Slovenci v tujini pripovedujejo o nosečnosti, porodu in poporodnem obdobju. Mojca Dominiković živi na Islandiji v mestu Höfn, eno uro letenja do Reykjavika. Na vse ginekološke preglede in tudi rodit je odšla z letalom. Žiga Tručl je z družino že sedem let v največjem švicarskem mestu Zürichu, kjer so stroški za vrtec zares visoki. Za en dan plačajo več kot v Sloveniji marsikatera družina za ves mesec varstva. Klara Bojanovič Machado živi v Združenih državah, natančneje v Seattlu. Tam je skrb za nosečnico in mamo izziv že z vidika različnih zavarovanj in zavarovalnih polic, porodniški dopust pa običajno traja do največ 18 tednov. Maša Mlakar Plemeniti pripoveduje o starševstvu v Avstriji, kjer je nega otroka omejena na enega ali največ dva tedna v letu.

Na Islandiji so pri porodu bolj naklonjeni akupunkturi kot epiduralni analgeziji

Mojca Dominiković je menedžerka in vodja restavracije v hotelu Höfn, v istoimenskem mestu na Islandiji. Pred kratkim sta s partnerjem postala oče in mama dečku, zanimiva pa je bila že Mojčina nosečnost, saj je morala za vsak večji ginekološki pregled z letalom odleteti v prestolnico Reykjavik. Vse druge preglede opravi babica, od začetka do konca nosečnosti ginekologa na Islandiji tako porodnica morda sploh ne sreča. “V nosečnosti in pri porodu so zelo sproščeni, ne obremenjujejo se preveč ali ukvarjajo z meritvami ploda. Tudi za ocenjevanje dojenčka po porodu tukaj nisem slišala. Mislim, da so ga stehtali šele štiri ure po porodu ... Čez nekaj ur so prišli in rekli: zdaj ga bomo malo očistili in izmerili. Vsaj polovica porodnih sob je opremljenih za vodni porod, babice pa so priučene akupunkture. Spodbujajo torej čim bolj naravni porod, niso naklonjeni epiduralni, prej akupunkturi, masaži, toplim obkladkom in vodi.”

Mojca Dominiković pravi, da se morajo nosečnice, ki živijo na podeželju, 14 dni pred predvidenim datumom poroda začasno preseliti v prestolnico, največkrat v sindikalna stanovanja. Če se med porodom nič ne zaplete in poteka običajno, gredo ženske iz porodnišnice domov že v 24 urah. “Če ostaneš dlje, ima to posledice za domačo nego, sicer pride k tebi babica dva ali trikrat dnevno v prvih petih dneh. Islandci so zagovorniki tega, da se mamica in otroček spoznavata in celita v domačem okolju. Lahko pa ostaneš tudi v bolnišniškem hotelu, ki je nasproti porodnišnice …”

Mojca Dominiković opaža, da imajo Islandci otroke precej hitro, v zgodnjih dvajsetih letih, pri starševskem dopustu pa so zelo dosledni, deljen je strogo na pol. Šest mesecev starševskega dopusta pripada mami, šest mesecev očetu. Od Slovenije pa se razlikujejo tudi v nekaterih pediatričnih priporočilih, dojenčka na Islandiji dosledno odlagajo na hrbet, pri čiščenju dečkovega spolovila pa se držijo navodila, da se kožice sploh ni treba dotikati.

