Država odloča v ospredju, v ozadju odloča paradržava, tisti, ki pač ščitijo svoje privilegije in svoje interese, za to pa ne prevzemajo nobene odgovornosti.

Vem, ampak če tisti odločijo, morajo padati kakšne ponudbe, samo na lepe oči ne morejo odločati. Je kaj v igri?
Lahko predpostavljamo, da je veliko v igri, saj je to, ko so pred desetletji oprali milijardo evrov za režim, ki je bil pod trojnimi mednarodnimi sankcijami, za iranski režim, nekaterim navrglo, kot so rekli strokovnjaki, približno 300 milijonov evrov provizij. To je zelo veliko denarja in verjamem, da ga v desetih letih vsega najbrž niso mogli porabiti zaradi sankcij, pa tudi zaradi položaja Irana, ki je bil v tem času vedno nekje med legalnim in nelegalnim, vsaj v delu mednarodne skupnosti. Ta finančna sredstva so pravzaprav neomejena, in dokler tega velikega mednarodnega kriminala ne razčistimo, bodo ti viri še dolgo neomejeni, da ne govorim o tem, da je bilo zagotovo nekaj deset raket, ki so padle na civiliste v tem zadnjem spopadu Izrael – Palestinci, plačanih prav z denarjem, ki je bil opran v Sloveniji v času socialistične vlade.

Ali ste vi še pripravljeni ponuditi sodelovanje? Ali je ob totalni izključevalnosti, patpoložaju, po vsem tem vlada oziroma vaša koalicija še odprta za sodelovanje z opozicijo?
Saj smo dvakrat doslej formalno dali ponudbo za sodelovanje opoziciji, nekatere stranke so to sprejele, nekatere te ponujene roke niso sprejele. Mi je nikoli nismo umaknili, še vedno je ponujena, vedno smo pripravljeni sodelovati v dobro Slovenije in to je bil tudi edini cilj te ponudbe. Opozicija se s tem ne odpoveduje nobenim instrumentom, dvomim pa, da bodo iste stranke, ki so dvakrat neko ponudbo zavrnile, zdaj naenkrat to ponudbo sprejele, čeprav bi bilo to dobrodošlo tudi zanje, mislim, da bi tako konstruktivno držo navsezadnje tudi njihovi volivci nagradili.

Do kdaj boste še sprejemali to ujetost koalicije, če se bo ta patpoložaj še nadaljeval? Ste pripravljeni na neki točki neki zakon vezati na zaupnico?
Vse te možnosti so odprte, treba pa je reči, da smo doslej, ko je šlo za ključno zakonodajo, in nazadnje smo v enem letu sprejeli vrsto paketov, zelo težkih za pomoč ljudem in gospodarstvu, s številnimi rešitvami, ki so tudi trajne narave, ker so pač potrebne, za to dobili daleč več kot večinsko podporo. Res pa je, da ta zaplet v državnem zboru zdaj s proceduro z vodenjem vpliva tudi na samo vsebino. Recimo prejšnji teden, ko ni bilo seje, na tej seji bi morala biti vrsta zakonov, na katere ljudje že dalj časa čakajo, ker rešuje številne praktične težave ljudi, družinam z otroki s posebnimi potrebami, vrsta drugih rešitev je tukaj, ki so popolnoma same po sebi umevne, proti katerim ne more biti noben zdravorazumski človek, in ta zamuda je pač pomembna, pa tudi urnik je porušila. Ta seja je bila načrtovana, koledar je bil na to nastavljen, navsezadnje zdaj Slovenija prevzema dosje za vodenje Evropske unije v naslednji polovici leta, prihodnji teden naj bi se ta zagata, ki so jo povzročili, reševala z izrednimi sejami, ampak prihodnji teden je poln. Je Evropski svet, imamo sestanek z voditelji parlamentarnih skupin, Evropskega parlamenta, s predsednikom Evropskega parlamenta, vrsto drugih datumov oziroma dogodkov je fiksiranih in jih ne moremo enostransko spreminjati, zdaj pa poslanci in predsednik državnega zbora premetavajo te točke dnevnega reda, kam bi jih dali, morale bi biti že pravzaprav sprejete ali zavrnjene, kakor koli. Velik težava je en teden časa v spopadu na treh frontah.

