Minister za šolstvo in šport Igor Lukšič je hkrati tudi predsednik Sveta Vlade RS za uresničevanje načela enakega obravnavanja, ki je program tudi pripravil. Sam pravi, da so trenutno največje težave pri romskih naseljih in infrastrukturi v njih ter pri izobraževanju. A hkrati je tudi opozoril, da tukaj država ne more sama ukrepati, saj je pomembno tudi sodelovanje Romov.

Ste predsednik Sveta Vlade RS za uresničevanje načela enakega obravnavanja. Kako ocenjujete dosedanje ukrepe za zagotavljanje enakopravnega položaja Romov v slovenski družbi?
Pripravili smo predlog strategije ukrepov za naslednjih pet let, obravnavale so ga že številne organizacije, ki so pripravile različna mnenja in stališča, zdaj pa prihajamo v sklepno fazo. Ukrepi so razdeljeni po različnih področjih oziroma vladnih resorjih. Najtežje rešljiva težava je pred ministrstvom za okolje in prostor ter občinami. Gre za vprašanje ureditve in legalizacije romskih naselij oziroma tistih naselij, kjer Romi prebivajo v bivališčih, ki so pod nekim standardom, ki ga imamo v tej državi. To je torej največja težava, zlasti ko gre za nekatera naselja, ki jih bo težko legalizirati, zato bomo morali najti kakšno drugačno možnost.

O kakšnih številkah se pri nezakonitih naselij in črnih gradnjah sploh pogovarjamo?
Obstaja nekakšen pregled, ki ga je naredila delovna skupina pri ministrstvu za okolje in prostor. To skupino smo reaktivirali, da bo preverila, kaj se je v zadnjih dveh letih ali zadnjem letu, odkar so končali delo, novega zgodilo in nato dala vladi in občinam predloge, kaj narediti. Ko sprašujete po številu, je težko reči že, kakšno je število Romov. Popis ni dovolj natančen instrument, s katerim bi ugotovili natančno število Romov. Obstaja neka ocena, da je Romov v Sloveniji okoli deset tisoč, in ta je verjetno še najbližja. Uporabljajo jo tudi romske organizacije, medtem ko popis navaja dosti manjše število. To je težava nezakonitih naselij – ker so nezakonita, je težko formalno priti do vseh ljudi.

Ampak verjetno imate neke ocene, ali je več nelegalnih naselij kot legalnih.
Nelegalnih naselij je manj kot tistih, ki so legalizirana. Nelegalne naselja so težava predvsem na Dolenjskem, medtem ko je to v Prekmurju v celoti urejeno. Ampak to je le en del posla, glavni del posla je opremljanje teh naselij z infrastrukturo, kot so voda, elektrika, komunala in postavljanje nekih večnamenskih objektov, kjer bi lahko bila vrtec in prostor za druženje, kar je predpogoj, da se tam dogodi neka socializacija. Ta je nujno potrebna za vstop romskih otrok v vrtec v višjih stopnjah, se pravi pri starosti štirih, petih let, in predvsem za vstop v osnovno šolo.

Imate morda oceno, koliko romskih otrok obiskuje osnovno šolo?
To je zelo različno po področjih in po naseljih. V Prekmurju je te udeležba skoraj popolna, lahko bi rekli skoraj stoodstotna. Veliko otrok konča osnovno šolo, precejšen delež se jih tudi vpiše v srednjo šolo in lani smo imeli celo prvo diplomantko na univerzi. Na Dolenjskem, zlasti v nekaterih naseljih, pa je slika drugačna, praviloma slabša. In če otroci že hodijo v šolo, je delež tistih, ki končajo osnovno šolo, bistveno manjši, v vsakem primeru pa prenizek.

So morda tisti otroci, ki prihajajo iz romskih skupnosti, nekoliko drugače obravnavani v šoli?
Mi bi si želeli, da bi bili drugače obravnavani, predvsem v tem smislu, da se jih dodatno spodbuja. Ti otroci potrebujejo neko dodatno, posebno obravnavo, zato ker izhajajo, po pravilu, iz nekih okolij, kjer ne cenijo izobrazbo v taki meri ali pa tako, da bi jih že tam spodbujali, da končajo izobraževanje. Živijo namreč – govorim spet predvsem za dolenjske Rome, nekoliko to velja tudi za prekmurske – v okoljih, kjer je malo zgledov, da je koristno imeti visoko ali čim višjo stopnjo izobrazbe. Pri Romih to še ni do te mere doseženo in iz tega stališča so otroci zelo hitro zadovoljijo z nekim minimumom ali pa celo izstopom iz šole. Če se vrnem na vprašanje; mi si želimo, da bi bili obravnavani z dodatno pozornostjo.

Večkrat ste že omenili razlike med Romi v Prekmurju in Romi na Dolenjskem. Kako očitne so te razlike?
Romi v Prekmurju so v kar precejšnjem deležu, če ne celo v večini, zaposleni, otroke pošiljajo v šolo, so tudi dobro organizirani. Vemo, da predsednik Zveze Romov prihaja iz Prekmurja. Imajo svoj radio, neko svoje intelektualno vodstvo, neko ekipo, ki skrbi za celotno skupnost. Na Dolenjskem so že bivalne razmere izrazito slabše, zato je raven življenja temu primerno slabša.

Zakaj je tako?
Gotovo obstaja več razlogov. Prekmurje je izrazito protestantsko, vrsto stoletij je bilo pod drugo oblastjo, tam se je razvila neka drugačna kultura skrbi zase, oblikovala se je neka stopnja strpnosti. Poleg tega pa gre za neko načrtno delo, ki teče že od 60. let in je postopoma obrodilo sadove.

Če se vrneva nazaj k šolanju. Kje so razmere najbolj problematične? Morda v Kočevju, odkoder se je poročalo o zadnjih zapletih?
Težko bi izpostavljal kateri koli kraj. Trenja med prebivalstvom sicer so, tudi po nacionalni plati, čeprav gre tukaj bolj za način življenja kot nacionalno opredeljenost. Mislim, da je treba to ločiti. Na Slovenskem ni neke nestrpnosti do Romov zaradi nacionalne pripadnosti, obstaja pa kritičen odnos tistih prebivalcev, ki živijo neposredno v stiku z Romi. Način življenja, ki ga imajo Romi, doživljajo kot nepravičnega. Treba je biti pozoren. Mislim, da mi te težave, kot jo imajo druge države, kjer se spopadajo z nacionalno ali pa celo rasno nestrpnostjo, nimamo.

Se pa ljudem, ki živijo blizu romskih naselij, pogosto očita nestrpnost, ko se oglasijo. Menite, da ne gre vedno za nestrpnost?
Ne, mislim, da ne gre za nestrpnost do Romov kot neke nacionalne ali rasno drugačne manjšine, temveč za nestrpnost do načina življenja, zlasti razumevanja lastnine, torej tega, kaj je skupno, kaj pa zasebno.

Bi lahko tukaj romski svetniki pripomogli k izboljšanju odnosov in razmer?
Romski svetniki so zagotovo tukaj institucija in kot osebnost prvi poklicani in izbrani, da pomagajo pri urejanju romskih vprašanj. Na ta način se oblikuje tudi, recimo temu, zelo pogojno, elita pri Romih, ki je nujno potrebna tudi zato, da ima večinski del, torej občina, župan ali mestni svet, sogovornika v človeku, ki zbira predloge Romov, jih zastopa in se v njihovem imenu pogaja pri reševanju kakšnih zadev. Mislim, da se ta infrastruktura, organizacijska, človeška, intelektualna krepi in da je to dobra osnova za reševanje vseh odprtih vprašanj. Tukaj je predvsem pomembno, da je romska skupnost toliko močna, da se sama organizira za pretežni del reševanja težav. Nemogoče je, da večinski del ali država v imenu katere koli manjšine rešuje zadeve. Denimo: romska skupnost mora biti dovolj močna, da se govori o romskem jeziku, saj imamo s tem težave. Čeprav Romi nastopajo v javnem prostoru kot ena kategorija, je romskih jezikov več. Tu se morajo oni sami organizirati in oblikovati stališča ali vse druge opozoriti na razlike, saj je to vprašanje jezika. Oni morajo "sami sebe roditi", torej ustvariti slovnico. Ne more slovenska država tega napisati. Podobo je tudi pri radiu. Ne more država ustanoviti radia, ki bo oddajal v slovenskem jeziku za Rome. Ne moremo narediti nekih korakov namesto njih, zato je pomembno, da se skupnost krepi in razvija vse funkcije, kar je najboljša pot za reševanje vseh drugih težav.

Kako pa bi ocenili pripravljenost na to?
Pripravljenost je zelo velika na obeh straneh.

Dejansko pa?
Dejansko stvari tudi tečejo, sicer počasneje, kot bi si mi želeli, ampak taki so človeški procesi.

Preidiva še na zaposlovanje. Kako je z zaposlovanjem Romov?
Pri zaposlovanju Romov je osnovna težava v tem, da nimamo podatkov, saj naša zakonodaja ne dopušča takšnega načina zbiranja podatkov, torej zaposlenosti po nacionalni pripadnosti. Ocena, ki jo ima romska skupnost in jo mi lahko le povzamemo, je, da sta tako zaposljivost kot zaposlenost majhni. Ministrstvo za delo si je naložilo kar nekaj ukrepov, ki jih poskuša vpeljati, a za zdaj niso obrodili kakšnih velikih sadov. Zdaj se torej ukvarjamo tudi s tem, kako ukrepe naravnati, da bodo učinkoviti.

Kolikšna težava pa je urejanje zdravstvenega zavarovanja?
Romske družine in organizacije opozarjajo, da je to velika težava. Gre spet za osnovno težavo evidence. Zadeve se ustavijo že tukaj. Zdaj so nam z Amnesty Internationala predlagali, da bi vendarle šli v neke bolj popolne evidence, ki so v bistvu edino orodje, da načrtujemo neke cilje in sprejemamo ukrepe. Nič nam ne pomaga, da delamo na osnovi ocen in čez prst gledamo, ali ima neki ukrep rezultat ali ne. Predstavniki romske skupnost nas sicer opozarjajo, da je stanje slabo, ministrstvo za zdravje pa si je zadalo cilje na področju preventive in povečanja stopnje zavarovanosti.