V Švici en dan vrtca stane toliko kot nekatere v Sloveniji celomesečno varstvo

Žiga Tručl je po izobrazbi matematik, ki je zaposlen na eni od tamkajšnjih zavarovalnic. Z ženo ginekologinjo in dvema hčerama že sedem let živi v Švici, v Zürichu. Deklici obiskujeta vrtec, pred kratkim sta v nov ritem uvajala drugorojenko. “Tukaj imamo poseben protokol za uvajanje v (javni) vrtec, saj je zanj predvidenih šest tednov. Prvi dan se starši z vzgojiteljico pogovorijo o otroku, njegovem značaju, kako je s spanjem in hranjenjem. Naslednja dva tedna otrok skupaj s staršem obiskuje vrtec za dobro uro na dan, ni še ločitve. Prva ločitev je šele tretji teden, ko otrok nekaj časa ostane sam v vrtcu, ta čas pa se postopno podaljšuje do šestih tednov, ko naj bi otrok samostojno preživel cel dan v vrtcu,” razlaga Žiga Tručl in poudarja, da se starševske pravice in dolžnosti v Švici lahko razlikujejo že po kantonih bivanja. Poudarja tudi visoke cene vrtca in meni, da je prav to razlog, da veliko Švicark ostaja z otroki doma. “Rekel bi, da približno dve tretjini Švicark ni zaposlenih za polni delovni čas. Stroški predšolske vzgoje so celo tako visoki, da bi eno celo plačo porabili za to. Pojavlja se vprašanje, ali ni bolj smiselno preživljati čas z otrokom, saj s finančnega vidika neke razlike ni. Tarife za vrtec so dnevne, na obrobju Züricha je za otroke do 18. meseca 185 švicarskih frankov (CHF), po osemnajstem pa 160 švicarskih frankov na dan. Če otrok zboli ali imajo kolektivni dopust, morda praznik, ne dobiš nikakršnega povračila, vsak mesec plačaš pavšal za celoten mesec. Če torej otrok obiskuje vrtec tri dni na teden, se obračuna pavšal v višini dvanajstih dnevnih tarif,” razlaga oče dveh deklic.

Žiga Tručl pravi, da v Švici skoraj nihče ne dočaka otrokovega prvega rojstnega dne doma, saj se prej vrnejo v službo. Večina mater porablja redni ali neplačani dopust in ostanejo doma do otrokovega šestega ali devetega meseca, odvisno tudi od posluha delodajalca. Nagrade za rojstvo otroka ne dobijo, prirast prebivalstva je dovoljšen, da ga Švicarjem ni treba posebej spodbujati. “Po mojem mnenju je Švica družini precej neprijazna, saj je razmerje med poklicnim in zasebnim življenjem kar slabo, še posebej to velja za zdravstvo, mogoče celo za ves terciarni sektor. Ker smo tukaj sami, pa smo mi kot družina zelo povezani, ves prosti čas posvetimo drug drugemu.” Kar pa ne pomeni, da Žiga z družino ne razmišlja o vrnitvi v Slovenijo. Ko primerja obdobje ženine nosečnosti v Švici z nosečnostjo bodočih mam v Sloveniji, pravi, da velike razlike ni. “Žena je ginekologinja, z nosečnicami se poklicno ukvarja skoraj vsak dan. Za nosečnice je zelo dobro poskrbljeno, švicarski zdravstveni sistem ni brez razloga eden najboljših na svetu in tudi tujke tukaj niso obravnavane čisto nič drugače kot domačinke.”

V ZDA je znesek na položnici za porod odvisen od zavarovalne premije

Klara Bojanovič Machado je biološka znanstvenica, ki z možem Portugalcem in s tremi otroki že tri leta živi v Seattlu v zvezni državi Washington, prej so bili pet let v San Diegu v Kaliforniji. Pravi, da so imeli srečo, saj sta obe državi demokratski in imata bolj urejeno nego oziroma zavarovanje za nosečnice, za porodno in poporodno obdobje. “Večina zveznih držav nima plačanega porodniškega dopusta, temu rečejo “disability”, nezmožnost, kot po kakšnem drugem zdravstvenem posegu, ko okrevaš po operaciji. Po tem pa ti lahko pripada še “bonding leave”, povezovalni ali spoznavni dopust, ki ga lahko dobita mama in oče." V Združenih državah je veliko odvisno od zavarovalne premije oziroma police, ki jo plačujejo bodoči starši. Klara Bojanovič Machado pravi, da je brez zavarovanja hudo, sistem pa tako zapleten, da ga kot tujec spoznavaš več let. “Enkrat je moj mož kot muha na steni poslušal, kako sta bolnišnica in zavarovalnica barantali za njegovo cepivo za gripo. Zavarovalnica je rekla, da ne plačajo toliko, pa so v bolnišnici odvrnili, prav, in spustili ceno. Kot da si v Turčiji na bazarju …”