Ali tudi predsednik državnega zbora lahko pospeši ali otežuje kakšne zadeve?
Predsednik državnega zbora se, mislim, v večini držav parlamentarne demokracije imenuje spiker, govornik. Nekdo, ki skrbi za to, da zadeve normalno potekajo, ne pa za to, da iz tega zganja strankarsko politiko ali pa da otežuje samo proceduro, kar se dogaja pri nas.

Ali zaupate v določene ustanove, institucije, recimo ali zaupate v Komisijo za preprečevanje korupcije? Robert Šumi, njen predsednik, je pred časom dejal, da tudi brezplačna kava lahko že pomeni korupcijo. Zelo načelno mnenje.
Če bi jo midva spila, zagotovo, če pa si nekdo v žep nabaše za tri milijone kav, pa je prvorazredni, pa to ni korupcija. To so pač zdaj ta merila, ki jih ta komisija ne uporablja, odkar je tam gospod Šumi. Komisija je bila s predlogom gospoda Kosa, kot mislim, da je zadnjič lepo razložil eden od ministrov v Ropovi vladi, ustanovljena zato, da preganja drugorazredne. Sam namen te komisije je bil tak. To je paradržavni organ, ki ga ni nikjer drugje na svetu.

To je neki strokovni organ, sestavljen iz nekih pravnikov in ki je pri gospodu Veselu ugotovil, da ne gre za dejavnost, ki ne bi bila v skladju s pozitivno zakonodajo. Nadzornik pri Fifi je v popoldanskem času.
Poglejte, o tem primeru sem se pogovarjal s kolegi iz drugih držav. Prvič, zelo težko je nekomu dopovedati, da je to res. Drugič, dopovedati nekomu, da predsednik Računskega sodišča v popoldanskem času, za popoldanski "fuš", nadzira institucijo, kot je Fifa ali pa Uefa, se pravi organizacijo, ki ni dobrodelna, ampak pridobitna, čeprav ne bi smela biti. In obrača milijarde denarja. Da to lahko naredi v prostem času popoldne, pa za to dobi milijon evrov nagrade v štirih letih. To gre zelo težko skupaj z evropskim razumevanjem normalnosti, če mene vprašate. Pri nas pa se to poskuša prodati, kot da je to čisto vse v redu.

V redu. Evropa tega naj ne bi razumela. Pri nas je vse to pravno-formalno pokrito …
Pravno-formalno to ni pokrito, se pa sproti pokriva in se pravila nategujejo na kopita prvorazrednih. Primer Vesel je klasičen tak primer, ki bo verjetno prišel tudi v anale, učbenike, ko bo stroka to podrobneje razdelala in analizirala.

Ampak zdaj pogumno, kot številni drugi pravijo, se bo treba posloviti od starih obrazov. Vse za novo politiko, posloviti se je treba na neki kulturen način od osamosvojiteljev, predvsem od enega osamosvojitelja.
Teh izjav smo slišali že veliko. Prvi, ki je to predlagal, je bil polkovnik Aksentijević še takrat, ko smo se osamosvajali, potem je to govoril pokojni Milošević, pa delegati rajnke liberalne demokracije (LDS), ki je tudi ni več. Mislim, da je Danilo Türk nekaj takega rekel pred sedmimi leti. Smetišče zgodovine je polno takih, ki pokopavajo druge, da bi sami dobili nekakšno prednost. Poleg tega gospoda Vesela srečujemo v slovenski politiki, Računsko sodišče igra politično vlogo, čeprav je ne bi smelo, že vrsto let. Njega prodajati kot nov obraz je približno tako, kot da bi vas prodajali za mladega neizkušenega novinarja.

Gremo naprej z zaupanjem. Vi vodite izvršno vejo oblasti. Veljal naj bi sistem zavor in ravnovesij, tudi zaupanje med vejami oblasti. Kako je z vašim zaupanjem, splošna ocena, v sodstvo? Je sodstvu treba zaupati?
S sodstvom je tako kot s katero koli drugo institucijo, tu ni nobene sholastike. Treba je izvajati sodbe, ki jih izrečejo, pa tudi če se z njimi ne strinjaš. To, da bi jih moral spoštovati, pa se govori samo v Sloveniji. Predstavljajte si, da bi vlada rekla, da morajo državljani spoštovati vsako odločitev, ki jo vlada sprejme, pa tudi če se z njo ne strinjajo. Morajo se izvajati, če je to del izvajanja izvršilne oblasti, da bi morali spoštovati neko institucijo, je pa nonsens sam po sebi, paradoks.

