Policija je po navedbah Generalne policijske uprave (GPU) v preiskavah kaznivih dejanj trgovine z ljudmi v 6 preiskavah v letu 2015 obravnavala 38 kaznivih dejanj, 42 posamičnih osumljencev in 47 posamičnih oškodovancev. Pri vseh oškodovankah - žrtve so bile ženskega spola (od tega dve mladoletni) - je bil namen izkoriščanja spolnost oziroma izkoriščanje prostitucije. Večina žrtev je bila državljank Ukrajine, državljank Srbije, Češke republike, Makedonije ter Madžarske, Slovaške in Slovenije. Od 42 osumljencev je bilo v letu 2015 18 žensk in 24 moških, navaja GPU. Kaznivega dejanja spravljanja v suženjsko razmerje pa niso obravnavali. Prav tako niso obravnavali kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, ki bi se nanašalo na sume izkoriščanja prisilnega dela žrtev. "Smo pa lani obravnavali večje število kaznivih dejanj "kršitev temeljnih pravic delavcev" po 196. členu KZ-1, kjer so bili ugotovljeni elementi delovnega izkoriščanja, in sicer v letu 2015 in v letu 2014 5.671. V predkazenskem postopku policija pri obravnavi navedenih kaznivih dejanj na podlagi usmeritev pristojnih okrožnih državnih tožilstev ni zaznala elementov prisilnega dela, dodajajo."
Ne poznamo definicije, ki jo je omenjena organizacija uporabila za izraz "moderno suženjstvo", oziroma kriterijev, na podlagi katerih je organizacije razvrščala države. Po naši oceni med oblike izkoriščanja v Sloveniji in s področij, ki sodijo v pristojnost Inšpektorata RS za delo, sodijo primeri, ko delavci ne prejmejo plačila za opravljeno delo, ko delajo prekomerno število ur, kar jih izčrpava in škoduje njihovemu zdravju, ob tem pa velikokrat vse opravljene ure niti niso plačane, primeri, ko so delavci prijavljeni v zavarovanje samo nekaj ur na teden (bistveno manj kot 40 ur), delajo pa najmanj poln delovnik ali še več - zaradi manj plačanih prispevkov pa imajo tudi manj pravic, ki izhajajo iz plačanih prispevkov.
Avstralska organizacija Walk Free Foundation vsako leto objavi poročilo Global Slavery Index 2016. V tokratnem poročilu ugotavlja, da na svetu živi 45,8 milijona novodobnih sužnjev. Med njih uvrščajo delavce brez plačila, rojene v suženjstvo, med katerimi so številni spolni delavci ter tudi otroci vojaki.
Slovenija je vse prej kot neproblematična država, saj ima na indeksu razširjenosti suženjstva številko 41 od 167. (V najnižje uvrščenih državah je težava najbolj pereča - v Indiji, Kitajski, Pakistanu, Bangladešu in Uzbekistanu.)
V Sloveniji naj bi po ocenah prebivalo 4.700 novodobnih sužnjev, z 0,23 globalnega odstotka. Število novodobnih sužnjev sicer narašča. Leta 2014 jih je bilo 35,8 milijona, kar je 28 odstotkov manj kot letos.
Na pojav suženjstva v Sloveniji je včeraj opozorila tudi varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, ki je ob predstavitvi letnega poročila, da na področju delovnopravne zakonodaje prihaja do številnih kršitev, tudi do suženjskega dela delavcev, ki za svoje delo ne dobijo plačila ali niso plačani njihovi prispevki.
Koliko "sužnjev" je v resnici v Sloveniji?
Marko Funkl iz gibanja za dostojno delo in socialno družbo pravi, da avstralska organizacija proučuje dobesedne sužnjelastniške odnose. Gibanje za dostojno delo problematiko gleda z vidika trga dela, kjer so številni delavci "sužnji" v prenesenem besednem pomenu, saj so odvisni od volje delodajalcev.
"Zato to poimenujemo tudi novodobno suženjstvo. Številni ekonomski migranti delajo na črno in jih delodajalci dobesedno izsiljujejo. Tega je ogromno, tudi pri nas. Tipičen primer so bili v preteklosti gradbeni delavci z Balkana, ki so delali v nikakršnih pogojih, brez pogodb, zavarovanj, z mizernim plačilom, nastanjeni v samskih domovih z več ljudmi v sobah. Tu gre za čisto obliko novodobnega suženjstva, ki jo je nemogoče identificirati s številkami," pravi.
"Vsaka oblika izkoriščanja delavca na daljši rok ali izkoriščanja zakonodaje, da delavca oškoduje dostojnega življenja, je oblika novodobnega suženjstva," dodaja Funkl. Med primeri navaja številne agencijske delavce, ki nimajo prihodnosti na trgu dela in so odvisni od milosti delodajalca, ki jim skoraj izključno nameni najnižje mogoče plačilo.
Dokler bo državna politika zasledovala oblike dela, ki omejujejo človekove pravice, dostojno delo bi morala biti ena ključnih človekovih pravic, bomo imeli velike težave, opozarja. Težava pa je po njegovem mnenju precej širša. Vloga "perifernih" držav postaja zagotavljanje delovne sile za razvite države. "Dokler bo Slovenija zasledovala neoliberalno agendo, večanja kapitala na eni strani in s prekariatom ustvarjanja nižjega srednjega sloja ali celo nižjega sloja, bomo padali na lestvici vsako leto," poudarja Funkl.
Kar 300 prisilnih porok na leto
V društvu Ključ, kjer nudijo pomoč žrtvam trgovine z ljudmi, pravijo, da imajo največ izkušenj oz. stikov z žrtvami prisilne prostitucije in prisilnih porok. Nevladne organizacije ocenjujejo, da jih je okoli 300 na leto.