Dejavnikov, koliko stane porod, je tako veliko. Na ceno vpliva že samo dejstvo, v kateri zvezni državi rodiš in ali si rodil na podeželju ali v mestu. “Kalifornija in Washington sta dragi državi, tako gredo nekatere nosečnice, tujke, ki želijo državljanstvo, največkrat rodit v eno od cenejših zveznih držav … Govorimo pa o okoli 20 tisoč dolarjih za običajen vaginalni porod in do krepko prek sto tisoč dolarjev za carski rez.” Kolikšen delež tega zneska bo plačala porodnica, je spet odvisno od zavarovanja. Klara Bojanovič Machado je imela pri zadnjih dveh porodih pokrite vse stroške bolniške oskrbe, saj je plačevala dovolj visoko mesečno oziroma letno premijo. “Po carskem rezu porodnice običajno v bolnišnici ostanejo 48 ur, prvorodke dve noči, sicer pa bi raje videli, da greš po 24 urah domov. Veliko žensk se na delo vrne po šestih tednih, nekatere zvezne države pa omogočajo od 12 do 18 tednov,” še pojasnjuje sogovornica.

Klara Bojanovič Machado pravi, da je Seattle ena izmed boljših lokacij na severozahodu Združenih držav za kakovostno družinsko življenje. “Imamo se prav fino, tukaj blizu nimamo babic ali dedkov, tudi stricev in tet ne, zato pa toliko več časa preživimo skupaj.”

V Avstriji je nosečnica zelo zaščitena, mama pa upravičena le do največ dveh tednov nege za otroka letno

Maša Mlakar Plemeniti z družino živi v avstrijskem kraju Wildon, približno 45 kilometrov od Maribora. Je menedžerka v trgovini z oblačili, z možem pričakujeta drugega otroka. Poudarja, da so v Avstriji zelo zaščitniški do nosečnic, v času nosečnosti so upravičene do posebnega varstva, med drugim so zaščitene pred odpovedjo, zanje pa je tudi prepovedano nočno delo od 20. ure do 6. ure zjutraj. “Praviloma moramo nosečnost sporočiti do 12. tedna nosečnosti, v podjetju, v katerem delam, zelo pazijo name. Takoj so me poklicali iz kadrovske službe in mi povedali, kaj lahko in česa ne smem, na kaj naj pazim …”

Dolžina porodniškega dopusta je odvisna od dogovora porodnice in delodajalca in je drugače financirana kot pri nas, sogovornica jo je podaljšala na 18 mesecev, a se dogovorila za “izobraževalno porodniško”. Šest mesecev je hodila na tečaj nemščine in zato dalj časa ostala doma, vse do vpisa hčere v jasli. Maša Mlakar Plemeniti pravi, da je življenje v Avstriji družini prijazno, a je velik minus pravica do nege bolnega otroka: “Uradno, torej po zakonu, nam pripada en teden na otroka v celem letu na enega od staršev. Obstaja še dodatni teden, če otrok spet zboli, tako da načeloma staršu pripadata dva tedna na leto za otroke do 12. leta. Vse drugo je neplačani dopust. To je kruto, moja hči je imela ponavljajoča se vnetja ušes, antibiotike na dva tedna … To je bilo zelo težko, a sem imela srečo, da sem prilagodila delovnik in da sva se z možem izmenjala. K sreči imamo tudi zelo blizu babice.”

Maša Mlakar Plemeniti pravi, da ta hip prejema (univerzalni) otroški dodatek v višini 209 evrov, s katerim lahko skoraj v polnosti pokrijejo stroške vrtca, nekaj še doplačajo za prehrano.