Tako pravi gostja tokratne epizode Prvakov tedna Lidija Jerkič, ki je po poklicu pravnica z opravljenim državnim pravosodnim izpitom. Danes bi jo lahko našli v sodniških, tožilskih ali odvetniških vrstah. Ampak zgodilo se je drugače. Našli so jo sindikati, kot pravi sama, tako kot jo vse življenje iščejo izzivi, ona pa odgovarja nanje.

Zdaj je že drugi mandat predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Opozarja na nevarnost atomizacije sodobne družbe, na drugi strani pa poudarja, da velikokrat premalo poslušamo sebe in svoj mikrosvet. Želi si, da bi v Sloveniji ustvarili klimo sodelovanja pri upravljanju. Solidarnost in pravičnost sta ključni besedi njenega poklicnega in zasebnega življenja. Nekoč je bila na pragu košarkarske reprezentance, zdaj so njena strast hribi, ki ponazarjajo njeno življenjsko filozofijo. Še pred hribi so bile knjige ‒ in so še zdaj, le bralni repertoar se z leti nekoliko spreminja. Na glas pove: "Ko nam gre za nohte, pridemo na vrsto me ženske."

Koliko ur na teden naj bi delal človek v 21. stoletju? To sprašujem tudi zato, ker ste si za eno izmed nalog v Zvezi svobodnih sindikatov za leto 2024 začrtali tudi ureditev področja delovnega časa.
Delovni čas tudi v tem trenutku vzbuja kup protislovnih odzivov; na eni strani imamo zakon o delovnih razmerjih, ki predpisuje štirideseturni delovni teden, odmore, počitke in tako naprej ‒ vsak naj bi delal povprečno sto sedemdeset ur na mesec, prav tako so omejene nadure. Vse te omejitve so v zakon zapisane z razlogom. Verjamem, da marsikdo, še posebno če zelo rad dela, v nekem obdobju dela veliko dlje, nekateri tudi zaradi zaslužka ali nizkih plač ‒ nekateri delavci pa so prisiljeni v to.

Na drugi strani je tu tveganje za naše zdravje, tega se bolj zavedamo, ko smo starejši. Dejstvo je, da je delovni čas v Evropi že skoraj 100 let enak, nespremenjen, torej 40 ur na teden. Če upoštevamo še tehnološki razvoj, bi se morali bližati razbremenjevanju človeka, gremo pa točno v obrnjeno smer, v obremenjevanje. V Sloveniji, po mojem, velja teh štirideset ur bolj na deklarativni ravni, torej: vsi smo za štirideset ur, ko pa je treba to zapisati in morda kdaj pa kdaj tudi dokazati, da jih je res samo štirideset, se pojavi velik upor. Mislim, da se napredek družbe kaže tudi v tem, da ljudje delajo manj in živijo več. Naša družba pa gre točno v obrnjeno smer: še pred tridesetimi leti je večina ljudi imela eno službo, zdaj imajo mladi po dve, tri in skoraj nobenega prostega časa več. Potem pa se sprašujemo, zakaj nimajo otrok.

Leta 2017 ste na kongresu Zveze svobodnih sindikatov Slovenije nastopili z geslom: "Včeraj smo vas prosili, danes zahtevamo, jutri si bomo vzeli." Kje smo zdaj, je še danes ali je že prišel jutri?
Vedno smo nekje vmes. Mislim, da nismo več pri prošnjah. Ta družba ne sliši prošenj, sliši le zahteve in proteste. Meni je sicer žal, ker raje vidim, če človek do mene pristopi s predlogom kot z zahtevo. Prav bi bilo, da se odločevalec odzove na predloge, ne pa na zahteve. Ker potem pridemo v položaj, v katerem je zdaj Slovenija: imamo kopico stavk, ki ostajajo odprte. Ne bom rekla, da je za to kriva ena vlada, stvari so se nakopičile in imamo veliko nezadovoljnih ljudi, ki čutijo, da se tisto, kar so pričakovali od države, vlade, delodajalcev ali sindikatov, da ne bom koga pozabila, ne uresničuje. Geslo, ki ste ga navedli, je pravzaprav stavek naših mladih iz sindikata kovinarske in elektroindustrije na enem izmed protestov v Ljubljani. Ne bom rekla, da je neuresničljiv, gre pa za skrajnost, ki nas vrača v dobo kmečkih uporov in revolucij. Jaz si tega ne želim, zato gojim veliko upanje, da vendarle obstaja politika, ki bo razumela argumente, ne samo demonstracije moči.