Saj tudi vlade številni ne spoštujejo.
Ne samo pri nas, tudi v Evropi se o tem razpravlja, ko govorimo o odprtih vprašanjih v okviru konference o prihodnosti Evrope. V zadnjih desetih letih se nekako skuša utemeljiti prenos izvirnih pravic, ki pripadajo človeku, se pravi vam, meni, kateremu koli posamezniku ne glede na barvo kože, politično prepričanje, spolno usmerjenost, kar koli, neodtujljive pravice so to, človekove pravice, ki so naštete v temeljni listini človekovih pravic ... Tudi politične svoboščine, kot je volilna pravica itd., pa svoboda izražanja, če hočete, to se poskuša človeku vzeti in prenesti na institucije. Naenkrat se ne spoštujejo več, vladavina prava se ne razlaga več v smislu, da pravo ščiti posameznika, njegovo svobodo, ki je omejena samo s svobodo drugih itd., ampak se začne preobračati v to, da je treba spoštovati sodstvo, institucije. Svoboda izražanja se je začela prodajati kot svoboda medijev. Svobodo medijev zagotavlja konkurenčnost, mediji so v svobodni državi večinoma na trgu, nekateri so pač javni, a konkurenčnost je tista, ki zagotavlja svobodo medijev. Ni pa svoboda medijev nad svobodo posameznika do izražanja. Tisti, ki to konfrontira, namesto da bi to razumel kot proces. Mediji so zato, da se ljudje lahko svobodno izražamo, ne pa zato, da bi omejevali to svobodo. V zadnjih desetih letih se je to skušalo obrniti, tudi to, kar se pri nas dogaja, je nadaljevanje te zgodbe, ki se sicer ni začela pri nas, je pa padla na plodna tla, ker je cenzura v Sloveniji nekaj, kar je 50 let živelo kot sistem.

Je Twitter medij za obvod cenzure?
Ne gre za Twitter, gre za to, da je razvoj človeške civilizacije pripeljal do velikih premikov in da obstajata dva velika družbena izenačevalca. Prvi je izobrazba. Lahko si rojen v še tako revni družini, a če imaš dostop do solidne izobrazbe itd., boš nekje sredi svojega življenja svoj socialni status spremenil in ga morda celo izboljšal nad nekom, ki je bil rojen v zlati zibelki. Drugi izenačevalec pa je splet. Zakaj? Ker omogoča dostop do podatkov, do znanja, do knjižnic znanja. Ne čisto vsakemu, a veliki večini Zemljanov. In ni tako drago, ni ti treba potovati v Aleksandrijo v knjižnico, niti ne v NUK, doma dobiš te podatke. In ta tehnologija potem tudi posamezniku omogoči, da pridobi informacije, na podlagi katerih lahko brani svojo svobodo, človekove pravice, svojo pravico do svobodnega izražanja. To je postavilo klasične medije v bolj odprt konkurenčen prostor in nekateri se temu upirajo, zagotovo pa je izhod te bitke znan vnaprej.

Kakšen je?
Ko svoboda dobi svoj razmah in nova sredstva za to, da se človek udejanji, je to zelo težko vzeti.

Koliko slovenske medijske zgodbe, ki gredo iz Slovenije v tujino in potem iz tujine nazaj, o strahovladi, o odsotnosti vladavine prava, o pritiskih na novinarje, o domnevni orbanizaciji, mračnjaštvu itd. ... koliko to po vašem mnenju zares odmeva v Evropi, v visoki politiki?
Sam sem verjetno tisti državljan te države, ki ima največ stikov z Evropo, še posebej tistim delom Evrope, ki kar koli odloča o nas, in v zadnjem letu niti v enem od teh stikov ni nihče omenil tega, kar ste zdaj omenjali. Se pravi, tukaj gre za virtualno podobo, ki se izvaža iz Slovenije v tujino in od tam nazaj uvaža. Tako kot so včasih še v rajnki Jugoslaviji nekateri, ker so bile visoke subvencije, če si nekaj uvozil iz Afrike v času neuvrščenih, nekatere stvari najprej iz Češke uvozili v Kenijo in potem v Slovenijo, zato da so dobili štirideset odstotkov 'šticunge'. Tako se zdaj naredi neka laž, se napiše na neki portal, potem izvozi kolegu na drug portal v Evropi in potem oplemeniteno z evropskim predznakom uvozi nazaj v Slovenijo. Če bi kaviar socialistična levica v Sloveniji v času, ko so imeli v rokah vlade, tako uspešno skrbela za promocijo, za izvoz slovenskih produktov in storitev, kot zdaj uspešno izvažajo laži in jih uvažajo nazaj, najbrž te vlade niti ne bi bilo, ker bi bili super uspešni.