"Nemogoče je oceniti, koliko ljudi v Sloveniji je dejansko žrtev trgovine z ljudmi. Vendar so vsakič, ko se zgodi kakšna afera, te številke precej visoke. Mislim, da je bilo samo od države lani zaznanih okoli 40 ljudi, ki so bili ali pa bi lahko bili žrtve trgovine z ljudmi. Če je to vrh ledene gore, si lahko samo predstavljamo, kakšen je potem obseg na državni ravni," pravi Polona Kovač iz društva Ključ.
Kovačeva pojasnjuje, da so največkrat izkoriščani tuji državljani, ki so ranljivejši. Tako so opozarjali na primere v gradbeništvu, kmetijstvu, v gostinstvu in turizmu … Eden izmed primerov je bilo dekle, ki je bila delovno izkoriščena v masažnem salonu. "Tožilstvo in policija v tem primeru nista prepoznala kaznivega dejanja. Vendar ni bilo nobene razlike med prisilno prostitucijo in tem, kar se je njej zgodilo, če govorimo o korakih, kako posameznik postane žrtev trgovine z ljudmi," pravi.
Zelo veliko žrtev delovnega izkoriščanja je po njenih besedah moških, ki prihajajo iz bolj patriarhalnih družb iz držav zahodnega Balkana. Njihova vloga je namreč zagotavljanje sredstev za preživljanje družine. Pri očitnem izkoriščanju ne iščejo pomoči ali jo zavračajo, če jim je ponujena, saj to pomeni priznanje ranljivosti. To je težko tudi ženskam, pa čeprav prihajajo iz okolij, kjer je to sprejemljivo.
Med prisilnimi berači tudi številni otroci
"Velika težava je tudi prisilno beračenje, kjer prednjačijo predvsem državljani Bolgarije in Romunije. Ti ljudje so večkrat rojeni v to beračenje. Praktično od rojstva imajo nekega lastnika, ki jim zagotavlja zgolj obrok hrane na dan. Prinašati mu morajo denar, sicer so tepeni. Zelo težko jim je nuditi pomoč, saj jo stežka sprejemajo. Njihova travmatična izkušnja je povzročila, da ne verjamejo, da za njih v resnici obstaja tudi neka druga možnost v življenju," opisuje izkušnje z novodobnimi sužnji.
Ti pri razgovorih s policisti skoraj po pravilu zanikajo, da bi delali za nekoga, temveč, da beračijo zase. Vendar Kovačeva opozarja, da je pri takšnih osebah treba vztrajati, saj se bodo lahko na neki točki prelomili in sprejeli pomoč. Policija pa ima težave, ker se selijo iz kraja v kraj in jim je težko slediti.
"Težava prisilnega beračenja so otroci. Po slovenski zakonodaji morajo biti otroci v šoli in nimajo kaj dopoldne delati na ulici. Tu pa gre za primere, ko otroci igrajo nekakšne inštrumente, mimoidočim se zasmilijo in s tem dobijo več denarja. Vendar tem otrokom jemljejo otroštvo," še opozarja.
Kar se tiče vloge države, se po njenem mnenju kazenskopravni vidik izboljšuje z obsodilnimi sodbami. Tako sta bili v preteklih letih izrečeni dve obsodilni sodbi za prisilno beračenje. Največja kritika nevladnih organizacij do države pa je pomoč žrtvam, recimo nameščanje otrok žrtev trgovine z ljudmi, saj za njih ni primernih namestitev. Krizni centri pa naj bi bili za nudenje pomoči neprimerni.
Policija je po navedbah Generalne policijske uprave (GPU) v preiskavah kaznivih dejanj trgovine z ljudmi v 6 preiskavah v letu 2015 obravnavala 38 kaznivih dejanj, 42 posamičnih osumljencev in 47 posamičnih oškodovancev. Pri vseh oškodovankah - žrtve so bile ženskega spola (od tega dve mladoletni) - je bil namen izkoriščanja spolnost oziroma izkoriščanje prostitucije. Večina žrtev je bila državljank Ukrajine, državljank Srbije, Češke republike, Makedonije ter Madžarske, Slovaške in Slovenije. Od 42 osumljencev je bilo v letu 2015 18 žensk in 24 moških, navaja GPU. Kaznivega dejanja spravljanja v suženjsko razmerje pa niso obravnavali. Prav tako niso obravnavali kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, ki bi se nanašalo na sume izkoriščanja prisilnega dela žrtev. "Smo pa lani obravnavali večje število kaznivih dejanj "kršitev temeljnih pravic delavcev" po 196. členu KZ-1, kjer so bili ugotovljeni elementi delovnega izkoriščanja, in sicer v letu 2015 in v letu 2014 5.671. V predkazenskem postopku policija pri obravnavi navedenih kaznivih dejanj na podlagi usmeritev pristojnih okrožnih državnih tožilstev ni zaznala elementov prisilnega dela, dodajajo."
Ne poznamo definicije, ki jo je omenjena organizacija uporabila za izraz "moderno suženjstvo", oziroma kriterijev, na podlagi katerih je organizacije razvrščala države. Po naši oceni med oblike izkoriščanja v Sloveniji in s področij, ki sodijo v pristojnost Inšpektorata RS za delo, sodijo primeri, ko delavci ne prejmejo plačila za opravljeno delo, ko delajo prekomerno število ur, kar jih izčrpava in škoduje njihovemu zdravju, ob tem pa velikokrat vse opravljene ure niti niso plačane, primeri, ko so delavci prijavljeni v zavarovanje samo nekaj ur na teden (bistveno manj kot 40 ur), delajo pa najmanj poln delovnik ali še več - zaradi manj plačanih prispevkov pa imajo tudi manj pravic, ki izhajajo iz plačanih prispevkov.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje