Slabih pet let po podpisu pogodbe o nakupu osemkolesnikov finskega podjetja Patria ― posel je vreden 278 milijonov evrov ― so na zatožno klop sedli nekdanji direktor HSE-ja Jože Zagožen, brigadir Tone Krkovič, direktor Rotisa Ivan Črnkovič in nekdanji predsednik vlade Janez Janša. Walter Wolf se je zaradi zdravstvenih razlogov opravičil za odsotnost. Politična analitika Ali Žerdin in Matej Makarovič sta v Odmevih Slavku Bobovniku podala svoje videnje "sojenja desetletja".

"Gotovo je tak proces neke vrste test kredibilnosti za slovensko sodstvo, pravosodje. Tukaj je na neki način pričakovanje javnosti, da se zagotovi neki proces, ki je učinkovit, hiter in v vseh pogledih korekten. To na neki način kaže, v najboljšem primeru, na neko precejšnjo nemarnost, neoperativnost, ki je verjetno povezana z določenimi pomanjkljivostmi v slovenskem pravosodju," meni Makarovič s Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici.

"Namen sojenja razčistiti zadevo"
"Mene predvsem čudi dejstvo, da se na tem procesu pojavlja kup listin v finskem jeziku. Nekako recimo, da angleščino razumemo vsi in da bi do neke mere še lahko toleriral, da so v angleščini listine, finščine pa pri najboljši volji razume v Sloveniji izredno malo ljudi," pravi Žerdin in dodaja, da so stvari, kot so pomanjkanje stola za odvetnika, 300 neprevedenih strani, nerazumljive. "To je nekako tako, kot da bi sam položil glavo na tnalo, da jo odvetnik odbije stran," je bil slikovit Žerdin.

Žerdin se ne strinja z obtoženci, da je osnovni namen sojenja zavlačevanje zadeve. "Dejstvo je, da je do kazenskih preiskav v isti zadevi prišlo na Finskem, dejstvo je, da je kazenska preiskava v Avstriji končana, dejstvo je, da se ta vzročno-posledična veriga, ki se začne na Finskem, nadaljuje v Avstriji in konča v Sloveniji. Namen tega procesa je dejansko razčistiti, ali je pri tem najbolj transparentnem poslu desetletja, kot se ga je takrat imenovalo, morda prišlo do kaznivih dejanj. Nekaj indicev je, od tega procesa pa je odvisno, ali bodo ti indici dejansko potrjeni kot dokazi, da je do kaznivih dejanj dejansko prišlo," je povedal v Odmevih.

"Čas je, da se zadevo razčisti"
"Včasih je težko v slovenskem pravosodju ali tudi širše razlikovati, kdaj gre za zlonamernost in kdaj gre za nesposobnost. Bom dobronameren in bom rekel, da je samo nesposobnost. Efekt, ki se ga ustvarja tukaj, je seveda zelo dolgotrajen proces, to pa je izrazito škodljivo – ne za Janeza Janšo, ne zaradi njega – ampak za slovensko politiko, ker se bo vztrajno preusmerjalo pozornost od relevantnih stvari k tej eni in isti temi, ki je zaznamovala že prejšnje volitve," pa meni Makarovič, ki pa je poudaril, da je ta tema relevantna. "To bi moral biti tema, ki bi se moral čim hitreje razčistiti. Časa, da se razčisti, je bilo že zelo, zelo veliko, zdaj bi pa pričakovali od sodišča in tožilstva, da se stvari pripravi tako, kot je treba."

Sojenje je lahko tajno ali javno. "V interesu javnosti je prav gotovo javno sojenje, ker stvari morajo biti transparentne. Tiste stvari, ki morajo biti tajne, se lahko tudi prikrije. Vsakemu, ki si želi, da se stvar razčisti, bolj ustreza javno sojenje. Se pa bojim, da mogoče nekaterim bolj ustreza, da so stvari nekako bolj prikrite, tajne, netransparentne," je dejal Makarovič in na vprašanje, komu bi to ustrezalo, odgovoril, da "včasih ko gre za slovensko tožilstvo, ne vem točno, kdaj gre za zlonamernost in kdaj za nesposobnost."

Vzporednice s sojenjem leta 1988
"Bilo bi skrajno neproduktivno, če bi se deli tega sojenja zaprli za javnost. Tukaj gre vendarle za posel, ki je bil izpeljan s proračunskim, se pravi, javnim denarjem in v takem kontekstu zapirati del sojenja za javnost je po moji oceni nedopustno. Živimo v dobi, kjer so tudi najbolj občutljive diplomatske depeše na voljo javnosti. Javnosti so danes na voljo praktično vse pomembnejše transakcije, ki so šle iz državnega proračuna. Da bi zapirali ta proces za javnost v tem primeru, na tej točki, bi dejansko lahko potegnili določene paralele, če se to zgodi, z dogajanji pred 23 leti na ljubljanskem vojaškem sodišču," pa o tem, ali bi bilo bolje, da je sojenje javno ali tajno, meni Žerdin.

Janša je ob začetku sojenja že potegnil vzporednice s sojenjem četverici JBTZ leta 1988. "Leta 1988 on ni imel na voljo odvetnika, njemu je bil dodeljen vojaški zagovornik, ki svojemu delu ni bil dorasel. Takrat je proces dejansko tekel v srbščini, kar je nedopustno, da se je dogajalo na slovenskih tleh. Tukaj je nekaj listin, ki so v finščini. Ali je logistika procesa – prostori, ki so na voljo, mize, tehnična ureditev - primerljiva s tem, kar se je dogajalo leta 1988, bi težko sodil, ampak leta 1988 je ta proces potekal v nekih drugih okoliščinah in predvsem z nekim očitnim namenom, da se obtoženca dejansko zapre," je razlike med sojenjem pred 23 leti in zdajšnjim povzel Žerdin.

"Tožilstvo verjetno ne bo dokazalo krivde"
Padec obtožnega predloga bi bil velika zmaga tistih, ki ves čas trdijo, da gre za zaroto, po drugi strani pa so se zgodile nenavadne zadeve. "Zelo možno je, da je v tem poslu prišlo tudi do korupcije, kdo je bil vanjo vpleten, je drugo vprašanje. Se pa bojim, da se bo zgodba, kakor stvari trenutno potekajo, končala nekako takole: tožilstvo ne bo uspelo dokazati krivde, s čimer bo seveda vsaj Janša, pa najbrž tudi kdo drug, oproščen – to je zelo verjeten scenarij. Po drugi strani pa hkrati Janša ne bo nikoli uspel povsem dokazati svoje nedolžnosti, se pravi, nekaj bo ostalo v zraku. Ko je nekdo obtožen nečesa tako nedoločljivega, ohlapnega, je to tisto, kar ustreza tistim, ki hočejo Janšo diskreditirati, namreč stavi potem ostanejo ves čas na neki način odprte. Krivda ne bo dokazana, nedolžnost pa tudi ne," razplet sojenja vidi Makarovič.

Finci so že nekajkrat obljubili konec preiskave. "Ni mi povsem jasno, kot razumem, so na Finskem zbrali relativno veliko dokazov zoper ključne ljudi iz Patrie. Se pa bojim, da imajo težave to povezati z informacijami, ki so jih pridobivali iz Slovenije, in se tukaj obtožnica ne izide na dovolj konsistenten način," pojasnjuje Žerdin.