15. avgusta kristjani praznujejo praznik, posvečen Kristusovi materi Mariji, ki z vnebovzetjem simbolno sporoča, da prizadevanje za napredek v dobrem v zemeljskem življenju prinese večno življenje. Na Slovenskem so številne romarske poti posvečene prav Mariji, še posebej pa z njo čutijo redovnice. Pogovarjali smo se s šolsko sestro Gabrijelo, ki živi v samostanu sv. Ivana v Trstu. Njeno vsakdanje delo je posvečeno ukvarjanju z mladimi, sestre pa pogosto gostoljubno sprejmejo ostarele duhovnike in jim zagotovijo tople obroke.

V njihov samostan v zamejstvu se je moral po odločitvi vrha Cerkve umakniti tudi priljubljeni nekdanji ljubljanski nadškof Alojzij Uran, saj mu očitajo očetovstvo. Čeprav sam to zanika in si je želel, da bi ostal na slovenskih tleh, zdaj zavzeto pomaga v svoji novi župniji. Sestra Gabrijela ga označuje kot božji blagoslov, saj sestre pogosto molijo za nove duhovnike.

78-letna sestra, ki o svojem redovniškem življenju govori z zanosom in predanostjo, zadnje čase trpi s slovenskim narodom zaradi težav v slovenski Cerkvi in si najbolj želi, da bi moralno napredovali. Vse drugo se uredi, če se medsebojno spoštujemo, dodaja.

Danes je največji Marijin praznik, ki je posebej priljubljen na Slovenskem, saj se materi Mariji priporočajo verniki v številnih krajih, kjer so ji posvečene cerkve in kapelice. Kako ga doživljate kot redovnica?
Tudi zame je to največji praznik, saj sem tudi jaz Slovenka, čutim s slovenskim ljudstvom. Naš red ima misijone v Egiptu, in tam cel mesec praznujejo ta praznik. Zelo smo povezani z Marijo, jo občudujemo in jo skušamo posnemati.

To je tudi praznik upanja. Je morda upanje tisto, kar še posebej potrebujemo v današnjih negotovih časih?
To je res praznik upanja, Marija nam da veliko upanja, saj sem vedno zaupala v Božjo pomoč. Prav v upanju nam Marija da veselje, zaupanje v prihodnost. Skupaj z Marijo upamo v boljše človeštvo in zlasti v moralni napredek naše domovine, s katero smo tesno povezane, četudi smo v zamejstvu.

Verjetno ste pri svojih vsakdanjih opravilih tudi pogosto v stiku z ljudmi, verniki. Kakšne so vaše izkušnje, ali po nedavnih finančnih in drugih škandalih verniki še zaupajo cerkvenim oblastem?
Vtis imam, da ljudje še zaupajo duhovnikom, še posebej starejšim. K nam prihajajo duhovniki, ki nimajo nobenega doma. Smo frančiškanke in smo veliko v stiku z mladimi. Mladi veliko upajo, sama jim priporočam, naj bodo skromni. Skrbi me moralna rast našega naroda, to je naša prvenstvena skrb, drugo vse pride, če se imamo radi in drug drugega podpiramo. Tudi če je še tako hudo. Sama trpim, ko vidim, da trpi slovenska Cerkev. Zato veliko molimo, da bi Bog blagoslovil našo Slovenijo, škofe, duhovnike. Molitev nas umiri.

V vašo samostansko skupnost je po odločitvi Vatikana prišel živet upokojeni ljubljanski nadškof Alojzij Uran, ki se je moral umakniti iz države. Vas je odločitev, da pride v vašo skupnost, presenetila?
Bili smo zelo veseli, bilo je veselo presenečenje. Veliko molimo za duhovnike in duhovne poklice, in to smo videli kot Božji blagoslov.

Kako se je nadškof udomačil?
Mislim, da se je dobro navadil. Vsaj upam. Včasih ima pri nas maše, kličejo ga tudi drugam. V naši škofiji ga zelo cenijo, duhovniki ga pogosto prosijo za pomoč. Bog je s tem, da nam je dal to pomoč, res blagoslovil našo zamejsko zemljo.

Glede na to, da sta zdaj morala odstopiti še dva slovenska nadškofa - imate kakšne informacije, da bi lahko tudi Anton Stres in Marjan Turnšek prišla v Trst?
Ne, tega pa nisem slišala. Vsak človek kdaj kaj pogreši in moramo sprejeti, da tudi drugi grešijo. Tudi sama sem marsikaj doživela v življenju, kdaj kaj napačnega storila, zato vem, da je treba biti skromen in ponižen. Zaradi težav v slovenski Cerkvi trpim tudi sama, saj sem Slovenka, čutim s svojimi ljudmi.

Odkar je na vrhu Cerkve papež Frančišek, se vsaj po medijskih zapisih zdi, da veje nov veter. Kako vi dojemate novega papeža?
Me smo frančiškanke in on je prevzel ime Frančiška. Vse nas je razveselil in presenetil, poslušamo, kar govori. Veselijo nas njegove besede o uboštvu, saj sta sveti Frančišek in Klara živela skromno, ubogo ter za ljudi. Nekatere naše mlajše sestre so bile v Rimu in so nam prenesle to navdušenje. Sama nisem bila v Rimu, sem pa bila pred kratkim v Egiptu, kjer imamo podružnico.

Razmere v Egiptu so precej napete.
Za nas je zelo hudo, saj so za situacijo obtožili tudi krščanske Kopte. Zelo nas skrbi, sestre ne morejo iz samostana, niti po nakupih živil. Pred časom so nakupile več hrane, a so jim nato izklopili elektriko, s tem pa tudi hladilnike. Imamo hišo v Aleksandriji in v Kairu – prav blizu trga Tahrir, kjer so protesti.

Kako pa boste vi praznovali današnji praznik?
Imeli bomo slovesno mašo, okrasili bomo okolje, veliko bomo prepevali. Katera izmed sester bo odšla tudi na romanje.