Pravnik Šrot Mestno občino Celje vodi že 16 let, od tega že polovico nepoklicno. Nekdaj vrhunski alpinist, ki se je povzpel tudi na Himalajo in Karakorum, je v pogovoru z MMC-jem poudaril pomembnost izkušenj in znanja v politiki v nasprotju s poplavo "novih obrazov" in projektnih strank, ki jim ne napoveduje svetle prihodnosti.

Vabljeni k branju intervjuja z županom tretjega največjega slovenskega mesta.

Ciljate na kar peti mandat. Ste izpolnili že dane volilne obljube?
Praktično vse. Ravno pred nekaj dnevi smo jih podrobno preverjali in vse so bile izpolnjene, razen ene, ki je pogojena še z drugimi dejavniki.

To je ureditev učinkovitega lokalnega potniškega prometa. Za logično vzpostavitev prometnih linij je namreč treba še dograditi navezno cesto, kar pa tako ali tako nameravamo v prihajajočem mandatu.

Najbolj smo ponosni na dokončane ekološke projekte. Smo edino območje v Sloveniji, ki ima ravnanje s komunalnimi odpadki povsem skladno z evropskimi predpisi. Izgrajene imamo čistilne naprave, izjemno razvejano kanalizacijsko omrežje. Bistveno zmanjševanje emisij v zrak zmanjšuje dejstvo, da kar 8.000 uporabnikov uporablja daljinsko ogrevanje.

Celje ima kot staro industrijsko mesto en odprt ekološki problem: s težkimi kovinami obremenjena zemljina pri stari cinkarni. Tudi to rešujemo. Območje bi radi tudi reurbanizirali, kar je dobra praksa tudi po Evropi.

Ponosni smo tudi na to, da za praktično vse investicije zadnjih desetih let uspešno pridobivamo sredstva iz evropskih skladov. Zgrajen imamo stadion, rokometno dvorano, prenovili smo šole in v vrtcih zagotovili prostor za praktično vse otroke.

Na kaj ste iz preteklih štirih mandatov najbolj ponosni?
Težko izberem samo en dosežek, a po navadi so zadnji najbolj aktualni: dokončana prenova starega mestnega jedra ter poplavna varnost.

Poplave večjega obsega so v Sloveniji zadnja leta kar stalnica.
Poplave so bile v Celju težava tisočletja, ne samo zadnjih dvajset let. Veselim se dokončanja projekta, zaradi katerega je že zdaj zahodni del mesta bistveno bolj poplavno varen, dogajanje in gradnja pa se selita tudi na vzhod, k Voglajni in Hudinji.

Brez pomoči Evropske unije ne bi šlo, saj zagotavlja kar 85 odstotkov denarja za to. Investitor je formalno država, a na mestni občini smo na lastne stroške in v dogovoru z državo pripravili vso projektno dokumentacijo, kar nas je stalo milijon evrov.
Od leta 2007, ko je začel delovati sistem prečrpavanja meteornih vod v vodotok, v Celju kakšne večje poplave ni bilo. Mislim, da je ravno ta sistem preprečil zalitje predela Otok, Lisce in še nekaterih drugih naselij. Leta 2012 smo sicer imeli poplavo, a v manjšem obsegu, kot smo ga navajeni. Poplavilo je nekaj 100 hiš, kar je še vedno hudo in povzroči veliko škode.

Popolne varnosti ne bomo dosegli, ker nikoli ne vemo, kaj nas čaka. Že leta 2012 bi lahko imeli poplavo, podobno tistima iz let 1998 ali 1990, ko je bila katastrofa.

Torej lahko zagotovite, da v prihodnjih letih ob ponovitvi takšnih padavin poplave ne bodo niti približno tako obsežne kot nekoč?
Lahko zagotovim. Že zdaj ima večji del Celja stoletno poplavno varnost. Sicer nam je zelo žal, da nekateri načrti ne bodo uresničeni, denimo suhi zadrževalnik v Velevcu. Ker se je odmaknil v negotovo prihodnost, bo območje Špice, kjer je sto hiš, imelo zgolj 50-letno poplavno varnost. Vsi drugi predeli pa ob enakem vodostaju Savinje in drugih rek dejansko ne bi smeli biti poplavljeni. Tako zagotavljajo strokovnjaki, upam pa, da v praksi tega ne bo treba nikoli preizkusiti.

Kaj poleg varstva pred visoko vodo še obljubljate občanom v zameno za peti mandat?
Predvsem obljubljamo samo tisto, za kar vemo, da bomo lahko uresničili. Prihodnost je namreč zelo težko napovedovati: kdo ve, kakšno bo stanje v državi in koliko denarja bo namenjenega lokalnim skupnostim. Poleg tega v Sloveniji ni jasno, koliko evropskih sredstev bo na voljo in za katera področja, zato moramo biti pri načrtovanju zelo realni.

Zanimivo, če primerjamo z državno ravnjo, je razkorak med predvolilnimi obljubami, koalicijskimi pogodbami in realnim stanjem navadno zelo velik.
Smo precej hecna država. Spomnim se volitev v Angliji pred dvema letoma. En teden po njih je bila vlada oblikovana in operativna. Pri nas so najprej volitve, nato pogovori o koaliciji in šele nato o programu. To je po mojem mnenju skregano z vsemi načeli demokracije, ker očitno pred volitvami diskusija ne teče o vsebini, o pogledih na družbene probleme, temveč o osebah. Najprej so potrebni trije meseci, da vlado dobimo, nato pa je njen program mineštra. Zmes želja strank, ki so v koaliciji.

Na občini se trudimo obljubiti le tisto, za kar vemo, da bomo lahko uresničili. Program prejšnjega mandata je dokaz. V naslednjem bomo tako zgradili novo telovadnico, kar je še zadnja večja naložba v osnovno šolstvo. Nameravamo nadaljevati prenovo starega mestnega jedra. To bolj v vsebinskem smislu: želimo, da bi se tam srečevali Celjanke in Celjani, turisti in obiskovalci. Tega privilegija nima ravno vsako mesto.

Dokončati želimo severno vezno cesto, kar je tudi finančno precej zahteven projekt. Obnovo gledališča, kjer želimo urediti prostore za mali oder. Za to smo se že letos prijavili na ministrstvu za kulturo, a žal nismo bili uspešni. Čaka nas zadnja faza prenove knežjega dvorca, kjer je sedež pokrajinskega muzeja. Nalog za prihodnost je veliko.

Z ureditvijo mestnega prometa bi radi zmanjšali emisije delcev TM10. Ob tem upam, da bo država nehala spodbujati uporabo lesne biomase kot energenta v mestnem jedru.

Ni vse zeleno vedno in povsod ekološko.
Kurjenje biomase veliko prispeva k onesnaženju z delci TM10, sploh ko gre za individualna kurišča. V Celju imamo toplarno na plin in na gorljivi del komunalnih odpadkov za ogrevanje na daljavo. Kurjenje lesa je primernejše za podeželje, česar ima občina tudi veliko.

Naše glavno mesto je večkrat dobilo kazen iz Bruslja zaradi onesnaženosti zraka. Je prišlo v Celje kdaj kakšno podobno sporočilo?
V glavnem so vsa mesta okoli Zasavja onesnažena s prašnimi delci. Tretjino prispeva promet, zato je logično, da so mesta v vrhu glede onesnaženja. Mi imamo to smolo in hkrati srečo, da tudi avtocesta poteka relativno blizu mestnega središča.

Drugo tretjino prispevajo individualna kurišča, zadnjo pa industrija. Celjska industrija ima, vsaj kolikor je meni znano, vsa dovoljenja IPPC, torej ne prekomerno obremenjuje okolja. V skladu z evropskimi predpisi, ki so najstrožji na svetu.

Verjetno bi se morali v Evropi o teh standardih malo povprašati. Pred časom sem slišal, da bi morali celo kmetje, potem ko poberejo pridelke in so njive prašne, te njive zastirati. Tega tisočletja ni bilo. Kaj bi potem morali početi v Dubaju: prekrivati puščave s polivinilom?

Ali pa plodove na topolih zavijati v vrečke.
Mogoče v Evropi s čim malo pretiravamo, v Sloveniji pa smo tako ali tako vedno bolj papeški od papeža.

Kako gre z energetsko sanacijo javnih stavb?
V Celju imamo malo smole, da je bila večina vrtcev in šol zgrajena nekje v 70. letih, ko je bila v arhitekturi moda montažnih objektov z ravnimi strehami, velikimi, steklenimi površinami. Ti energetsko potratni objekti so hkrati problematični za vzdrževanje. Mi smo v zadnjih desetih letih zgradili dve šoli na novo, druge smo obnovili.

Ena najbolj perečih tem zadnjih petih let v Sloveniji je gospodarstvo. Kaj je vaša občina storila za nova delovna mesta in boljše pogoje podjetnikov?
Slabo stanje gospodarstva se pozna tudi nam. Več je nezaposlenih, več je socialnih transferjev, imamo manjše prihodke v proračun: tretjino dohodnine država vrne lokalnim skupnostim.

Smo pa občine zelo omejene in pogrešamo več pristojnosti, da bi lahko ukrepale. Ponosni smo na industrijsko tradicijo in vemo, da bo ta še naprej dajala večji del delovnih mest, zato poskušamo na različne načine lajšati njene tegobe.

Med drugim s cenami zemljišč - pa tudi pri tem nam je država precej zvezala roke. Predpisala je način prodaje ter tudi ceno zemljišč, ki jo lahko določimo le na podlagi cenitev. Občina je tako ostala brez tistih vzvodov, kot jih imajo na primer avstrijske.

Z obrtno in gospodarsko zbornico smo obiskali naše sosede. Na Koroškem v Avstriji občine prodajajo zemljišča za industrijsko in obrtno rabo po 15, 20 evrov.

Občina Borovlje je imela iz tega naslova prihodke v višini 1.100.000 evrov, po izgradnji industrijske cone pa 1.900.000 evrov. Ta razlika upraviči nižjo ceno zemljišča. V Avstriji občina prejme dober odstotek od bruto plače za vsako delovno mesto ne glede na to, od kod prihaja zaposleni.

Pri nas je pomembno zgolj to, od kod so ljudje doma. Občina zaradi več delovnih mest nima nobenih dodatnih prihodkov.

Vloga občine je pomembna še pri cenah komunalnih storitev, kot so voda in smeti, in pri urbanizmu. Vlagatelji navadno pridejo s projektom, ki ga ni mogoče nemudoma umestiti v prostor. Sprejeti je treba podroben prostorski načrt (OPPN).

Mislim, da smo pri tem dokaj učinkoviti, saj postopek traja od pol leta do osem mesecev. Učinkoviti smo glede na zakonodajo, saj bi bil postopek lahko izpeljan tudi v mesecu ali dveh. Če investitor pride na vrata in mu zemljišča ne moremo hitro ponuditi, reče "dober dan" in tudi "adijo".

Prednost naše občine je v tem, da ima v lasti veliko stavbnih zemljišč. Tista za industrijsko rabo postopno zapolnjujemo. Naša tradicija narekuje, da namembnost zemljišč spreminjamo iz kmetijskih v industrijska le tistim, ki so občinska. Priprava prostorskega načrta je precejšen strošek in ne zdi se nam prav, da bi potem neki zasebnik kapitaliziral rento, ki nastane pri spremembi namembnosti. To ostane pomemben vir za občinski proračun.

Kako je Celje prebrodilo veliko krizo?
Imeli smo srečo. Večjih stečajev ni bilo, razen podjetja Ceste mostovi Celje (CMC), ki je sledil usodi večine drugih gradbincev po Sloveniji. Država je zajezila naložbe, zadnja leta praktično nič več ne vlaga. Niti državnih cest ne vzdržuje, kot jih je v preteklosti.

Tudi zato je brezposelnost nekoliko višja kot pred krizo. V absolutni številki je nekje med 300 in 400 brezposelnih več, v deležu pa se ves čas giblje med desetimi in dvanajstimi odstotki.

Kaj bi s tega položaja povedali državi: katera dva ukrepa lahko v dosegljivem času izvede, da bo občinam razvezala roke pri spopadanju s krizo?
Najprej morajo občine same sprejeti dobro strategijo gospodarskega razvoja: mi smo za obdobje do leta 2020 to že storili.

Drugi korak bi bil posnemati kakšno dobro prakso: na primer prej omenjeno avstrijsko. To bi bilo odlično. Občine bi postavila v proaktivno vlogo, tudi med seboj bi začele tekmovati za investitorje. Ti bi se prej odločili za vlaganja, če jih ne bi že takoj v startu pričakal ogromen strošek za zemljišče, komunalni prispevek in podobno.

Marsikateri svetovni igralec gre raje v soseščino, kjer so pogoji boljši. Država Slovenija je na tem področju neverjetno počasna in premalo inovativna.

Drugi investitorje poskušajo privabiti, pri nas pa se zdi, da jih poskušamo odgnati.

Če bi na vaša vrata potrkal nekdo iz znane zgodbe Bevog, kako bi se končala?
Ta pivovarna je ušla v Avstrijo ne zgolj zaradi zemljišča, ampak še zaradi marsičesa drugega. Poznamo veliko primerov podjetij iz obmejnega pasu, ki so sedeže preselila na drugo stran. Tja, kjer nimajo vsak dan na obisku inšpektorjev, kjer dovoljenja državnih organov dobijo bistveno hitreje.

V Celju nam grozi tožba Evropske unije zaradi sanacije zemljine pri stari cinkarni. Izvajalec postopka je za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja potreboval skoraj leto dni. Podobni postopki v Avstriji stečejo ne enkrat, temveč petkrat hitreje.

Pred časom sem bil na obisku pri Slovencih, ki so pri Radgoni na avstrijski strani postavljali obrat za predelavo starih avtomobilskih gum, ker v Sloveniji nikakor niso mogli priti do vseh potrebnih dovoljenj. V Avstriji so jih dobili v 14 dneh.

Proti gordijskemu vozlu slovenske birokracije se je težko boriti. Če nova vlada ne bo naredila korenitega reza, naj Slovenci ne pričakujejo bistvenega izboljšanja razmer v gospodarstvu.

Investitorju, kot je Bevog, bi mi ponudili potrebno zemljišče, infrastrukturno in komunalno opremljeno, ter po potrebi dopolnili prostorski akt. V občini je na voljo tudi dovolj kvalificirane delovne sile. Od tu naprej se možnosti občine nehajo, poženejo pa državni birokratski mlini.

Kako ste na občini zadovoljni z odzivnostjo ministrskega uradništva?
Zadovoljni smo s sodelovanjem z upravno enoto, z ministrstvi pa - tako tako. Odvisno od resorja. Ker sem vendarle že 16 let na tem mestu, lahko razgrnem svoje splošno opažanje. Vsako leto se stvari še bolj zakomplicirajo. Vedno, ko je kak minister obljubil poenostavitev postopkov, so ti postali zgolj še bolj zapleteni.

Velik del občinskih uslužbencev se žal ukvarja le še s papirologijo, ki je sama sebi namen. Občani medtem pričakujejo rezultate v realnem življenju, medtem pa gredo stvari od slabega na slabše.

Nedavno sem podrobneje pregledal področje vrtcev, ker smo jih hoteli narediti bolj racionalne. Vrtci so namreč velik strošek za starše in za občine. Standarde predpisuje država. Med podzakonskimi akti sem videl, da je predpisano celo to, koliko žlic je treba imeti in podobno.

Tudi te predpise nekdo piše, tudi ti predpisi nekaj stanejo in na koncu ljudem grenijo življenje. Denar se meče skozi okno.

Lahko navedete kakšen primer po vašem mnenju nesmiselne uredbe?
Izkušnje 16 let kažejo, da se država do lokalne ravni obnaša, kot da smo malce neumni, manj sposobni. S podzakonskimi akti so nam onemogočili kakršno koli ustvarjalnost.

Primer je najetje kredita. Na občini imamo zaposlene štiri magistre ekonomije, a za presojo o tem, kateri ponudnik je najboljši, moramo obvezno najeti zunanjo institucijo, kakor to določa podzakonski predpis ministrstva za finance. To je podcenjujoče in ponižujoče do ljudi, ki so tu zaposleni. Pri gradnji 50-milijonskega centra za ravnanje z odpadki lahko presodimo, kdo je najugodnejši ponudnik, hkrati pa tega po mnenju ministrstva nismo sposobni pri navadnem kreditu.

Takšnih zgodb je ogromno. Pri nas želijo lokalno samoupravo spremeniti v podaljšek državnega nivoja.

Zagonska podjetja (start-upi) infotehnološke narave postajajo vse pomembnejši generator delovnih mest. Koliko pozornosti jim namenjate? Je to področje v Celju živo?
V Celju in v savinjski regiji smo imeli nekaj smole z regijsko razvojno agencijo, tako s prejšnjo kot s projektom Tehnopolis. Pričakovali smo evropska sredstva, a jih je država pod ministrico Darjo Radić namenila za druge stvari. Kot veste, za centre odličnosti.

Pri nas smo zato lani ustanovili nov, svoj podjetniški inkubator, ki žal še ni najbolj zaživel.

Je pa v objektih Tehnopolisa svoj dom našlo kar nekaj tehnoloških podjetij, manjših družb, zlasti s področja informatike. Občina posebnih finančnih spodbud ni zagotavljala, bo pa to počela skladno s sprejeto strategijo v prihodnjem proračunskem letu.

Zlato fiskalno pravilo smo zapisali v ustavo. Izvedbenega zakona vlada kljub obljubam in ustavno predpisanim rokom ni sprejela; a prej ali slej bo obveljalo, tudi za občinske proračune. Bo celjski zato v težavah?
Občine imamo fiskalno pravilo že dolgo zapisano. Država je naše možnosti zadolževanja zelo omejila z zakonom. Mi smo prilagojeni, vsako leto sprejemamo uravnotežene proračune.

Problematika zadolženosti občin se pogosto potencira, a je neprimerljiva z na primer nemškimi občinami, saj naša zadolženost znaša nekje desetino njihove. Še naprej: ta je neprimerljiva z zadolženostjo države.

In kot v zasebnem življenju se mi zdi še zlasti pomembno, za kakšne namene se vzame kredit. Še zlasti v krizi se je pokazalo, da so občine v javnem sektorju ostale edine, ki nekaj investirajo. V glavnem se zadolžujemo za investicije, na drugi strani pa država samo za sprotno delovanje na leto potrebuje tri milijarde evrov kreditov!

Od leta 2008 do danes se je zadolženost Slovenije z devetih povzpela na neverjetnih 28 milijard! Skupna zadolženost vseh občin je v primerjavi s to številko zanemarljiva.

Torej lahko zagotovite, da gre celjsko zadolževanje za investicije, ne za fiksne stroške?
Absolutno in zgolj za investicije. Pri tem zadolženost občin med seboj ni primerljiva. V Celju smo zgradili vse potrebne objekte za predelavo komunalnih odpadkov. Večino drugih občin to še čaka.

Za lastno upravo, za mestni svet gre osem odstotkov proračuna. Za transferje, ki smo jih zakonsko dolžni plačevati, gre nadaljnjih 60 odstotkov. Ostane nam približno tretjina proračuna, ki je na voljo za vlaganja. Na državnem nivoju je ta delež precej pod desetimi odstotki.

Pobuda zmanjševanja števila občin je padla skupaj z ministrom, ideja pa bo nedvomno tlela naprej. Kaj menite: bi morali imeti v Sloveniji manj ali celo več občin kot danes?
Mogoče bi bilo ponekod smiselno združevati manjše občine, vsekakor pa ne proti volji ljudi. Če se že gremo racionalizacijo, bi bilo dobro razmisliti o ukinitvi upravnih enot in uradništvo združiti z občinskim. Država naj prenese pristojnosti na lokalno raven. Tak sistem v marsikateri državi dobro deluje.

Je pa zanimivo, da se državni politiki tako radi ukvarjajo z občinami, ne pometejo pa pred svojim pragom. Ni mandata vlade, pod katerim se ne bi povečalo število zaposlenih v javnem sektorju, da ne bi bilo še kakšne nove agencije in še kakšne nove direkcije.

Poglejmo Agencijo Republike Slovenije za okolje (Arso). Število tam zaposlenih predstavlja polovico vseh zaposlenih v vseh slovenskih občinah.

Ministri se zelo radi ukvarjajo s problemi zunaj lastne hiše, sploh če lepo populistično zazvenijo pri javnosti.

