Številke namreč postanejo znane šele z zamikom, ko se ljudje začnejo počutiti varnejše in začnejo svoji okolici zaupati, je pojasnila, in takrat začnejo prihajati te zgodbe na plan. "Tudi delovanje vladnih in nevladnih organizacij je usmerjeno v to smer. Se pravi, da se pogovarjamo z ljudmi in da nam potem zaupajo, kaj jih najbolj mori," je povedala.

Za preprečevanje trgovine z ljudmi je oblikovana tudi posebna skupina, skličejo jo uradniki azilnega doma na Viču v Ljubljani, ki se sestane vsakič, ko je v azilnem zaznano tveganje, da je nekdo žrtev trgovanja s človeškimi življenji. "Moram reči, da je odzivnost te skupine zelo dobra, tako z vladne kot z nevladne strani," je zadovoljna Popovićeva.

Sicer pa je čas, ko se nekdo odloči, da bo le spregovoril o svojih tegobah, za vsakega posameznika različen, in nekateri o tem nikoli ne spregovorijo. Pri beguncih pa je ta položaj še potenciran, saj morajo najprej predelati vzroke, da so sploh morali na pot, predelati morajo tudi celotno grozljivo pot in prvi mesec, ko pridejo k nam, sploh ne govorijo, je razložila. Šele, ko vidijo, da jim nihče ne želi nič žalega, se odprejo. Še bolj travmatične pa so te izkušnje za otroke, zlasti, če so jih trgovcem z ljudmi prodali njihovi lastni starši, tako da je izredno težko pridobiti njihovo zaupanje, je poudarila.

Na težave otrok prebežnikov brez spremstva opozarjajo tudi v Slovenski filantropiji. Medijska poročila iz letošnjega leta so namreč navajala, da je ob prihodu v Evropo na tisoče otrok izginilo. Po poročanju portala opendemocracy.org je na obale Grčije in Italije v letu 2015 pristalo okoli 270.000 otrok, samo na Švedskem pa je več kot 23.000 otrok brez spremstva oddalo vlogo za pridobitev azila.

Razdrobljen sistem in slabi podatki
Kolikšna je natančna številka otrok brez spremstva, ni znano, saj EU nima enotnega registracijskega sistema. Pri tem na Slovenski filantropiji dodajajo, kar so v svoji raziskavi ugotovili tudi pri opendemocracy.org, da ti otroci še vedno zapuščajo registracijske institucije. "Izvedeli smo za nekaj primerov, kjer so ti otroci zapustili tudi dijaška domova v Postojni in Novi Gorici, a je tam tega vseeno manj kot v azilnem domu," je pojasnila Marina Uzelac s Slovenske filantropije. Slovenija je tako očitno še vedno prehodna država za te otroke, a po besedah Uzelačeve država ta izgovor velikokrat uporabi takrat, ko zagovarja nižje standarde obravnave teh otrok, ki pa se morajo zvišati, na kar opozarjajo že leta.

"Vedno pa obstaja strah, da ti otroci postanejo žrtve trgovcev z ljudmi," je dodala. Na opendemocracy.org glede tega navajajo, da je prav zaradi nedoslednega beleženja pogrešanih otrok prebežnikov (nekatere države imajo lahko nekatere otroke zapisane kot pogrešane, medtem ko imajo te iste otroke v drugi državi med prosilci za azil, tudi čas poročanja, da je neki otrok pogrešan, se zelo razlikuje …) zelo težko oceniti, v kolikšnem obsegu se to dejansko dogaja. "Neki otrok se lahko, recimo, odloči, da ne bo del sistema za dodelitve mednarodne zaščite in se izloči iz sistema in država sploh ne ve, da je tam," je pojasnila Uzelačeva.

Opozorila je, da je Slovenija naredila korak naprej pri zagotavljanju primernejših nastanitev za otroke brez spremstva, je pa problematično, da so nekateri od teh otrok nastanjeni v centru za tujce, ki zanje ni primeren. Prav tako še vedno nimamo nobene nastanitvene zmogljivosti samo za otroške žrtve trgovine z ljudmi, temveč samo za odrasle. Tu je še pomanjkljiva kadrovska usposobljenost ljudi, ki delajo s takšnimi otroki, še vedno ostaja nerešeno vprašanje celostne obravnave – od registracije do integracije – in rejniškega programa. Otroci, ki ne zaprosijo za mednarodno pomoč nimajo na voljo celostne, ampak zgolj nujno medicinsko pomoč, še vedno so etično sporne metode določanja starosti otrok, ukinjena je bila tudi delovna skupina, ki se je ukvarjala s to problematiko …, je naštela, seznam pa je še daljši.

Največkrat so žrtve ženske
Medresorska delovna skupna za boj proti trgovini z ljudmi ob tem ugotavlja, da je bilo od leta 2010 trgovanja z ljudmi v Sloveniji osumljenih 42 ljudi, obsojenih pa je bilo pet oseb. Nevladne organizacije so pri tem identificirale 47 žrtev trgovine z ljudmi, od tega je bilo 45 žensk starejših od 18 let in dve deklici. Zaznali pa so tudi 28 morebitnih žrtev. Znova so tu prevladovale morebitne ženske žrtve, saj je bilo 20 žensk starejših od 18 let, šest je bilo deklic, med zaznanimi morebitnimi žrtvami pa sta bila tudi dva dečka.

Vse identificirane žrtve so bile spolno izkoriščane, spolno izkoriščanje pa je prevladujoče tudi med zaznanimi morebitnimi žrtvami, medtem ko je delovnega izkoriščanja malo. Največ žrtev identificiranih žrtev (17) je bilo iz Ukrajine, Srbije (11) in Češke (sedem). Sledijo Makedonija (tri), Madžarska, Slovaška in Slovenija (dve) ter po ena iz Bolgarije in Dominikanske republike, za eno pa države izvora niso mogli ugotoviti.

V Slovenski karitas hkrati opozarjajo, da se v Sloveniji še vedno slepimo, da pri nas trgovine z ljudmi ni, in opominjajo, da se bo ponudba zmanjšala samo, če se bo zmanjšalo povpraševanje.