Ste tudi članica državnega sveta. Pred približno tednom dni se je slovenska javnost zabavala zaradi polomljenega govorniškega pulta v državnem svetu, večino je manj zanimala vsebina razprave tisti dan. V preteklosti se je že večkrat odprla razprava o smiselnosti obstoja državnega sveta. Kaj menite o tem?
Predvsem se mi zdi, da se v Sloveniji ukvarjamo s čisto napačnimi stvarmi, razpadel pult v državnem svetu ne more biti tema tedna, lahko je predmet kakšne humoristične oddaje, ne pa osrednjih informativnih oddaj. Stvari v ozadju so namreč veliko resnejše, razprave, ki so takrat tekle v državnem svetu, so se nanašale na predlog za ustanovitev preiskovalne komisije, ki bi v bistvu pomenil nekakšno zlorabo državnega sveta.

Če mene vprašate, nekatere strukture dobro poznajo in obvladajo zakonodajo in s tem bi ob pomoči državnega sveta to temo pripeljali v državni zbor. Preprosto povedano: nadaljevanje take prakse bi lahko pomenilo, da bi za katero koli podjetje ‒ pa pustiva zdaj aktualno vlado, in to, na kaj konkretno se preiskava nanaša ‒ v Sloveniji lahko zahtevali uvedbo parlamentarne preiskave na podlagi člankov iz časopisov, na podlagi zapisov nekoga, skratka, brez kakršnega koli utemeljenega razloga. Žalostna sem, da je v medije prišel samo polomljen pult, ne pa vsebina razprave.

Kar pa zadeva državni svet, to je ustavna institucija, in dokler bo v ustavi, je prav, da svojo nalogo opravljamo tako, kot je zapisano. Jaz jo vidim kot edino politično možnost, s katero sindikati lahko pridejo kolikor toliko blizu politiki. Označevanju sebe za političarko se bom upirala do bridkega konca. Nisem političarka, sem sindikalistka z zelo zelo jasno razmejenim interesnim področjem, to so zaposleni in delavske pravice. Mene pri tem politika prav nič ne zanima. Verjamem, da je državni svet velikokrat v napoto politiki in vladavini političnih strank, ker je glas interesov. Stranke pogosto mislijo, da so edine, ki lahko odločajo o vsem. Ta hip je pet strank, ki odločajo o življenju vseh nas. Skratka, te debate glede državnega sveta se odpirajo že trideset let, kadar državni svet nič ne počne; ko ne oporeka državnemu zboru, teh debat ni.

V kakšnem stanju je socialni dialog v Sloveniji?
Mrtev! Ekonomsko-socialni svet je organ, ki je precej daleč od ljudi, je pa zagotovilo za zelo demokratičen način odločanja. Delati je prenehal lani, ko so ga delodajalci zapustili, ker niso dosegli svojega. V zadnjem času se spet izkazuje, da je denar res sveta vladar in da gre delodajalcem lobiranje veliko bolje od pogajanj.

Pokojninska reforma je letos za sindikate tudi ena izmed prioritet, hkrati pa ugotavljamo, da številni mladi ne verjamejo v pokojnino, ker pozno stopijo na trg dela oziroma pozno dobijo redno službo in že na začetku izgubijo upanje, da jo bodo dosegli.
Midva sva bila tudi enkrat mlada in sva mislila enako. Spomnim se, da smo že mi govorili: saj pokojnine nikoli ne bo. Na nekem posvetu pred časom je eden izmed strokovnjakov rekel, da se mladi ljudje sploh ne vidijo v pokoju, saj če si star petindvajset let, si težko predstavljaš samega sebe pri petinšestdesetih ‒ to je nekaj časovno zelo oddaljenega. Zelo hitro ukrepamo, ko je treba kasko zavarovati avto, pri tem ne bomo zamudili niti dneva, hkrati pa smo zelo počasni, ko se je treba odločiti za dodatno pokojninsko varčevanje. Zato mora država poskrbeti, da bo sistem dolgoročno vzdržen, da bomo vsi imeli pokojnino. Mislim, da kdor pravi, da pokojnine ne bo, daje napačne signale. Zato so potrebne vse reforme, ki niso usmerjene le leto ali pet let v prihodnost, ampak merijo na leto 2050, 2060. Midva ne bova preverjala in občutila učinkov teh reform; namen je, da bodo ljudje, ki so zdaj mladi, dobili ustrezno pokojnino.

Zakaj vam ni uspelo priti v košarkarsko reprezentanco?
Oh, kratka zgodba. Zvila sem si gleženj in pri šestnajstih letih ugotovila, da je na svetu še kaj drugega kot trening štirikrat na dan šest dni v tednu.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnite na spodnji povezavi.