Nepremičninski davek je na ustavnem sodišču padel tudi zato, ker je prevelik delež prihodka preusmeril od občin k državi. Ste imeli zaradi začasnega izpada dohodka zamrznjenih, starih dajatev kakšne težave?
Nepremičninski davek je bila zelo nedomišljena rešitev "na horuk", kar je pokazal tudi njegov padec. Zelo se čudim, da ima tudi nova koalicija v načrtu takšno uvedbo.

Sem proti temu, da državljane in gospodarstvo obremenjujemo s še enim davkom, obenem pa ta ob pravi izvedbi sam po sebi ni tako slab.

, zakaj je treba ukinjati nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč, ki je zelo kakovosten vir lokalnih skupnosti za vzdrževanje infrastrukture: javno razsvetljavo, zimsko službo in vzdrževanje cest. V resnici gre za amortizacijo javne infrastrukture ter za kreativni vir občin, ki bi lahko ostal tudi ob pravilno uvedenem nepremičninskem davku.

To je še eno orodje občin, ki lahko različne dejavnosti različno obremenijo. Mi proizvodnjo manj obremenimo kot storitve, na primer trgovske centre, prav tako manj obremenimo staro mestno središče, da bi tam spodbudili poslovno živahnost.

V Celju smo računali na padec zakona in se na ta scenarij pripravili, tako da nismo imeli takšnih težav.

Kaj pravite na naraščajoči trend participativnih oblik demokracije, kot je participatorni proračun. Bi bili pripravljeni del letne občinske blagajne prepustiti občanom v neposredno upravljanje?
Z veseljem bi to možnost kot župan sprejel - saj veste, da proračun sprejema mestni svet. Se pa sprašujem, kako animirati zadostno število občanov, da bi se v to vlogo aktivno vključili. Že pri javnih razgrnitvah prostorskih aktov je zanimanje zelo nizko.

Nekoč ste bili prvi mož Slovenske ljudske stranke. SLS je izpadel iz parlamenta. Kje vidite razloge in kaj bi morala storiti za vrnitev?
V kampanji je mogoče manjkalo nekaj energije. Zdelo se mi je, da se je stranka zadovoljila z uspehom na evropskih volitvah. Prepričan pa sem, da se bo na volitvah - ki bodo prej kot v štirih letih - vrnila v parlament. Vendarle gre za stranko s trdno in stabilno strukturo.

Upam, da bodo Slovenci naposled spoznali, da pri parlamentarnih volitvah ne gre za volitve predsednika vlade. Gre za ljudi, ki bodo v državnem zboru sprejemali zakone, in za to, da je pomembno, kdo tam sedi.

Na zadnjih in predzadnjih volitvah so zmagale projektne stranke s kandidati, ki jih tudi v domačem okolju praktično nihče ni poznal. Skeptičen sem, da lahko takšna sestava voz Slovenije potegne naprej. Mislim, da je politika poklic, v katerem so potrebne izkušnje, čeprav se zadnje čase v Sloveniji poudarja, da so pomembni novi obrazi, taki, ki izkušenj sploh nimajo.

Kaj se zgodi in kaj s tem dobimo, smo videli že v preteklem mandatu in bojim se, da tudi v tem ne bo bistveno drugače.

V Sloveniji je razširjeno prepričanje, da so občine gojišča korupcije. Lahko zagotovite, da na celjski ni nepotizma in da projekti niso nekoliko dražji zato, da lahko točno nekdo dobi več, kot bi si zaslužil?
To lahko zagotovim brez dvoma. Pa tudi to, da takšne stvari navadno govorijo tisti, ki delovanja občin sploh ne poznajo. Verjetno zaradi samopromocije, pa tudi zato, ker je v Sloveniji zadnjih nekaj let moderno govoriti, kako je vsepovsod sama korupcija. Ko pa pride kakšna mednarodna raziskava, ugotovimo, da ni nič drugače ali pa ni bistveno slabše kot v Avstriji ali kakšni drugi primerljivi državi.

Sistem javnega naročanja v naši občini ima vgrajene vse varovalke za preprečevanje korupcije. Kot župan ne odločam v nobeni fazi javnega naročila, razen ko na koncu podpišem pogodbo. Tudi cene, ki jih dosegamo na javnih naročilih, so zelo konkurenčne in mislim, da zelo gospodarno ravnamo z denarjem. To se zelo hitro vidi.

