Predsednica Društva izgnancev Slovenije Ivica Žnidaršič je povedala, da so v teh dneh pripravili vrsto prireditev, s katerimi želijo ohraniti spomin na tragične dogodke med drugo svetovno vojno, ko je bilo v nemška taborišča izgnanih 45.000, v italijanska pa 35.000 Slovencev. Poleg tega jih je moralo še 10.000 oditi na Hrvaško, 7.500 v Srbijo in 2.500 na Madžarsko.

Osrednja prireditev je potekala že v četrtek v parku Mostec v Ljubljani, prireditvi pa so v petek priredili tudi v Mariboru in Trbovljah. V naslednjih dneh bo sledilo še več prireditev. "Na letošnjih prireditvah smo protestirali proti nastajanju novih neofašističnih organizacij in proti temu, da se tiste, ki so s fašisti sodelovali, zdaj razglaša za žrtve in se jim postavlja spomenike. Mi kot žive priče tega nasilja ne moremo sprejeti, da ti, ki so s fašisti in nacisti sodelovali, sedaj omalovažujejo naš izgon ter osvobodilni boj," je povedala Žnidaršičeva.

Kot je še izpostavila, društveniki na prireditvah protestirajo tudi zato, ker slovenske vlade vse do zdaj niso izterjale povračila vojne škode od Nemčije. Ta je do zdaj plačala samo dva odstotka škode in je Slovencem dolžna tri milijarde evrov, je opozorila.

Premalo o Slovencih, preveč o "o grobovih nekih tujcev"
Glede današnjega dneva odprtih vrat v Brestanici je pojasnila, da v društvu nekdanje zbirno taborišče, ki je bilo v grajskih hlevih in konjušnicah, že več let ohranjajo kot zgodovinski objekt, da bodo mlade generacije "vedele, kakšno nasilje so izvajali nacisti in fašisti nad Slovenci".

Lojze Rupar je vseskozi sodeloval pri obnovi in zbiranju predmetov in je slišal marsikatero žalostno zgodbo. Teh bi lahko naštel veliko in o tem pravi: »Imam priložnost, da slišim marsikaj tistega, kar se je takrat dogajalo. Sam se tega izgona ne spomnim, ker sem bil še premajhen, saj sem bil tu kot dojenček. Medtem ko tisti, ki so bili starejši, se tega živo spomnijo in prvo kar je, ko pridejo v hlev, se zakopljejo v slamo, jo stisnejo, poljubijo in v joku povedo - tu smo ležali in seveda tako v živo podoživljajo tiste težke trenutke.« Rupar še pojasni, da je na stenah zdaj napisanih več kot 1500 imen Slovencev, ki so jih leta 1941 obravnavali v tem taborišču in so umrli v izgnanstvu.

Na gradu Rajhenburg po temeljiti obnovi v njem še ni postavljena muzejska zbirka o izgnanstvu na Slovenskem, saj je bila stara odstranjena, nova pa bo odprta oktobra. Irena Furst, kustosinja Muzeja novejše zgodovine enota Brestanica pojasni, da so posavski izgnanci letos posneli dokumentaren film, v katerem so zbrali številna pričevanja še živečih in jih s tem zapisali v trajen spomin in opomin. Otvoritev razstave pa bo jeseni. O njej Furstova pravi: »To bo zopet kompleksen prikaz izgona Slovencev v času druge svetovne vojne. Bo na nekoliko drugačen način predstavljena, kot je bila razstava dr. Toneta Ferenca, kajti tu bomo uporabili nove muzejske pristope, uporabili video in računalnike, tako da bo bolj pregledna in dostopna.«

Žnidaršičeva je ob tem opozorila, da se dandanes premalo govori o Slovencih, ki so umrli v izgnanstvu po celotnem tretjem rajhu, medtem ko "se govori o grobovih nekih tujcev", ki so bili leta 1945 ubiti na območju Slovenije.