Kako močni so vaši osebni neformalni stiki z voditelji drugih držav? Drugače vprašano, imate njihove telefonske številke, se slišite?
Imam telefonske številke.

Z Merklovo?
Slovenija v prihodnji polovici leta predseduje EU-ju, enkrat smo to že počeli. Poznajo nas od takrat. Takrat smo v roku pol leta, nekaj že prej v pripravah, pa tudi v zaključku v času francoskega predsedovanja, trio je bil enak, kot je zdaj, dali na dnevni red in rešili številne težave drugih držav, drugih članic EU-ja. Za te težave, ki so skupne, slovenska javnost ni nikoli slišala, leta 2008 predvsem zaradi tega, ker je iz Bruslja poročala Tanja Fajon, pa mislim, da Meta Dragolič iz vaše hiše. Naredili sta vse, da bi se o uspehih Slovenije izvedelo čim manj. Ali ni bilo kamere, ni bilo posnetka ali se je zamujalo. To je bila petnajsta vest, da smo rešili neki konflikt recimo med baltskimi državami, pa njihovimi sosedi, da smo tako rekoč do konca pripeljali in ratificirali strateški partnerski sporazum med EU-jem in Rusijo, ki je potem sicer propadel zaradi vojne v Gruziji. Ampak na neki točki bo Evropa to sodelovanje nadaljevala. Polno tega je bilo tudi zdaj, na nas se obračajo naši partnerji v EU-ju zaradi dosjejev, ki so zdaj odprti, za katere moramo skrbeti. Polovica mojih kolegov in kolegic iz vlade je vsak teden v Bruslju, kjer prevzemamo te dosjeje. Ob vsem tem pa se moramo ukvarjati še s preštevanjem dnevnih redov, kjer predsednik državnega zbora ne glasuje za lastne točke. To je nekaj, kar nikomur ne koristi. Slovenija ima ... to, kar poročajo na programih vaše hiše ali pa kar preberemo v časopisju, sam temu niti ne sledim ... o tem, kakšen ugled ima Slovenija ali pa kakšen pogled na Slovenijo imajo drugi ... to je virtualna resničnost, ki nima nikakršne zveze s tem, kar o Sloveniji mislijo tisti, ki imajo neko težo in ki o čemer koli odločajo v Evropi ali sosednjih državah.

Slovenijo bodo v času predsedovanja obiskovali prva liga, predsedniki, predsedniki vlad.
Uspešnost predsedovanja se ne meri po tem, koliko je teh obiskov. Če bi se usmerili k temu, bi lahko imeli teh obiskov, kolikor bi hoteli. Uspeh se meri po tem, koliko stvari premakneš naprej, koliko težav rešiš, koliko prioritet uresničiš, in Slovenija je na evropski dnevni red dodala dve prioriteti. Obe sta izjemno pomembni. Prva je večja odpornost EU-ja proti epidemijam, vrsta aktov je že v obravnavi, druga pa je kibernetska varnost. Tu je tudi vrsta zunanjepolitičnih izzivov od Zahodnega Balkana do vzhodne soseščine.

Pozivi Jourove, STA, mediji ne bodo zasenčili prvorazrednih dogodkov, kot lahko razumem iz medijev?
V Sloveniji lahko mainstream mediji zasenčijo, kar hočejo. Na to nimamo nikakršnega vpliva. Tudi v Evropski parlament, kjer so politične skupine, lahko iz Slovenije izvozijo veliko laži mojstri za te stvari in naredijo veliko hrupa, ampak v organih, kjer se odloča zares, to nima nikakršne teže. Kar zadeva komisarko, ki ste jo navajali, gospa Jourova pripada liberalcem in to se iz opozicijskih krogov v Sloveniji izvaža tja ter se potem na strankarskih sestankih dogovorijo, kakšne izjave bo kdo dal. V Evropskem svetu ne da to ne odmeva, nihče tega niti ne sliši.