Kar zadeva nepotizem: ravno za Celje velja, da je politična kultura na zelo visoki ravni. V 16 letih ne pomnim, da bi v mestnem svetu imeli zdrahe, prepire ali žaljive diskusije. Kot župan delujem tako, da prisluhnem tudi opozicijskim predlogom. Ko nam je bilo za LDS-om zaupano vodenje mesta, nismo delali nobenih kadrovskih čistk ali česa podobnega. Kot župan nisem nikoli v nobeni komisiji za izbor kadrov in naše edino vodilo je kakovost izbora. Ne nazadnje je to edino zagotovilo, da bo sistem kot celota dobro deloval. Da lahko pokažemo rezultate, od katerih je odvisna naša prihodnost.

Nekaj Celjanov smo pobarali, kaj bi oni vprašali župana, če bi dobili to priložnost. Večina jih je omenila mestno središče, ki z vse več zaprtimi lokali postaja "mesto duhov". Glede na to, da podobno usodo deli vedno več srednje velikih slovenskih mest, denimo Ptuj, Postojna ali Nova Gorica - kaj se sploh da storiti za ustavitev takšnega dolgoročnega trenda?
Mislim, da je glavni problem mestnih središč sovpadanje denacionalizacije v začetku 90. let in gradnja velikih trgovskih središč. Lastniki v denacionalizaciji vrnjenih prostorov so dobili prevelike oči, najemnine so enormno narasle, zato so se podjetniki, trgovci in drugi ponudniki storitev preselili v novozgrajena trgovska središča. Z njimi je odšel velik del kupcev in potrošnikov.

To je velik proces, ki se ga ne da čez noč spremeniti. Tisti, ki je dejal, da je Celje mesto duhov, verjetno že nekaj časa ni bil v mestnem središču, ki je danes bistveno živahnejše kot pred dvema letoma. Vsi prostori v lasti občine niso nikoli prazni, na vsak razpis se prijavi več ponudnikov, je pa res, da imamo zelo zmerne najemnine.

Po naši strategiji nekatere prostore od lastnikov tudi odkupimo, letos smo dva ali tri. V enem želimo urediti razstavo arheoloških najdb iz rimskih časov, ki so bila odkrita med preureditvijo starega mestnega jedra.

Celoten proces bo terjal do deset let vztrajnega dela in zelo različnih prijemov, da se bo poslovna živahnost v mestu znova vzpostavila. Ker se trgovski centri seveda ne bodo porušili, nikoli več ne bo taka kot nekoč, bo pa mestno središče igralo svojo vlogo.

Potegujete se za peti mandat. Koliko jih nameravate nanizati v karieri?
Že za kandidaturo za naslednji mandat sem se zelo dolgo odločal. Funkcijo od februarja 2006 opravljam nepoklicno in v občini nimamo nobenega poklicnega funkcionarja. Smo zelo racionalni, vsako leto samo pri plačah in nagradah privarčujemo 100.000 evrov. Ko pa me kdo vpraša za dolžino županovanja, vedno postavim za zgled izjemno uspešnega župana Gradca, ki je županoval 26 let.

Dober primer je tudi nemško mesto Singen v Baden-Württembergu, kjer županski mandat traja osem let, župani pa običajno opravijo tri.

Za to funkcijo so zelo pomembne izkušnje in znanje, ki ga človek pridobi skozi leta. Na sebi vidim, da za enake stvari kot v prvem mandatu porabim bistveno manj časa, ker sem se takrat moral učiti na novo. Iz glave vem številke proračuna, poznam probleme območij, ulice, hiše, javne objekte ... To je primerjalna prednost.

"Na svidenje" bom rekel, ko mi bo zmanjkalo volje in energije.

Za tretje največje mesto v Sloveniji je je najbrž treba veliko.
Ne le to, Celje je najlepše mesto.

Ni najlepše mesto Ljubljana, kot pravi njen župan?
Ne, ne, Ljubljana je najlepše mesto na svetu. Celje pa je najlepše slovensko mesto [smeh].