Za navadnega človeka je pomembno, kako bo živel. Kako kaže zagonu gospodarstva?
Primerjalno gledano z drugimi članicami EU-ja, predvsem evroobmočja, so ti kazalci dobri, so nadpovprečni. Slovenija se prebija v prvo četrtino držav po napovedani gospodarski rasti in zaposlenosti, po kompleksnosti organizacije našega gospodarstva. Trendi so izjemno pozitivni. Imel sem nekaj bilateral s predsedniki držav, ki so bile bolj prizadete v epidemiji, Španija, Grčija. Ko smo se pogovarjali o tamkajšnjih številkah, 15-, 18-odstotni brezposelnosti, in ko sem povedal, da ima Slovenija petodstotno, pravijo: to ni brezposelnost, to je polna zaposlenost. Ohranitev delovnih mest je bila ena od naših prioritet, mislim, da smo kondicijo slovenskega gospodarstva ohranili v dobrem stanju. Prav danes smo dobili majske podatke, kar zadeva gospodarski optimizem v evroobmočju, ki je rekorden. Lani so nam napovedovali sedemodstotni padec BDP-ja, pristali smo na pet in pol, bistveno bolje. Zadnja napoved Evropske komisije je občutno boljša od naših domačih napovedi, tako da če se potrudimo, lahko do konca letošnjega leta nadoknadimo izpad iz lanskega leta. Predvsem zaradi tega, ker smo ohranili kondicijo slovenskega gospodarstva.

Ampak če so razmere dobre, če so optimistične, zakaj sindikati napovedujejo, da bodo šli na ulico, umikajo se s pogajanj, konec maja so tudi neke ljudske vstaje po Ljubljani? Ljudstvo se začenja dogajati.
Ne bi rekel, da se ljudstvo začenja dogajati, ker vidimo, kaj se dejansko dogaja. Saj samo pogledaš omrežje in vidiš sliko med gospo Jerkič in gospodom Štrukljem, pa Luko Mescem in Tanjo Fajon, kjer se uskladijo, kaj bodo naredili, in potem nekateri peljejo politično akcijo, drugi pa domnevno sindikalno akcijo. Še nikoli ni bilo toliko socialnega dialoga, kot ga je bilo v zadnjem letu. Niti enega večjega paketa nismo poslali v proceduro v DZ, pa čeprav se je zelo mudilo in smo bili zelo na tesnem s časom, brez posvetovanj, tako z gospodarstvom kot s sindikati. Jasno je, da vseh predlogov tukaj ni mogoče upoštevati, ker so bili tudi nasprotujoči si, smo pa ohranili delovna mesta, standard ljudi oziroma delavstva ni padel v tem času. Namesto da bi sindikati to pozdravili in zdaj v okviru Ekonomsko-socialnega sveta predlagali dodatne predloge, kako v tem postkriznem času čim prej doseči okrevanje in nadomestilo teh izpadov iz lanskega leta, so preprosto odkorakali iz Ekonomsko-socialnega sveta. Tega ni mogoče pojasniti s sindikalno retoriko, to je mogoče pojasniti samo s politično retoriko, skratka gre za podaljšek levičarske politike, tako kot leta 2012. Pokažite mi še kakšno evropsko državo v enaki situaciji, kjer se sindikati umikajo iz socialnega dialoga, povem pa naj še to, da mislim, da v prejšnjem mandatu Ekonomski-socialni svet mesece, mislim, da celo leto in pol, sploh ni deloval, ni obstajal. Pa niso delali nobenega hrupa.

Ali ni v interesu, da Slovenija okreva? Kako si to razlagate, če to drži, seveda?
Večina sindikalnih voditeljev ima večjo plačo, kot jo imam sam. Njim ne gre za to, da se situacija izboljša. Njim gre za to, da pač nadaljujejo neko politiko, ki so jo podedovali, saj največji sindikat je preprosto zamenjal kratico izpred 30 let. Politika je pa ostala ista, v istih prostorih so ostali, niso jih razdelili drugim sindikatom, ki so nastali na novo, in prek tega monopola so pač obdržali to vez ali pa to nerazdružljivo dvojstvo z materjo. Z materjo, ki jih je tudi ustanovila. Sindikati so bili včasih namreč podaljšek partije. Partija se je preimenovala, zdaj so to Socialni demokrati. Pa še eno ekstremno podružnico imajo pod imenom Levica. Ta vez je pa žal ostala in tukaj ne gre za boj za delavske pravice, pa za delavske koristi, ker če bi šlo za to, potem bi se del organov, kjer se je mogoče to izpogajati ... Ker s kričanjem na ulici, z grožnjami, pa s stavki, kot jih je gospa Jerkič nazadnje na zborovanju kričala v megafon, češ včeraj smo prosili, danes zahtevamo, jutri bomo vzeli ... S temi stavki se normalnega socialnega dialoga preprosto ne da peljati. Na začetku maja je bil v Portu socialni vrh. Tam sem poslušal zelo zanimive razprave predstavnikov evropskih sindikalnih central, tudi posamičnih sindikalnih voditeljev nacionalnih sindikatov, in moram reči, da sem bil izjemno prijetno presenečen nad konstruktivnostjo, nad tem, kako evropski sindikati vidijo v digitalnem in zelenem prehodu ne samo neko grožnjo, ampak tudi priložnost, kako prispevati svoje ideje, kako zagotoviti socialno varnost tistim, ki bodo zaradi teh prehodov ogroženi. Poenotili smo se, tako politika kot gospodarstveniki in sindikati, da je pred nami neko obdobje vseživljenjskega učenja, kar bo bistveno spremenilo naš način življenja, če temu tako rečemo. In sindikati tukaj niso nastopali kot neki jurišni odred za rušenje vlade ali pa za neki razredni spopad, ampak kot dejavnik, ki išče rešitev za tiste, ki jih zastopajo.

Vi ste verjetno za to, da pridemo do naslednjih rednih volitev? Zagotavljate Sloveniji stabilnost, takšno in drugačno, do naslednjih volitev, ki naj bi bile spomladi, poleti 2022?
V vaših studiih je bilo baje, nisem gledal, videl sem nekaj na klipingih, v zadnjih tednih polno nastopov politikov, ki so pozivali na predčasne volitve. Ne vem, ali ti ljudje živijo v realnem svetu ali mislijo, da pač preprosto lahko izrečeš kar koli. To, da zdaj vlada pade in gremo na predčasne volitve, pomeni, da bo prvi del predsedovanja Slovenija v volilni kampanji. Mi se bomo ukvarjali sami s sabo, namesto da bi, kar je naša dolžnost vsake toliko časa, pomagali reševati težave drugih. In potem se bo vlada sestavljala še dva ali tri mesece po volitvah v drugem delu in se bodo drugi ukvarjali z nami in nam skušali pomagati, namesto da bi mi opravili svojo nalogo. Verjamem, da so nekateri zelo na koncu z živci, ker privilegiji, na katere so bili navajeni, niso več samoumevni. Kljub temu pa apeliram na vse, da nekaj dajo tudi na državotvornost, na ugled države. Če si ta ugled zapravimo s tem, da sami sebe razrušimo sredi predsedovanja, bodo posledice plačevale tudi še naslednje vlade. Bodo mogoče oni v naslednjih mandatih na vladi in glejte, v Evropi se ne vpraša, katera stranka je na vladi. Ko si na vladi, zastopaš državo, in tisto, kar so naši predhodniki naredili, moramo mi zdaj enako nadaljevati, popravljati, kar koli, skratka nositi te posledice, in nekoliko več zdrave pameti v tem času v Sloveniji, tudi v vaših studiih, ne bi škodilo.

Priložnost za ne bom rekel poenotenje, ampak zavedanje, da imamo eno in edino, je tudi 30-letnica slovenske države, samostojne in neodvisne. Nekaj pomeni tudi to, kajne?
Da. Če pogledamo na teh 30 let in primerjamo čas, v katerem bomo obhajali 30. obletnico, s časom, ko smo državo razglasili, smo lahko veseli, ne glede na vse težave, ki jih imamo. Spomnite se, kaj je bilo pred 30 leti: v zraku sovražna letala, na primorskih trgih, ulicah
in cestah tanki Čadovega korpusa, ki so prodirali proti mejnim prehodom, izjave, ki so se vrstile po Evropi in po svetu, da nas nihče ne bo priznal, rohnenje jugoslovanskih generalov po Beogradu ... In kljub temu smo tisti korak naredili in danes, po 30 letih, praznujemo kot članica Evropske unije, kot članica Nata. Vse štiri naše sosednje države so tudi v Evropski uniji in v zvezi Nato. Drugič v naši zgodovini bomo vodili Svet Evropske unije, se pravi Evropo. Ta kontrast ne bi mogel biti večji, kot je v dobro sedanjega trenutka, in bilo bi prav, da iz tega črpamo tudi samozavest za naprej in da te energije ne porabljamo v brezplodnih medsebojnih spopadih za oslovo senco.

Celoten intervju si lahko ogledate spodaj!